LUD Literatura

Prvo pravilo posojanja knjig

Avgustovska kolumna

Simon Popek

Knjiga kot fetišizirani objekt ali knjiga kot potrošna roba, ki se jo po uporabi zavrže? Član_ica katerega tabora ste? Oziroma kakšen odnos imate do (tiskanih) knjig?

Obstaja popularna krilatica v zvezi s posojanjem knjig, njeno prvo pravilo pa se glasi: ne posojaj knjig. Ker se nerade vračajo, podobno kot so se v naši mladosti neradi vračali vinilne plošče, stripi, kasete in ostali AV nosilci. Knjige so za nekoga bolj, za drugega manj dragocena dobrina, zato se do njih obnašamo različno, odvisno tudi od sentimentalne vrednosti ali dragocenosti posamičnega izvoda. Tudi v NUK-u določenih knjig ne izposojajo na dom, prebrati jih moraš tam in jih pred odhodom vrniti knjižničnemu osebju. Za nekatere smo v antikvariatu plačali (pre)več in nanje čakali predolgo, da bi se jim kar tako odrekli. Zaradi nikoli vrnjenih knjig so lahko na preizkušnji prijateljstva, bodisi zato, ker nekdo knjige ni želel posoditi, bodisi zato, ker jo je, naivnež, posodil. Prepričan sem, da v Sloveniji prevoda Magrisove Donave – ene tistih knjig, ki imajo v antikvariatih najdaljši čakalni seznam – ne posoja nihče.

Sam veljam za previdnega posojevalca; imam črno listo, locirano v Hadu, s katere ni povratka. Sloves težaka sem skrbno gradil in negoval desetletja, zakaj bi nenadoma popustil? Pred časom sem Golobovo Jezero v obdobju, ko je bilo nemogoče priti do izvoda tega vse popularnejšega krimiča, ki je dobival kultni status, benevolentno posodil znanki. Čakalne vrste v knjižnicah so bile neskončne, elektronska izdaja še ni bila na voljo, prav tako še ni bilo druge tiskane izdaje, poletje je bilo pred vrati … Potem je znanka – kar sem ugotovil kasneje – storila smrtni greh, knjigo je, brez lastnikove vednosti, posodila naprej, še več, bralec iz drugega kolena je knjigo vrnil v tako zanikrnem stanju, da si je znanka ni upala vrniti. Moj sloves zahtevnega in tečnega izposojevalca je penetriral tako globoko, da je zavlačevala z vrnitvijo, čeprav je veljala za hitro bralko. Postajal sem vse bolj sumničav, no, vse skupaj je bilo pojasnjeno čez par mesecev, ko sem prejel popolnoma novo … drugo izdajo Jezera!

Ne gre toliko za fetišizacijo (v tem primeru bi moral znoreti, ker sem zdaj namesto prve izdaje Jezera lastnik druge) kot za organiziranje osebnega prostora in zadovoljstvo ob gojenju zbirke. Nekateri negujejo svoj vrt, drugi kolekcijo oldtimerjev, tretji knjižne zbirke, ki jih na policah urejamo po svoji logiki. Ste že obiskali koga, ki knjižnih polic ni imel zloženih po vašem principu? To je vedno dobra iztočnica za debato. Čeprav še nisem srečal zbiratelja, ki bi knjige sistematiziral estetsko, po barvi hrbtišč (to sem videl samo na socialnih omrežjih in sem skoraj prepričan, da gre za šalo), sem že spoznal ljudi, ki knjige na police zlagajo po velikosti, opus enega avtorja je po tej logiki morda raztreščen po celem stanovanju, sploh če ga izdajajo različne založbe v različnih formatih. Gre za t. i. pedantne ali tehnične tipe zbiralcev, ki višino polic prilagodijo višini knjig, da ne izgubljajo dragocenega prostora. Legitimna praksa. In če že omenjam legitimne prakse, naj dodam še legitimnost rokovanja s knjigami onstran izposoje. V mislih imam označevanje teksta oziroma podčrtovanje. Ste podčrtovalec s svinčnikom ali kulijem? Podčrtujete s prosto roko ali z ravnilom? Čečkate opombe ob robu strani ali izrežete papir v formatu knjige in ga nato, popisanega in paginiranega, za bodoče reference vstavite na konec knjige? Zaznamujete pomembne strani z »ušesi« ali z barvnimi lepljivimi lističi? Možnosti so neštete in vse so legitimne … dokler ste lastnik knjige.

Fetišizacija knjig gre v mnoge smeri, sam pa pri označevanju nimam nobenih skrupul; če sem lastnik knjige, lahko z njo počnem, kar hočem. Morda zveni barbarsko, čeprav bi rad poudaril, da spadam med zadržane podčrtovalce in da z navadnim svinčnikom povečini atakiram strokovno literaturo ter non-fiction, fikcijo pa samo v izjemnih primerih, pa še takrat citat diskretno označim ob robu, paginacijo pa vpišem na zadnjo stran knjige ali notranjo platnico.

Opazujem tudi okolico in navade bralcev, ki knjige posodijo meni. Akademski in teoretski tip podčrtovalca je običajno bolj asketski in organiziran, pri njem večina opomb roma na posebne liste, ki bralca logično napotijo na diskretno označene knjižne strani. »Umetniški« tip podčrtovalca je – vsaj tako se mi dozdeva – precej bolj anarhičen, celo pobalinski, za označevanje uporablja vse po spisku, kar je tisti hip pri roki, ne brani se niti fluoerescentnih markerjev, ki se mi zdijo edini zares vulgaren način poudarjanja teksta. Vsega sta itak kriva socializem in dedovanje rabljenih šolskih knjig, ki smo jih v osemdesetih letih na oddelku dvignili pred začetkom šolskega leta; kot neizkušen najstnik sem sprva zviška gledal na počečkano snov, a se mi je hitro posvetilo: že prebrani in podčrtani učbeniki so pri učenju že opravili polovico dela!

Knjiga je orožje, je trdil Brecht, pa tudi osebna izkaznica bralca, ki podčrtuje. Ko dobim v roke knjigo, ki je izdatno podčrtana, se mi zdi, da sem stopil v intimo nekoga drugega. Obenem gre za igro, malodane dialog z neznancem, ki je včasih podčrtal iste pasuse, ki ugajajo meni, pa tudi takšne, ob katerih se sprašujem, kaj ga je napeljalo k posegu s pisalom. V tem kontekstu se ustrašim edino fotografij nenormalno počečkanih in z opombami zaznamovanih strani Joyceovega Finneganovega bdenja, ki so preživele podčrtovalski horror vacui preveč zavzetih bralcev. Zato rad kupujem rabljene knjige v antikvariatih, ne toliko zaradi ugodne cene, temveč v pričakovanju morebitnega dialoga z neznancem.

O avtorju. Simon Popek je programski direktor festivala Liffe in Festivala dokumentarnega filma, filmski kritik, kolumnist Dela ter nekdanji urednik revije Ekran.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Rad bi bil metulj«

    Ana Schnabl

    Kako hudiča se pa napiše uspešnica?

  • Srečni konci

    Iztok Ilc

    Kvir osebe si zaslužimo biti srečne, kjerkoli na svetu.

  • Še pomnite, tovariši, Ingardna?

    Sašo Puljarević

    Kaj pa, če je problem v meni, ker od romana pričakujem, da bo poezija?

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.