Smrt discipline

Dober mesec tega je bil v New Yorkerju objavljen članek z grozečim naslovom »The End of the English Major«. Brez vprašaja, kančka dvoma, možnosti rešitve – preprosto konec. Razlog za to fatalnost je postal jasen takoj, ko je avtor članka, Nathan Heller, začel naštevati statistične podatke. V zadnjem desetletju se je število študentov_k angleščine in zgodovine na ameriških univerzah zmanjšalo za tretjino, na vseh humanističnih smereh skupaj pa za 17 %.

Ta trend je zajel tako velike javne univerze kot elitne zasebne institucije. Heller na podobno brezbrižnost študentov_k in obupanost profesorjev_ic naleti tako na Državni univerzi v Arizoni, ustanovi z 80.000 študenti_kami in skoraj 90-odstotno stopnjo sprejema, kot na Harvardu, ki je lani sprejel zgolj 3,19 % prijavljenih in po merodajni Šanghajski lestvici velja za najboljšo univerzo na svetu. Hkrati pa trend ni opazen samo v Ameriki – vpis na humanistične študijske smeri se je v zadnjem desetletju zmanjšal v štirih petinah držav OECD. 

Če ste se vprašali – ja, med temi državami je tudi Slovenija. Lani je v svojem letnem poročilu o vpisu v terciarno izobraževanje SURS zapisal, da se je v letu 2021 »v primerjavi s prejšnjim študijskim letom število vpisanih študentov najbolj izrazito zmanjšalo na področju Umetnost in humanistika (11,6 %).« Zaradi bolonjske reforme in dejstva, da so bili v letih med 2005 in 2016 v visokošolski sistem vključeni študenti_ke, ki so študirali po dveh različnih sistemih, je malo teže spremljati daljše trende. A podatki SURS-a kažejo na to, da se število diplom humanističnih smeri zmanjšuje vsaj od leta 2017. Takrat so diplome iz humanistike predstavljale 15,4% vseh diplom, leta 2021 pa le še 13,4 %. 

Heller s pomočjo različnih statistik, pogovorov s študenti_kami in zaposlenimi ter ekskurzov v zgodovino visokega šolstva v Združenih državah razkriva možne vzroke za ta upad. Osrednji osumljenec so seveda slabe zaposlitvene možnosti. V Združenih državah lahko diplomanti_ke humanistike pričakujejo najnižjo povprečno plačo med univerzitetno izobraženimi, v Sloveniji pa smo pogosto obsojeni na slabo plačano prekarno delo. A dejstvo, da vpis na humanistiko upada tudi na Harvardu, kjer, kot pravi Heller, diploma zagotavlja dobro zaposlitev tudi nekomu, ki se specializira za delanje prevalov, kaže na bolj splošno skepso. Študenti in študentke Hellerju večkrat povejo, da sicer radi obiskujejo humanistične predmete (dodiplomski študij v ZDA poteka malo drugače kot v Evropi, saj se študenti specializirajo šele v drugem oziroma tretjem letniku), a te vidijo bolj kot hobi, oddih od resne, naravoslovne, izobrazbe. Če je v prejšnjem stoletju študij humanistike še predstavljal legitimno karierno izbiro, se danes torej zdi, da ga večina vidi kot frivolen ljubiteljski projekt.

Verjetno ima vsak študent_ka Filofaksa kakšno zgodbo o tem, kako je moral pred sorodniki, prijatelji ali naključnimi neznanci zagovarjati svojo izbiro študija. Sam sem se moral v eni bolj bizarnih takšnih situacij v kadilnici kluba zagovarjati pred nekim očitno precej obupanim študentom elektrotehnike, ki mi je posodil vžigalnik, jaz pa sem nič hudega sluteč iskreno odgovoril na njegovo vprašanje, kaj študiram. Do takrat sem bil sicer že vajen ne ravno navdušenih odzivov, a me je presenetilo, kako zelo ga je razžalilo dejstvo, da jaz na faksu berem romane, on pa mora delati domače naloge iz matematike. Kar sicer lahko razumem, a se mi zdi še kar zabavno, saj sva ob vpisu na fakulteto načeloma oba vedela, v kaj se spuščava. Pa tudi kaj naju čaka po študiju. 

