Dobrodošel, dobrodošla v klubu!

Na kratko bi se razmere na domačem knjižnem trgu in dogajanje okoli našega svetega grala dalo strniti v naslednjo nič kaj tolažilno misel – knjig je vse več in so vse slabše kakovosti, bralcev in bralk, kupcev in kupk je na drugi strani vse manj, a tudi ti so vse slabše kakovosti. V nadaljevanju bom pripovedovala o izkušnjah z vodenjem bralnih klubov, ki so po mojem eden bolj učinkovitih načinov, kako zgornjo klavrno ugotovitev (vsaj začeti) obračati na glavo.

Začetke bralnih klubov bi pri nas bržčas lahko povezovali s čitalniškim gibanjem, ko sta bili v ospredju nacionalna ideja in krepitev jezikovne zavesti, a natančnejšo kronologijo razvoja bralnih krožkov bom pustila za kdaj drugič in kar preskočila – k arhetipu. Bralni klub po mojem obnavlja enega najbolj primarnih vzorcev našega bivanja – ustvarjanje skupnosti ob pripovedovanju zgodb. Sodobni formati bralnih skupin se namreč bistveno ne razlikujejo od arhetipskih podob večernega posedanja ob tabornem ognju in pogovarjanja o tem, kaj smo doživeli čez dan. Le da taborni ogenj (v nekarantenskih časih) najpogosteje nadomestimo s kakšno mizico, vrčem in kozarci na njej, doživetja, o katerih pripovedujemo, pa namesto iz dnevnih dogodkov črpamo iz knjige, v kateri smo prebivali pred srečanjem. 

In prav ta družabni vidik je bil ključen tudi pri moji odločitvi za vzpostavitev bralne skupine. Po selitvi z enega konca Slovenije na drugega sem namreč iskala načine, kako na novo vzpostaviti socialno mrežo … in se kot bralka preprosto zatekla v naš naravni rezervat – knjižnico. (Kdo ve, kako bi se obrnilo, če bi Marko Matičetov že takrat napisal Sonce na balinišču.) Zamisel o bralni skupini je padla na plodna tla, saj se tudi (splošne) knjižnice dandanes dobro zavedajo svojega širokega poslanstva, ki presega golo izposojevalno vlogo. Kot izobraževalna in kulturna institucija knjižnica deluje kot svojsko prizorišče živih in živahnih stikov ljudi in idej in v takšen koncept se bralni klub naravno, ne pa tudi samoumevno umešča. V izolski knjižnici so me kot zunanjo sodelavko (samozaposleno v kulturi) z veseljem sprejeli tudi zato, ker v lastnih vrstah za vodenje niso našli (usposobljenega) človeka oziroma so bili knjižničarji preobremenjeni z drugim delom. Ne bi se želela zapikovati v kadrovsko problematiko knjižnic, gotovo pa je na mestu razmislek o sistematizaciji delovnega časa ali mesta, ki bi bil(o) namenjen(o) predvsem branju, študiju, razvoju bralne kulture. Uravnoteženje odnosa med (laično rečeno) izposojevalnim in kulturno-izobraževalnim poslanstvom knjižnic sama vidim kot enega pomembnejših izzivov v prihodnosti teh institucij. Navijam torej, da bi zdaj žal iluzorne predstave o idealnem poklicu, v okviru katerega si plačan za branje in spremljanje knjižnih novosti, končno meso postale. Do takrat pa bodo knjižničarji in knjižničarke očitno še naprej brali v prostem času, za vodenje bralnih skupin pa se opogumljali na kakem izobraževanju – enega takih na primer ponujajo pri Kulturno-umetniškem društvu Police Dubove, enega z naslovom Knjižarjenje za knjižničarje pa sem pred kratkim na povabilo urednikov portala Dobreknjige.si po spletu začela tudi sama. 

A če se vrnem k motivom za snovanje mojega prvega bralnega kluba pred šestimi leti, ki je hitro dobil ime Kira knjiga, ne morem mimo vzgojnega momenta. Takrat sem že nekaj časa delovala kot literarna kritičarka in prevajalka in si domišljala, da o knjigah že nekaj vem, predvsem pa pri sebi gojila predstavo, da je ljudem treba le ponuditi, pokazati dobro literaturo, dobre knjige, in izpuhteli bodo vsi predsodki, vsa letargija, ljudje bodo drli v knjižnice in kajpada tudi v knjigarne. V knjigarne so se res usuli, a to šele nedavno, tri dni pred iztekom roka za porabo bonov, ki smo jih prejeli kot pomoč v epidemiološki krizi, v knjižnicah pa povečana izposoja naslovov, ki jih denimo beremo v okviru bralnega kluba, še zdaleč ne konkurira izposojanosti kakih ljubičev ali krimičev. Na srečo se danes že zavedam, da so v kontekstu branja (leposlovja) ob kvantiteti enako ali še celo pomembnejši kvalitativni učinki, in me zgornja statistika sploh ne potira več. 

Osnovni koncept našega bralnega kluba do danes ostaja nespremenjen, srečanja so odprta za vse, dobivamo se enkrat mesečno (sprva celo na tri tedne) in vsi preberemo knjigo po moji izbiri. Čeprav so nam v izolski knjižnici odredili Pravljično sobo, so bila prva srečanja vse kaj drugega kot pravljična. Če se prav spomnim, na prvo ali pa celo prvih nekaj srečanj sploh nikogar ni bilo, težava je bila verjetno v slabem obveščanju, nekaj pa je naredil tudi strah pred neznanim. Ko smo informacijo o bralnem klubu končno dovolj glasno razbobnali, bili smo celo na oddaji Dobro jutro, so začeli kapljati prvi kirovci in kirovke. Informiranje o naših srečanjih v lokalnih občilih se mi še danes zdi enako kot za privabljanje novih udeležencev in udeleženk pomembno tudi zaradi same navzočnosti ideje o branju v javnem prostoru, da torej leposlovje stoji z ramo ob rami z avtomehanično delavnico, praznikom oljk, vina ali koncertom pevskega zbora. Da se torej županom (financerjem) ne bo več treba spraševati, kaj je dodana vrednost knjižnice v primerjavi s kakim avtosalonom! Sprva je res kazalo, da bo številka klubovcev rasla v neskončnost, od začetnih dveh, treh, štirih smo kmalu postali petnajst- in tudi dvajsetčlanska druščina, povprečno pa nas je na srečanjih sedem. Med epidemijo je številka precej narasla, po koncu karantene se je zgodil osip, zdaj pa se je cifra znova ustalila na predkoronski. Vse tiste, ki prihajajo samo občasno, uvrščam na seznam za obveščanje in postanejo t. i. dopisni člani. Ti so nam neredko spontano pošiljali svoje bralne vtise, kar me je hitro navdihnilo, da bi lahko ob koncu leta res izdali brošuro s svojimi kratkimi refleksijami o knjigah. A zamisel med udeleženci, milo rečeno, ni požela navdušenja. Da bi se izpostavljali s pisnimi izdelki, četudi anonimnimi in čisto kratkimi?! Tako daleč pa res še nismo, vsaj z generacijo, ki pisano besedo očitno še vedno doživlja z nekakšnim (straho)spoštovanjem. 

Na bralni klub namreč prihajajo rojeni v sedemdesetih, šestdesetih, tudi petdesetih, štiridesetih in celo tridesetih letih, naša najstarejša bralka, tudi izolska pesnica, šteje preko osemdeset let. A skupina ni heterogena le starostno, temveč tudi poklicno-izobrazbeno (od učiteljic, pretežno slovenistk, preko administratork, zdravstvenih delavk do policistk, biologinj, knjižničark, vsake toliko nas obišče kak zdravnik …) in etnično, versko, kajti Slovenska Istra je od nekdaj prepišen prostor. Raznolikosti nam manjka le pri spolu, saj klasično prevladujejo ženske, v vsem tem času moško čast ob rednem članu rešujejo padalci, ki na bralni klub uletijo, misleč, da so prišli na literarni večer ali kaj podobnega. Ob orisani pisanosti, ki zagotavlja tudi živahen medgeneracijski in medetnični dialog, skupino vendarle druži nekaj temeljnega – vsi udeleženci in udeleženke radi berejo. Bralni klub po izkušnjah sodeč ne pritegne nebralcev, temveč ljudi, ki so že občutili slasti branja, neredko jih spodbudi, da se k branju vrnejo po daljšem odmoru. 

Od klasičnih literarnih večerov ali pogovorov o branju se temeljno razlikuje predvsem po enem – od udeležencev se pričakuje, da se iz pasivnih poslušalcev prelevijo v aktivne govorce, da se torej izpostavijo s svojim doživljanjem, svojo bralsko izkušnjo. Kot se vedno znova izkaže, pa preskok iz ene v drugo vlogo ni tako preprost. Verjetno so mlajše generacije že drugačne, a pri starejših (razumi: od štirideset naprej) je še precej zakoličena šolska izkušnja. Dokler tega nisem izrecno prepovedala, se je dogajalo, da so udeleženci na srečanje prinesli obnovo, mene pa doživljali kot učiteljico, torej absolutno avtoriteto, ki bo ocenila, ali mislijo prav, oziroma povedala, kaj je avtorica hotela povedati. Zato je razumevanje vloge voditeljice bralne skupine ključno – da je to nekdo, ki v prvi vrsti podeljuje besedo in spodbuja k izražanju, tudi če je še tako negotovo, hkrati pa tudi omejuje prostor tistim, ki v klubu zaznajo priložnost za lastno predavanje, dominacijo. Strokovno literarnovedno znanje moderatorja je vsekakor dobrodošlo in pravzaprav potrebno, a je lahko »načitanost« tudi past. Z lastno superiornostjo (da ne rečem pametovanjem) namreč hitro utišamo udeležence in predvsem odtavamo od osnovnega smotra – torej bralnega kluba kot prostora, v katerem se učimo (branja) drug od drugega, v katerem vadimo spoštljivo izražanje in pozorno poslušanje. Svoje znanje velja vsaj v začetku debate držati na vajetih, lahko ga uporabimo komplementarno ali kot iztočnico za debato, če bi se ta začela vrteti v krogu ali bi obtičala v neki slepi ulici. Literarnovedni okvir udeleženci pravzaprav vedno toplo pozdravijo, če ga le ne vsiljujemo kot ultimativno merilo, če torej z njim ne povozimo osebnega bralskega izkustva. Sprva sem za vsako srečanje pripravljala bralne iztočnice in jih vnaprej pošiljala tudi udeleženkam, da bi nas odvadila fiksacije na zgodbo in spodbudila razmišljanje, doživljanje, asociacije, a tudi da bi jih opozorila na kakšne (literarne) posebnosti dela, skratka, izzvala globinsko branje. Sčasoma sem iztočnice opustila, ostajajo kot moja priprava na srečanje, podobno kot tudi vse klubovce in klubovke spodbujam, da vodijo bralni dnevnik in si označujejo odlomke, izpisujejo citate, ki so potem tudi izhodišče našega pogovora. 

Pristop v bralnem klubu je torej veliko bolj kot v iskanje pravih odgovorov na »učiteljičina« vprašanja usmerjen v posameznikovo doživljanje, njegovo prepoznavanje različnih plati besedila, predvsem pa izražanje lastnih stališč, mnenj in doživljanj. Zamišljam si ga kot vadišče za izražanje, nekakšen debatni ring, prostor interakcije, stika, trenja, izpostavljanja, čeprav nikogar ne spodimo, tudi če ostane tiho ali knjige niti ni prebral. In v tem živem in živahnem forumskem kontekstu, ko se srečajo in pogovarjajo ljudje, ki se sicer verjetno ne bi, dodatni debatni pospeški pravzaprav niti niso potrebni. Soočenje naših branj izziva sleherno doživljanje in nujno tudi spodbuja nove in nove razmisleke. Dobro voden bralni klub v svoji zasnovi napeljuje h globinskemu branju oziroma oblikuje literarnega bralca, o katerem je v marčevski številki Literature odlično pisala profesorica Alojzija Zupan Sosič. Namreč, kadar želimo pripovedovati o prebranem, težko govorimo na pamet ali kar v tri dni, nujno moramo prebrano nekako prebaviti, tj. interpretirati (pač v skladu s svojim znanjem, osebnostno strukturo, izkušnjami ipd.), v stiku interpretacij pa se nujno rojeva globina, odpira horizont. In začne refleksijska pustolovščina. 

Res je, da morajo biti tisti, ki se pridružijo klubu, ki deluje na način, da nekdo drug določi knjigo, že v izhodišču dovolj odprti, da presežejo osebni okus, navezanost na ljube žanre, avtorje, da sprejmejo bralno sugestijo in se predajo nečemu neznanemu. Udeleženke tudi po več letih skupnega druženja še vedno rade poudarijo, da brez spodbude bralnega kluba večine naslovov same verjetno nikoli ne bi vzele v roke, predvsem pa pri branju, če jim knjiga po nekaj straneh ne bi bila všeč, ne bi vztrajale do konca (in bile neredko prijetno presenečene). Sama pa se na drugi strani še vedno čudim, kako majhen vpliv na bralne navade oziroma izbire imajo za povprečnega bralca ali bralko (razumi: vse tiste, ki ne delujejo na literarnem polju) denimo literarne nagrade ali festivali. Množično se bere predvsem tisto, kar je najbolj izpostavljeno, naj bo to v oglasih ali pa na policah v knjižnicah oziroma v Bukli. Zato so navsezadnje več kot dobrodošli in na terenu odločilni tudi (knjižnični) bralni projekti tipa Primorci beremo, Mesto bere, Posavci beremo skupaj ipd.

Ena mojih izhodiščnih skrbi, tudi zaradi uvodoma omenjene vzgojne naravnanosti, je bila tako namenjena pozornemu odbiranju naslovov. Oblikovala sem si nekaj kriterijev, ki me vodijo že od začetka, ni pa nujno, da vsaka knjiga vedno ustreza vsem merilom, oziroma prav gotovo kdaj z izborom stopim iz zamišljenega okvirja. Predvidela sem, da bo (dobra) polovica knjig izvirno slovenskih, polovica pa prevedenih. Domačim ustvarjalcem in ustvarjalkam sem se hotela posvetiti predvsem zaradi ponavljajoče se recepcijske skepse do domače knjižne bere, pri prevodnih knjigah pa sem se seveda tudi kot prevajalka zavezala, da opozarjam ne le na odlične tuje (ne nujno le ameriške) književnosti, temveč predvsem na delo literarnih prevajalcev in prevajalk. S tem v zvezi sem si kot spremljevalno dejavnost ob klubu zamislila pogovorne večere tako s slovenskimi avtorji in avtoricami kot prevajalci in prevajalkami, kar pa, kajpada, zaradi finančnih razlogov lahko uresničujem le deloma.

Večjo pozornost sem hotela nameniti tudi kakovostnim knjigam, ki so morda manj brane, ker nimajo oglaševalskega zaledja večjih založb, sploh pa sem se želela oddaljiti od najbolj priljubljenih žanrov. Da torej ne bi ostajali le pri zgodovinskih ali kriminalnih romanih, temveč bi vzeli v roke tudi kaj bolj eksperimentalnega, poetičnega ipd., a tudi zvrstno-vrstno drugačnega, torej tudi kratkoprozne zbirke, dramatiko, esejistiko, poezijo. 

Poezijo sem sprva uvajala na začetku srečanja, vsakič sem prinesla kako zbirko in prebrala kako pesem, sčasoma sem skušala angažirati udeležence, da prinesejo in preberejo kako pesem, ki jim je ljuba, ali pa si izposodijo in predstavijo kakšno zbirko s seznama, ki sem ga zanje večkrat oblikovala in posodabljala. Sčasoma sem to prakso opustila (le seznam ostaja), nekako se mi je zdelo, da pesem vsakič obvisi in da teže preidemo na knjigo, to umanjkanje pa kompenziram s pošiljanjem poezije po elektronski pošti, naj si pesem vsak prebere v tišini, ko je zanjo najbolj odprt. 

Sicer pa se je tudi v kontekstu bralnega kluba sleherna preračunljivost izkazala za jalovo početje; kadar sem skušala s kakšnim naslovom očarati, mi je praviloma gladko spodletelo, neredko pa se je zgodilo, da je navdušenje ali pa odlično debato doživela knjiga, ki sem jo zaradi svoje naivne domneve, da je pretežka, prelahka, pač pre-nekaj, izbrala z bolj tresočo roko. 

A še preden preidem k vsebinskemu delu, nekaj besed še o tehnični plati knjig. Želela bi namreč poudariti (in seveda apelirati na založnike), da bralci in bralke opazimo razliko med dobro in slabo narejeno knjigo. Kolikokrat sem, sploh na začetku, slišala navdušenje, da je pa ta (naša) knjiga brez zatipkov ali dobro lektorirana. Ni nepomembno, kako je knjiga oblikovana, kakšne založniške standarde (ne)upošteva, tudi za knjižnično izposojo ne. Premajhne črke odvrnejo, zatipki, vsakršne slovnične napake odvrnejo, slaba vezava odvrne, pusta, nezanimiva ali preprosto neprivlačna naslovnica odvrne. Prav pred kratkim je denimo, ob sicer poznejšem navdušenju nad vsebino, aprioren odpor zaradi »tesnobne« naslovke doživela Hladna veriga Klemna Kordeža. 

V nadaljevanju pa torej nekaj primerov knjig, ki so zaradi presenetljivih (tudi čustvenih) odzivov ostale v živem spominu. V poseben sklop bi lahko uvrstila knjige, ki so med bralci doživele visoko istovetenje, med njimi je na prvem mestu esejistična zbirka Hiše in drugi prosti spisi Jureta Jakoba, pri kateri so bila moja začetna recepcijska pričakovanja vse do danes najbolj zgrešena. Zaradi domneve, da poetično in meditativno ne bo potegnilo, v to knjigo res nisem polagala veliko upov, a zgodilo se je prav nasprotno. Zapisi so nagovarjali zaradi bližine iskalca, nostalgičnih momentov, predvsem pa z veščino opazovanja in pripovedovanja. Verjamem, da mnoge naše bralke zaradi te knjige zdaj svet okoli sebe opazujejo z drugačnimi, pozornejšimi očmi. Podobno osebno, tudi čustveno zavzeto debato je sprožila knjiga Norci pomorci Goroslava Vukšića – Goge. Tega srečanja, ki je potekalo v karantenskih časih, torej po Zoomu, se je udeležilo rekordno število bralcev in bralk, gotovo več kot dvajset, knjiga pa je nagovorila ne le zaradi odličnega sloga, temveč zaradi tematizacije življenja, ki je del tukajšnjega (nekdanjega) vsakdana. S podobno očaranostjo v Istri berejo tudi dela Veronike Simoniti, na pogovor o romanu Ivana pred morjem je prišlo kar nekaj pričevalk, ki so debato razširile tudi s svojimi zunajliterarnimi uvidi, prav ob njih smo še laže prepoznavali pisateljičino literarno veščino. Nekakšno bližino, ne le materinske, temveč tudi partizansko, so bralke zaznale tudi v noveli Rdeči zvezek baskovske pisateljice Arantxe Urretabizkaie, ki prepleta (nezdružljivo) politično in materinsko vlogo. Včasih pa se zgodi, da se v kakšni knjigi kdo res najde, celo dobesedno. V Deklevovem Zmagoslavju podgan je naš bralec na primer odkril svojo sorodnico, o kateri se je v družini šušljalo, da je hodila z nekim znanim zdravnikom, ki se je »pikal«. Zdaj ve še celo njegovo ime. ☺ 

Samostojno kategorijo bi lahko tvorile knjige, ki načenjajo našo nacionalno ali celo regionalno samopodobo. Shūsaku Endō nam je v romanu Samuraj odprl popolnoma nov (japonski) pogled na krščanstvo in pokristjanjevanje, tudi denimo skozi motivno sopostavitev lahkotnega, lebdečega, debelušnega Bude in trpečega, izmučenega, križanega Kristusa. Petek ali tihomorski limb Michela Tournierja pa je denimo s svojim prevpraševanjem razsvetljenske miselnosti in civilizacijskih standardov v redoljubnih Slovencih sprožil precej obrambnih mehanizmov, tudi pri interpretaciji konca se nikakor nismo mogli zediniti. Ob zbirki Carlosa Pascuala Debeli zidovi, majhna okna so se na primer porajali pomisleki, zakaj je kritika uperjena le v našo kulturo, ne pa tudi v špansko, mehiško … Nepričakovano burne odzive je sprožala tudi Agni Boruta Kraševca, saj je bila arhetipska zgodba hitro razumljena kot kritika slovenskega (promiskuitetnega) podeželja. Navsezadnje je s svojo pasivnostjo in nezmožnostjo sestaviti lastno zgodbo, tj. lastno (zaokroženo) življenje, bralkam skrb in negodovanje povzročal protagonist romana Škrbine Gašperja Kralja. 

V precep redno jemljemo tudi knjige, ki tako ali drugače obravnavajo naše raznolike (ljubezenske) odnose ali družbeno-socialna vprašanja. Starec in jaz Sarivala Sosiča, Osti Ignacyja Karpowicza, Dezorientalka Négar Djavadi, Alžirske ženske v svojih sobanah Assie Djebar, Opraviti z Eddyjem Eduarda Louisa ali pa Pes je lajal vso noč Vinka Möderndorferja so nekatere od knjig, ki so nas soočile z našimi predsodki oziroma iluzijami o tem, kaj je prav in kaj narobe. Ti pogovori so vedno vroči in temeljni. 

V arheološkem parku Simonov zaliv, kamor se s Kiro knjigo preselimo v poletnih mesecih, prav vsem stereotipom o poletnih žanrih v brk praviloma beremo antična dela. Tu smo že prežvečili klasične Petiškove Stare grške bajke, Teofrastove Značaje, Sapfino poezijo, Aristofanove Lizistrato in Ose, pa tudi Senekova Pisma prijatelju Luciliju, Apulejevega Zlatega osla, Petronijev Satirikon¸ Dnevnik Marka Avrelija idr. Eno od sezon sem antične tekste zamenjala z besedili, ki le obravnavajo antiko, tako smo brali Hadrijanove spomine, pa Aleksandrido Vladimirja Pištale, a tudi roman Neron, krvavi pesnik Dezsa Kosztolanyja. Prav pri tej knjigi smo se na primer s pomočjo arheologa Andreja Preložnika, ki vodi arheološki park in se redno udeležuje naših srečanj, naučili, da o zgodovinskih dejstvih ne gre sklepati iz (sočasnih) leposlovnih del. Ta povečini utrjujejo stereotipne predstave, ki pa so lahko precej daleč od zgodovinske resnice, tudi v Neronovem primeru. Andrej nam poleg vsakokratne zgodovinske umestitve konkretnega dela tudi ponazarja, kako izvirno antična dela berejo arheologi, ki jim je enako ali še bolj kot sama zgodba pomembno, kako so junaki oblečeni, kako živijo, kaj jedo, pijejo, kakšna orodja, prevozna sredstva uporabljajo ipd. 

Ko se je pred dvema letoma pojavila priložnost, da bralni klub ustanovimo tudi v koprski knjižnici, sem se odločila, da v okviru Berivke, kot smo poimenovali to novo skupino, beremo samo kratkoprozne zbirke, ki v poplavi romanov teže najdejo svoje bralce. Prav krajša proza s široko paleto literarnih postopkov, z zasuki, zamolki, odprtimi konci ali pa portretno strukturo oziroma sploh vso zjedrenostjo praviloma terja precej več bralskega interpretativnega vložka in je torej odlična osnova za debate. Še posebej če se ob tem zgodi kakšno lepo medinstitucionalno partnerstvo in lahko bralni klub organiziraš v bližnji kavarni ob skodelici čaja na račun knjižnice. Lepo po čitalniškem zgledu – navsezadnje je bila naša prva čitalnica, Slavjanska narodna čitalnica, ustanovljena leta 1861 prav v naši neposredni bližini, v Trstu. Si je naivno domišljati, da začenjamo novo čitalniško gibanje?

Druženje v bralnem klubu je vadba demokracije in eden najboljših načinov, kako gojiti literarni odnos do sveta, ki je empatičen, konstruktivno kritičen, zavzet, dialoški. Ponuja krasno priložnost, da neinhibirano stopimo iz svojega kokona, iz cone udobja, in v svet protagonistov in protagonistk, sobralcev in sobralk. Prav v tem prestopu pa se tke najpomembnejše – skupnost in (literarna) vednost. Po Sloveniji deluje veliko bralnih krožkov, v različnih organizacijskih okvirih, želim si, da bi jih bilo še več in da bi tudi tale zabeležka s terena spodbudila k nastanku kakšnega novega. Vsem skupaj pa seveda gre le eno – join the club!

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS