V & O ali 無

Za letošnje tekmovanje za Cankarjevo priznanje je bila izbrana knjiga V suhem doku. V želji, da bi dijaki lahko na avtorico naslovili vprašanja, ki si jih ob branju morda zastavljajo, je založnik LUD Literatura ob podpori Zavoda za šolstvo zbral sledeča vprašanja dijakov.

Odgovor

無

Najprej bi se vam zahvalila za vprašanja. Postavljanje vprašanj ni enostavna stvar in veliko lažje je včasih ostati brez vprašanj. Vsako vprašanje zahteva osebni angažma, dodatno energijo. In tveganje, da boš videti neumen. Floskula, da »ni neumnih vprašanj« seveda drži, a jo je treba pravilno razumeti: vprašanja so lahko neumna, tudi napačna, kadar odražajo nerazumevanje in nepoznavanje osnovne snovi. Za res dobro vprašanje je potrebno kar nekaj znanja, razumevanje snovi in sposobnost artikulacije. In hkrati je vprašanje najbolj pomembno orodje za razumevanje česarkoli, tudi umetnosti. Vsako vprašanje odstira znanje in izkušnje, ki jih ima tisti ali tista, ki vprašanja postavlja. Vprašanje je vedno začetna točka nekega potovanja, ki bo morda prineslo nekaj odgovorov, še raje pa nova, boljša vprašanja. Ali, morda, celo spoznanje, da je včasih treba zamenjati konceptualni okvir vprašanj.

Moj prvi vtis ob branju vaših vprašanj je bil, da gre za nekakšen nesporazum. Sprašujete me, zakaj črpam snov iz grške mitologije, zakaj vključevanje sodobne problematike, zakaj ladje, zakaj ta motiv ali drugi. Iskreno, najbolj mi je bilo všeč vprašanje, katera je moja najljubša barva. Čeprav tudi na tega ne morem odgovoriti enostavno, ker ne verjamem v koncept najljubše barve. Zazdelo se mi je, da bi lahko del vprašanj povzela s stavkom: »Umetnik se zbudi in se odloči«. Pogumno zakoraka v svet. Kot bi ustvarjalni proces bil samo dokaz izkazovanja umetnikove volje. Ali pa, da gre pri pisanju za neprestano »odlivanje značaja« na papir.

Enako bi lahko vprašali, zakaj je Paul Cézanne naslikal tihožitje z jabolkami in oranžami. Je bilo to njegovo najljubše sadje? Ali gre za naključje in je sadje pač bilo tam? Ali je na kompozicijo oranž vplivalo njegovo prijateljstvo s pisateljem Émilom Zolajem ali to, kako je nekdo, morda kuhinjska pomočnica, postavil sadje na mizo – ker slikarji pač zelo pogosto slikajo, kar je tisti hip na voljo, da je le dovolj časa pri miru (sebe, sorodnike, mačke, pse, rože, sadje, vaze itd.). Ali je za samo sliko pomembno, kakšen je bil umetnikov razlog (praktičen razlog, kot npr. to, da pač ni bila sezona lubenic, ekonomski razlog, da je potreboval denar, psihološki razlog, da so ga oranže spominjale na otroštvo, intelektualni razlog, da je z enostavnim, osnovnim motivom lahko najlepše izrazil svojo misel, da »narava ni površina stvari, temveč se nahaja v globini, barve so izraz te globine na površju« itd.) ali celo povod (naročilo slike z motivom sadja, popularnost tihožitij)? Ali je za vaše doživljanje slike pomembno, kakšen je bil razlog, povod, vse ostale naključne podrobnosti, barve, ki jih je imel doma, barve, ki so takrat bile naprodaj, vrsta platna, preplet družbeno-ekonomskih okoliščin, ki so vplivale na nastanek določenega platna? To so epifenomeni slike, o kateri govorim. Lahko so zanimivi za preučevanje umetnostnih zgodovinarjev in navdušencev nad Cézannom. A to ni bistveno. Njegove slike so mojstrovine, ker jim lahko odvzameš ves časovno-družbeni kontekst in še vedno učinkujejo na gledalca. Njihova sporočilnost ni: oranže so okrogle in oranžne. Francoski romanopisec Alain Robbe-Grillet je na vprašanje, kaj sporoča njegov roman, odgovoril, da ni telegrafist, da bi kaj sporočal. Tisti hip, ko pričnem razlagati »sporočilnost« umetnosti, se nekaj izgubi. Lahko se seveda približam z razlago sami umetnini, vendar bo vsaka taka razlaga drugotna in nezadostna. Cézanne naj bi nekje zapisal: »Slikanje narave ne pomeni, da kopiraš predmet, temveč da utelesiš njegovo zaznavo.« In morda je to osnovni modus slike ali pesmi: da zabeleži izkušnjo, ki je za ustvarjalca ali ustvarjalko na določen način izjemna.

Vsaka umetnost je osebnoizpovedna. Umetnikovo življenje vpliva na njegovo umetnost, enako njegova osebnost. Vse oranže, ki jih je v življenju videl (ali ne), olupil, okušal, kupil, o njih sanjal (ali ne), vplivajo na to, kako vidi to konkretno oranžo, ki jo slika. Vse vpliva na vse. Samo slika, ki jo bo naredila umetna inteligenca, kljub morebitni estetski in tehnični dovršenosti ne bo »osebnoizpovedna«. Bo zgolj rezultat algoritmov. Portret umetnika kot številke. Toda takrat bo gledalec, gledalka tisti ali tista, ki bo iz generirane slike s svojim pogledom izdelek transformirala v umetnino, ali pač ne.

Bralec ali bralka sta ključni del literarnega dela. Njuna naloga je, da poustvarita besedilo. Da besedam dodata barve, vonje, občutke, da povežeta podobe, se potopita v atmosfero, iz pesmi sestavita svoje vesolje, ji pripišeta svoje pomene. Pri tem se vedno lahko zanašata na besedilo pesmi. Vse potrebno za interpretacijo je že tam, v pesmi. Zanjo ni potrebno nobeno drugo znanje. Če je bralec radoveden, lahko poišče v spletnem iskalniku Roso Luxemburg in njena pisma iz zapora. Lahko poišče na spletu pesmi Gérarda de Nervala, Turnerjevo biografijo, slike slikarja Daijina iz časa dinastije Ming, Gradnikov prevod Wang Weijeve pesmi Slovo,  morda tudi nemški prevod, ki ga je uporabil Mahler v svoji Das Lied von der Erde (izvedba z Janet Baker je tudi na spletu) – po takem stikanju po spletu bo gotovo bogatejši, toda vse, kar je zares pomembno, je že med vrsticami. Morda je tu in tam kakšna beseda, ki ni običajna, toda za to so tu slovarji. Družbeno-zgodovinski kontekst lahko pomaga. Cela struja historistov in novih historistov bere besedila skozi sociološko-zgodovinske leče. Ali zato bolje berejo poezijo? Lahko da. Pogosto pa tudi ne. Formalisti so raje izhajali iz samega besedila. (Med njimi je bilo tudi več pesnikov.) To nista niti edina načina, kako se besedilu približati s teoretske plati. Za teorijo je vedno dovolj prostora, le da ima teorija običajno precej manj razumevanja za poezijo, teoretiki pogosto raje odrežejo del slike, ko jim ne ustreza, ali napnejo platno na prevelik okvir, tudi če se to strga ali deformira. Kljub skušnjavi, da bi zaščitila svojo stvaritev pred nemogočimi in neumnimi interpretacijami, ostajam pri trditvi: interpretacija pesmi ni avtorjevo delo. Seveda imam lahko jaz, kot bralka, svojo interpretacijo določene pesmi. Zelo verjetno najbolje poznam ozadje nastajanja pesmi. Lahko vam jo razložim, toda ali ne bo potem pesem skrčena na »razlago v katalogu«? Nekaj povzetih stavkov, vzetih iz konteksta z naslovom »tihožitje z jabolki in oranžami«, vi pa teh jabolk, teh oranž ne boste ne vonjali, ne videli, ne okušali. Rekli boste, ja, smo videli, pisalo je »oranže in jabolka«, fino, res, toda to ne bodo vaše oranže, in če niso vaše oranže, potem vam ne bo mar zanje.

To je namreč ključna funkcija umetniškega dela: ne to, da nosi »glavno sporočilo«, temveč da pripravi oz. je pot, po kateri lahko bralec in bralka dostopata do določene človeške izkušnje. In če govorimo o poeziji, je ta izkušnja kodirana z besedami, z mrežo njihovih pomenov, barvo, in predvsem z ritmom besed. Bolj natančno in vodotesno je pesem narejena, več možnosti ima, da prenese določeno energijo naprej, določeno stanje, določeno razumevanje ali občutenje, določeno izkušnjo. Zame sta Louise Glück in Antonio Machado mojstra. Njune besede zmorejo videti in razumeti globlje kot večina naravo sveta in človekovega bivanja v njem. Zakaj sem citate njunih besedil izbrala za uvod v knjigo? Poezija, tako kot druge umetnosti, ne nastaja v vakuumu, temveč ima zgodovino. Pesniki ne moremo brez poezije, ki je nastala pred nami. In tudi če bi jo ignorirali, je shranjena v jeziku, ki ga govorimo. Izročilo, katerega del želimo postati, je že del nas, naše govorice. Tudi če nismo pesniki ali pesnice. Tudi del vaše, če se tega zavedate ali ne.

Če strnem: ne, pesniki nismo, kot pravi Platon za Hezioda, muhe brez glave, ki ne vemo, zakaj in kako pišemo, ampak se zavedamo, da je totaliteta človeka več kot zgolj njegov intelekt (samozavestni »cogito, ergo sum«), da je tu vsaj še nezavedno, iracionalno, pa morda kolektivno nezavedno … Pozitivistični odnos literarne vede je sicer lahko zelo zanimiv, vendar je za živega umetnika podoben nabadanju žuželk na iglo, za pod steklo. Primerki so lahko povsem fascinantni, vendar so praviloma mrtvi. (Žive avtorje ob tem praviloma obhaja tesnoba, če že ne strah pred zaprtimi prostori). Najbolj uspešni avtorji,  npr. Shakespeare ali Homer, morda sploh niso obstajali ali pa so za svojo osebo pustili tako malo sledov, da jih nikakor ne moremo zapreti v vitrino. Njihova umetnost živi in je, naj si je to komu všeč ali ne, dostopna vsem, ki znajo brati in si upajo zares brati: to je, skozi svoje telo, skozi svoje izkušnje.

Zdaj ko sem, upam, razjasnila osnovne težave, ki sem jih imela z vašimi vprašanji, lahko odgovorim na vprašanja, zlasti to, ki se mi je najbolj dopadlo: moja najljubša barva? Moja najljubša barva je – zelo pogosto – modra. Seveda ob tem mislim na sinjino morja, vonj po soli, borovcih, veter, toplo poletje … Morda nosi odprtost neba, mir in brezbrižnost vesolja. Prav tako pogosto je moja najljubša barva zelena. Zelena pomirja, je barva dreves, rastlin, trave. In potem je moja najljubša barva rumena, od močne intenzivne rumene sončnic do krom rumene v določenih slikah. Potem imam zelo rada rdečo. Gotovo je to moja najljubša barva, tako živa, žareča, topla in močna je. In vijolično, ker je elegantna; pa lila, ker je zmes dveh mojih najljubših barv. Sivomodra. Ker so taki včasih oblaki. Bela in črna sta pa sploh zakon. Najljubša barva je poenostavitev, ki paše v kak opis profila v družbenih omrežjih. V resnici pa nobena barva ne obstaja sama zase, vse barve so neprestano v kompoziciji z drugimi, nobeno jabolko ni enobarvno. Barva je odvisna od svetlobe, sence, od barve podlage, od tipa svetila, barve luči. Barva tudi ni nekaj statičnega: odraža vse spremenljivke določenega kraja in prostora (bi dopisala še »časa«, vendar zaznavanje barve obstaja vedno samo »zdaj«). Na kratko: vse barve so moje najljubše barve ali nimam najljubše barve.

Imam pa res rada zgodbe. Z grško mitologijo sem se prvič srečala v knjigi Najlepše antične pripovedke v četrtem ali petem razredu osnovne šole. In potem v Iliadi in Odiseji, isto leto. Mislim, da naši možgani svet organizirajo v zgodbe, da je to osnovni način kako povezujemo, razporejamo in tudi predajamo informacije. Zgodbe niso tako zelo različne od pesmi. Za oboje veljajo določene zakonitosti, določen notranji ustroj ali, z boljšo besedo, fiziologija. Metafora (v širšem pomenu besede, to je literarna figura ali trop) je osnovni gradnik besednega ustvarjanja. Že enostavna vsakodnevna komunikacija ne more brez metafor. Metafora je način, kako se z odmikom približati snovi, o kateri govorimo. So določene metafore, določene podobe, ki se uporabljajo že stoletja, ena takih je recimo ladja. Uporabljal jo je že Prešeren (čolnič, barka), in že v njegovem času ni bila sveža. Je pa ena tistih, ki prehajajo v simbolni jezik – od ladij, ki so pospremile vikinške bojevnike in egipčanske prince v onostranstvo, do Noetove barke, vesoljskih ladij … Uporaba tako »obremenjenih« metafor je sicer vedno na lastno odgovornost, saj prav lahko tudi potopi pesem. A kot pravi čilenski pesnik Nicanor Parra v pesmi Mladim pesnikom: naredite lahko vse, če le izboljšate prazno stran. V poeziji so vsi literarni prijemi dovoljeni, če delujejo. Ali delujejo, pa na koncu vedno povedo bralci in bralke. Vseh časov.

Prav tako kot metafore, podobe, motivi, atmosfera je del knjige tudi organizacija besedil. Naslovi razdelkov niso naključni, niso sicer napotila, kako brati razdelek, temveč so (tako kot naslov pesmi) del besedila. Moja osebna preferenca je povezati pesmi v nekakšne enote, ki se nato povežejo z dramaturškim lokom. Zadnja pesem je neke vrste vrnitev na izhodišče, ki pa ni več enako, saj je za bralko, bralcem zdaj popotovanje, ki ga je ali jo je z branjem spremenilo. Dramaturški lok, povezovanje nujnih enot, je seveda teorija, o kateri je pisal Aristotel v Poetiki in je, jasno, ni treba upoštevati, ampak po moji izkušnji v osnovi določene stvari držijo – ne, ker jih je zapisal ta in ta, temveč ker delujejo. Ker so, najverjetneje, vezane na to, kako človeški um procesira informacije. In zdi se, da se ta v tisočletjih ni tako zelo spremenil.

Upam, da sem odgovorila na večino vprašanj. Vsaj posredno. Glede ostalega: zakaj Rembrandt? Dej, pejte ga enkrat v živo pogledat! Res. Če ne boste razumeli zakaj, vam ne morem razložiti. Zakaj me umetnost očara? Ne vem. Kaj pa vas očara? Kaj vas navduši? Vesolje? Genetika? Glasba? Pa smo spet pri Cézannovih jabolkih in oranžah. Cézanne je zelo rad slikal tudi goro Sainte-Victoire. So umetniki, ki se vračajo k svojim motivom. In spet drugi, ki se ne ponavljajo radi. Ampak to je zgolj obrobnega pomena, ne?

Ladje so fascinantne, omogočajo nam, da potujemo čez vodo; tako pomembne so, da so zasedle pomembno simbolno mesto v človeški domišljiji. Meni osebno so predvsem lepe jadrnice. Kaj dosti več o ladjah pa ne vem. V makedonščini se določnost samostalnika izrazi kot pripona -ta (za ženski spol), torej določena točka ali »točkata«. Glede dvojnosti pa naj samo dodam, da pesem ni tako komplicirana, kot se zdi skozi vprašanje. Glavno sporočilo pesmi »Ljudje, živali, bogovi« in pesmi »Slovo pri Jintaiju«? OK, glavna sporočila so za za telegrafiste in njihove pomočnike. Prvo vprašanje: ste pesem prebrali? Res prebrali. Bi znali obnoviti s svojimi besedami, kar ste (čisto na osnovni besedilni ravni) prebrali? Drugo vprašanje: kaj vam govori pesem? Kako si jo razlagate, ali se vam ob branju zbudi kakšna asociacija, spomin, podoba? Začnite z enostavnim, nadaljujte s težavnejšim.

Če pa je odgovor: »Pesem me dolgočasi, nič mi ne pove in sploh me ne zanima (če ne bi bila za šolo, je niti ne bi prebrala),« je moj iskren nasvet: berite kaj drugega. Na svetu je ogromno pesmi. Mogoče najdete kaj, kar spregovori prav vam.