Humanistika, za katero se zdi, da je stalno v krizi, ima seveda tudi svoje zagovornike_ce. Pogosto lahko slišimo takšno ali drugačno verzijo enega od dveh argumentov. Nekateri poskušajo dokazati, da je v resnici tudi humanistični študij koristen, saj nas uči veščin – kritičnega mišljenja, sintetiziranja, kontekstualizacije –, ki jih družba in trg dela nujno potrebujeta. Stereotipna zgodba, ki naj bi podprla to poanto, običajno vključuje tehnološko podjetje, ki se sooča z zagonetno težavo, naključnega filozofa, ki se slučajno znajde pred njegovimi vrati, ter ugotovitev, da zaposlovanje humanistov zvišuje produktivnost. Na drugi strani pa nekateri trdijo, da je študij humanistike pomemben ravno zato, ker ni koristen. Namesto na zahteve trga naj bi se oziral na potrebe posameznika_ce – gradil naj bi značaj, ne poklicnih kompetenc. 

Tako kot obupanega študenta elektrotehnike lahko razumem tudi obupane zagovornike_ce humanistike. A me takšni argumenti večinoma ne prepričajo. Argumenta z grajenjem značaja nikoli nisem zares razumel. Sam sem šel književnost in filozofijo študirat zato, ker sem rad bral, razmišljal o knjigah in pisal, ne zato, ker bi želel »kultivirati svojo dušo«. Ne zdi se mi, da sem zaradi študija postal boljši človek, moji prijatelji_ce s faksa niso bolj značajni ljudje od tistih, ki študirajo naravoslovne predmete. Argument o koristnosti pa se mi zdi predvsem redundanten. Mislim, da mora imeti nekdo na res poseben način pokvarjene možgane, da humanistiko vidi kot povsem nekoristno. Ne samo da so uporabne »humanistične veščine«, kot je kritično mišljenje. Očitno je tudi, da potrebujemo ljudi s specialnimi humanističnimi znanji, ljudi, ki znajo brskati po arhivih, ljudi, ki do potankosti razumejo tuje jezike, tudi mrtve, ki natančno poznajo zgodovino in znajo vanjo umestiti njene ostanke, ki znajo odkriti slabo sklepanje, ki razumejo pomen zgodb za oblikovanje našega razumevanja sveta … Morda ni na prvi pogled očitno, zakaj potrebujemo strokovnjake za Danteja, Hegla ali Rubensa, a gre v večini primerov za iste ljudi.

Zato mislim, da bo kljub vsem pretresom in trenutnemu slabemu vzdušju humanistika na koncu v redu. Seveda bi bil vesel, če bi ljudje, ko jim povem, da študiram filozofijo ali da pišem literarne kritike, pokazali malo več navdušenja, a hkrati mislim, da to ni največji problem v mojem življenju. Seveda mislim, da bi morali imeti kulturni delavci_ke in ljudje s humanistično izobrazbo dostop do stalne, primerno plačane zaposlitve. A ne zato, ker imajo humanistično izobrazbo ali ker delajo v kulturi, ampak ker mislim, da bi morala biti stalna in primerno plačana zaposlitev dostopna vsem. Seveda mislim, da je humanistika pomembna, a se mi zdi fiksirati nanjo podobno neumestno kot trditi, da bi brez inženirjev še vedno živeli v jamah. Seveda si želim, da konservativni politiki pri nas in v Ameriki ne bi poskušali še dodatno zmanjševati pomena humanistike, a to pomeni, da ta vsaj nekaj počne prav.

Hellerjev članek se kljub fatalističnemu naslovu zaključi precej optimistično. Ugotovi namreč, da zmanjševanje vpisa na tradicionalne humanistične smeri ne pomeni nujno zmanjševanja zanimanja za humanistiko. Ta se širi in na druga področja prinaša značilno humanistične specializacije. Heller recimo omeni zgodovino znanosti, še en očiten primer je etika umetne inteligence. OpenAI, podjetje, odgovorno za razvpiti ChatGPT, je skoraj polovico tehničnega poročila ob izidu svojega novega modela namenilo razpravi o družbenih posledicah te tehnologije. Ta morda ni najbolj poglobljena ali kritična, a vsaj izkazuje neko željo po premisleku onkraj same tehnične izdelave. Nekaj podobnega v Sloveniji dokazuje delovanje Centra za jezikovne vire in tehnologije, ki uspešno povezuje strokovnjake s področij jezikoslovja in računalništva pri izdelovanju jezikovnih orodji, kot so slovar sopomenk in program za preverjanje vejic. Letos pa se je celo odprl nov študijski program Digitalno jezikoslovje, ki ponuja mešanico predmetov iz lingvistike in računalništva. Filozofija, primerjalna književnost in zgodovina morda niso več tako kul kot nekoč, ko je Foucault nastopal na javni televiziji in Derrida potoval po Ameriki, a mislim, da to ni razlog za pretirano skrb – dokler bomo ljudje poskušali razumeti svet, bo del tega razumevanja tudi humanistika. 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS