Veliko kokakolo brez ledu, prosim

Velikokrat padem, pozabim na obveznosti ali se spotaknem na izpraznjeni ljubljanski tržnici zaradi pretesnih čevljev. Takrat opazim ulico, kjer prodajajo šopke in ikebane, cvetje ponujajo zastonj, da ne bi ovenelo. Poleg njih vztrajajo nekateri strastni prodajalci kislega zelja, ostale stojnice so prazne. Kot da so odslužile delo lesene podlage, kjer se baranta, se nanje usedejo redki mimoidoči, brskajo po telefonih. Njihovo posedanje je tako mirno, da jih sploh ne zmotim. Strgane žametne hlače ostanejo moja skrivnost, cena, ki sem jo pripravljena plačati za neudobno, a elegantno obutev.

V umetniških delih lahko najdem kaotične ženske, ki padajo in se smejijo ob svojih odrgninah. Carrie Bradshaw, protagonistka serije Seks v mestu (HBO, 1998), se je znašla sredi hitrega življenja devetdesetih let v New Yorku, polnem zabav finančnikov, manekenk in drugih zvezdnikov. Kjer je bilo zapravljanje, spanje naokoli in zbujanje ob enih popoldne hkrati lenobnost in pot, kako najti pristno bližino. Tako zgrajena intimnost je precej bazična, kot pravijo, je človek družabno bitje z močno potrebo po iskanju vezi z drugimi. Carrie se s svojim iskanjem bližine spopada tako, da se giblje med dvema poloma: večnih samskih deklet in otopelih poročenih žensk. Vse bolj jasno postaja, da je točka, ki jo išče, brezpogojna ljubezen in hkrati odnos s pravili, ki jih bo oblikovala sama.

In kako bolje poiskati ravnotežje, kot s preizkušanjem vseh možnosti? Carrie nianse intime premleva skozi pisanje in potapljanje v raznovrstna razmerja. Kadar piše, reflektira že doživeto in skuša bolje začrtati svoj naslednji korak in tako pelje svojo verigo iskanja dalje. Razmišljanja o naši minljivosti in tem, kako se z njo soočiti, ostanejo nekoliko ob strani, a se zdi takšna odločitev posrečena zaradi narave njenega lika, ki ima polno omaro ekstravagantnih oblek, dragih čevljev in pokrival. Še posebej ker živi v markantnem in glamuroznem New Yorku. Ponekod se meja med tem, kaj Carrie prinaša New Yorku, in tem, kaj New York prinaša Carrie, popolnoma zabriše.

Njena naslednica je cinična Fleabag (Netflix, 2016), ki se prav tako išče. Osamljenost, ki jo zasleduje med tekom po londonskih ulicah, je posledica praznine, ki jo prinaša obstoj sam po sebi in jo je dodatno poglobila izkušnja žalovanja. Londončanka z neposrednim nagovarjanjem gledalca (tako imenovanim prebijanjem četrte stene) deli utrinke svojega sveta, v katerem prezira svojega fanta, s ciničnimi opazkami vznemirja sestro. Vse to zato, da bi ubežala velikemu praznemu prostoru lastne notranjosti in morda našla razumno razlago za svoje občutke. Kot Carrie nosi upanje na progah lastne naivnosti in slepe vere v možnost ljubezni, ga ima skritega za cinizmom in črnim humorjem tudi Fleabag. Njene na videz površinske in vulgarne opazke so pravzaprav osebne izpovedi o osamljenosti in želji po človeški toplini, nad katero še ni obupala.

Morda se Fleabag in Seks v mestu zdita kot seriji, ki sta premalo poglobljeni ali intelektualno zahtevni. Njuni občasni vulgarnost in igrivost sta majhna opomnika, da nismo tako sami in da je upanje trdnjava, ki bo cinizmom in razočaranjem navkljub obstala. Nekaj vere v cinizem in poveličevanje intelektualnih ter podobnih naporov sem izgubila ob pogovoru s prijateljem, ko sem pripomnila, kako grozno se mi zdi, da McDonaldsi v Združenih državah Amerike – kljub hudim težavam ljudi z debelostjo – prodajajo večje plastenke kokakole kot pri nas. »Ja, ampak potem jo lahko s kom deliš,« mi je odvrnil, in temelji mojega individualizma ter skrbi za lastno zdravje so se zamajali. 

Opomnil me je, kako topli so lahko Američani, kot je lahko toplo vsako človeško bitje, in da njihova jedra s ciničnimi opazkami nekoliko odrivam na obrobje, jih ignoriram. Da tako izgubljam možne povezave z ljudmi, ki so zanimivi in prijetni, morda včasih le preveč sami. Kljub moškemu iz Teksasa s tatujem »calm like a bomb«, za katerega še danes ne vem, ali je bil posledica slabega smisla za humor ali pretirane zaverovanosti v ameriški pravni sistem, kjer je samoohranitev z nasiljem precej bolj sprejemljiva kot pri nas. Za trenutek raje ostanem naivna kot Carrie, ki slepo verjame v možnost brezpogojne ljubezni, ali Lana Del Rey, ki se je vedno zanesla na prijaznost neznancev.

Toplina drugih nikoli zares ni zapustila sveta, le skriva se, včasih za tančico našega cinizma, golega nerazumevanja sočloveka ali v neodkritih kotičkih naše okolice. V prijaznosti prodajalk, ki svetujejo, kateri cvetovi so sveži, ali mimoidočemu, ki se pretvarja, da tvojega padca ni videl in se ne pusti motiti pri ogledovanju vsebin svojega majhnega ekrana. Na drugem koncu sveta, kjer je kokakole toliko, da se ljudje skoznjo lahko vežejo v skupni krog.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS