Noč na kavču in dan na morju ali Irski bik v angleški trgovini s porcelanom

Ob stoletnici Uliksa

List papirja je vabljiv kot sveža rjuha … prečist in presvet, da bi ga zapackala s polovično mislijo, z nezaokroženo mislijo, nesmislijo. Pri pisanju običajno težim k sintezi, vse se mora stekati skupaj in delci razpadle sestavljanke kar sami rinejo nazaj v veliko sliko. Res obstaja enovita podoba sveta, trden in čvrst svet, kot ga prikazujejo realisti, ki pa ga zunaj take umetnosti običajno ne moremo uzreti v vsej celovitosti. Hlepenje po smiselni totaliteti je gotovo zelo človeški in tudi ustvarjalno ploden refleks.

Gospod James Joyce je imel ob pisanju Uliksa nasproten vzgib. Svet, ki je celota, je nalašč razbil na fragmente, se poigraval s slučajnimi domislicami, z asociacijami tjavendan, vpletal v delo naključne mimoidoče, nezavezujoče prinašal na dan vedno nove motive, kakor bi jih naplavljalo morje gostobesednosti ali morje literature, samovoljno je odpiral in zapiral teme, prekinjal in preklinjal je samega sebe, svoj lastni tok, in temu ali onemu junaku, ki je komaj začel dihati, kaj hitro dal vedeti, da ni pomemben, in ga preglasil z nečim drugim – manj živim, manj zanimivim. A vsa ta na videz »naključna« in mešana besedna solata, včasih slastna, drugič na otip ovenjena in z vonjem po gnilem, je bila v resnici plod ambicioznega načrta. Osemnajst poglavij sledi avtorjevi vnaprej zamišljeni shemi in prikazuje običajnega Dublinčana in njegovo vsakdanjo odisejado po glavnem mestu Irske, a s pozornostjo na njegov notranji zemljevid, zavest in celo nezavedno ter s poudarjanjem njegove minornosti, človeškosti in nejunaškosti na ozadju starogrških junaštev iz Homerjevega epa.

***

Ulikses, veleroman 20. stoletja, je prvič izšel 2. februarja 1922, na Joyceov štirideseti rojstni dan, pred sto leti. Še vedno je roman lahko most, ki vodi do tistega časa, a bralke 21. stoletja ne pripelje čez, ker je majav, slabo grajen. Ko se bralka vrača in zapušča roman in njegov čas, se ji utrne, da je zaslutila pisateljevo eksistenco, zasačila njegovo dušo, to obliko oblik, in da ji je kljub propadajočemu mostu uspelo užiti koščke njega, arogantneža, erudita, genija. Gospod Joyce je mumificiral svoj večplastni obstoj v tolikšnem obsegu, da ga tudi danes lahko vsaj deloma podoživimo, in v tem je nekaj neverjetnega. Vprašanje pa je, ali ne bi roman še precej bolje preživel svojega časa, če zavest Joyceovih junakov ne bi bila tako presneto neurejena in pisateljske tehnike tako konfuzne. Pomislite, kakšno mojstrovino šele bi lahko ustvaril ta poliglotski avtor s svojo učenostjo in z radovednim umom, če ga ne bi neki presežek samozavesti silil v to, da izdela nekaj tako silno radikalnega, da se bo lahko rogal čistunom in cenzorjem, da se bo proslavil po vsem svetu in se izkazal še zlasti pred irskimi rojaki, ki jih je mrzil in zapustil.

Ne glede na to, kakšno delo je gospod Joyce ustvaril, popolno ali nepopolno, vrhunsko ali bizarno, umetniško ali vulgarno, navdihujoče ali prenaporno, je imel njegov »Odisej« velikanski vpliv na premike v literaturi in je sprožil pravi razcvet literarne vede, saj najbrž o nobeni knjigi ni bilo napisanega tako veliko. Pravijo, da je bil Joyce kot Freud ali Einstein literature. Tedanje pisateljske konvencije so bile precej utesnjujoče, pisatelji so ustvarjali ukročeno in življenje prikazovali le v obleki, potem pa ga je Joyce slekel. Razkrinkal je smrad človeških teles, pohotne misli, ki se pletejo v glavah navzven spodobnih človeških bitij, in vsakdanje banalnosti, vse to pa namočil v morje intelektualno izostrenih misli. Naprezal se je z vzporejanjem svojih malih ljudi v običajnih življenjih z epizodami iz Odiseje in se mučil z oblikovanjem, saj je vsako poglavje pisano v svojem slogu. Meni, zapozneli bralki, pa se te opevane variacije sloga sploh ne zdijo tako razvidne ali upravičene, s tem pa padejo v nemilost: kakšna neučinkovitost, kakšna potrata! Vtis je, da je mojster toka misli, notranjih monologov in intertekstualnosti pri oblikovanju vendarle marsikdaj izbral napačno pot in resnici storil krivico. Ulikses biva v paradoksu: to je pisanje na videz brez cenzure, brez avtorjeve selekcije, tega pomembnega principa geneze nekega novega literarnega sveta … vendar pa vemo, da je avtor vlagal veliko truda v izvedbo, ki ni bila le količinsko zahtevna, in je recimo 15. poglavje pisal celih osem mesecev, ga kar devetkrat prepisal, včasih pa je porabil ves dan za en sam stavek. Ves čas je popravljal besedilo in ga tik pred natisom dopisal še za tretjino, zato je v prvi izdaji mrgolelo napak, seznam teh pa je pozneje postal priloga k romanu. Prav tako je Uliksa spremljala »Shema« dogajanja z določenim prizoriščem, časom dogajanja, umetnostjo, barvo, simbolom in tehniko za vsako poglavje, poznejše izdaje pa so praviloma vključevale tudi po več sto strani opomb. To že samo po sebi zbuja občudovanje, vendar tudi bojazen, da roman brez opomb sploh ne more ničesar povedati. Kot bi govoril v jeziku, ki ga ne znamo. In res, kaj mi roman brez spremljevalnega »prevajalnega« aparata, če povrhu ne poznam Dublina z začetka prejšnjega stoletja in ne mnogih takrat znanih imen in družbenih vprašanj, ki so razvnemala javnost, sploh še sporoča? Je brez fabule, ki bi vsebino ščitila kot školjčna lupina! Kolikšen del njegovih sporočil je dovolj univerzalno pakiran, da preživi celotno stoletje?

Miti o pisatelju, ki jih izvemo že v srednji šoli, da je bil izseljenec iz domovine, zagrenjen samoizgnanec in pa ljubitelj pijače in žensk, so preživeli, in anekdota o njegovem slučajnem postanku v Ljubljani z Noro je pri nas zelo odmevala. Od literature pa sta bolj priljudni knjigi, Dublinčani in Umetnikov mladostni portret, kljub manjši slavi najbrž pri bralcih uspešnejši kot poznejši, revolucionarno modernistični Ulikses, ki je še prav razumljivo branje v primerjavi s svojim naslednikom. Zlasti brezplodno namreč buri duhove najskrajnejši modernizem in poskus izuma novega, nočnega jezika, roman Finneganovo bdenje, ki ga tudi danes nihče ne razume, slava pa se nemoteno širi dalje.

***

James se je kot otrok izredno lepo obnašal. Tudi kot odrasel je bil menda nadvse vljuden (no, bil je kdaj neotesan do žene, a to takrat ni štelo). A ta omikani gospod Joyce si je v Uliksu dal duška in ni premogel osnovne manire, da bi nam svoje junake predstavil, kot se spodobi. Mar naša zavest res deluje tako? Ko srečamo človeka, znanca, pač ne vidimo le njegovih zunanjih posebnosti, le njegove karikirane utelešenosti, ne zaznamo le njegovega vonja, ampak vemo veliko o njem; ta vednost resda latentno počiva v ozadju, pa vendar iz skritih kotičkov oskrbuje zavest, tako da ob nenadnem trku ob znanca, prijatelja, soseda, natakarico, sorodnika nismo izgubljeni, marveč v hipu razumemo, kdo je pred nami, od kod, kolikšne starosti, in kakšna je ne nazadnje naša vez z njim. Joyce zato večino časa ne podaja običajnega zaznavanja, pač pa nas bralce potisne v prikrajšanost, otopeli smo, ko beremo z mračnim nerazumevanjem. Beremo, kot bi strmeli v besedne sličice, ali pa se prisilimo v prekomerno motivirano, do konca zbrano hlastanje za vsako konkretno podrobnostjo, ki bi lahko vsaj malo razsvetlila temo. Včasih smo nekako kot v okajenem stanju, ves svet je nejasen, meglen, misli nepovezane, in ne moremo slediti niti, kakor bi nam postkovidni sindrom ali druga nevrološka motnja krnila koncentracijo. Gospod Joyce nas noče voditi; pokaže sicer, kako dober bi lahko bil, če bi bil, a nas pusti neusmerjeno plavati sem ali tja.

Večkrat sem že razmišljala, kaj naj mislim, da bi morala misliti ob knjigah, ki jih je tako težko prebrati, težko razumeti. Ulikses bi s svojo metodo lahko upravičil, da tudi jaz, ki pišem o njem, nemarno spustim v svet vihar svojih subjektivnih in nereflektiranih zaznav, koščkov vtisov, ki mi jih ni več treba povezati in utemeljevati, ki niso nič izjemnega, ampak so lahko čisto povprečni in celo odvečni. To je pač roman o povprečnežih in povzdiguje spremenljivo, muhasto, (na videz) neizdelano formo, ob tem pa je skrajno hermetičen. Najbolj konkreten, vznemirljiv in žgečkljiv je gospod Joyce v zadnjem poglavju, ki je zato tudi najbolj znamenito: prikazuje junakinjo Molly oziroma njen tok zavesti, brez ločil, sanjarjenje o vsem mogočem, tudi moških spolnih udih. Tu je stvar na dlani. Večji del poglavij pa zahteva fokusirano sledenje nečemu, za kar ne vemo, kaj sploh je. Postanemo reševalci ugank in doživimo redek trenutek zadoščenja, ko eno rešimo. Nič hudega, saj imamo celo kopico opomb, ki pa včasih zadeve še dodatno zapletejo, saj ne manjka razprav o tem, katero od mnogih različic kakšne podrobnosti bi avtoriziral pisatelj. Nedvomno branje za učenjake, željne izzivov! Take, ki imajo radi Dublin ali pa ga sovražijo. In take, ki imajo čas, kakršnega danes skoraj ni več za dobiti – razkošni čas prejšnjega stoletja je izginil s trga.

***

Če slučajno še niste brali tega romana in se vam ga po tem zapisu tudi ne bo mudilo brati, naj sledi vsaj mala degustacija. Zavedam se, da to knjigo berem zelo omejeno in me niti pisanje strokovnjakov o tekstu ne uspe prepričati, morda zato, ker je največkrat privlačnejše od samega romana. Ne morem pa reči, da ni v meni sami tudi nekaj nedoslednosti. Najprej ta, da sem si – zakaj neki, časa ni, izkopati sem ga morala iz ruševin preteklosti – izpisala za pol zvezka citatov, ki so me vendarle vznemirjali, in sem jih potem kot umske kuriozitete ali poživljajoče obscenosti velike avtoritete celo prebirala drugim. Na nekaterih mestih, kjer so izvirno in količkaj koherentno upodobljeni mesni, pivski, seksualni, intelektualni in drugi apetiti, namreč lahko uzremo genija. In potem še ta nedoslednost, da si za alibi jemljem pisateljevo nonšalanco – ki jo sicer kritiziram – in se bom vsaj v naslednjem odseku obrnila po joyceovskem vetru, ki je pripihal v moje življenje iz povsem drugega sveta. Sledi torej mimetična igra z »novodobnim« Odisejem, ki je do danes postal »starodoben« … s peketom konjskih kopit in zvokom kočij, s fijakarji, poštnimi vozovi, z gospodi v cilindru, obleki iz serža in enim naočnikom, ki se bliska na soncu, pa z ženskami v steznikih, ki jih stiskajo in srbijo, s cingljanjem bakrenega drobiža, z rablji in obešenji v zaporu.

***

Sedim in pišem. Nebran, a slavljen … bran, a nerazumljiv … razumljen, toda napačno … nerazumljen, vendar analiziran … preučevan, da bi bil še za koga uporaben, a neuporaben. Razpletam klobčič svojega ambivalentnega odnosa do Uliksa, eno noč na domačem kavču, en dan na otoku Silba.

Na kavču: Joyce je kot pravi Irec vestno opravljal svojo narodno dolžnost in je popival – in ni rečeno, da to ne bi moglo v precejšnji meri pojasniti blodenja Leopolda Blooma in drugih osebkov, plodov tega egocentrika, ki je bil poln samega sebe.

Na morju: Poslušaj, to je navadno obrekovanje. Joyce je bil večopravilen pisatelj, vedno na sledi več dražljajem hkrati. Skušal je obenem ponazoriti in misel in glasbo in sliko in govorico valov. Valovi pravijo: isu, hrs, rsis, uus, jih ne slišiš? In ker je tako veččutilen in večumen, pa enciklopedičen, ta vsehkratnost hočeš nočeš neznosno obteži obliko, raztegne poglavja, pokveči povedi, in seveda tega marsikateri bralec, še sploh pa bralka, ha, pač ne more doumeti. Pa ni bil samo enciklopedičen, tudi za svoj čas izrazito blasfemičen (Bog = »zbiravec prepucijev«) in globoko morbiden (sir = »truplo mleka«, sprejemanje hostije = uživanje »koščkov trupla«), nagnusen (»najcenejše kosilo v mestu: ko nekdo jé prhljaj s svoje glave«; ali: »Vonj ženske s periodo, smrad, da bi ga lahko rezal … Pokvarjeni slaniki v konzervi ali. Brr!«), metaforično bogat (luna = »naga ženska«, valovi pa so »morski konji z belo grivo«), gostobesedno ustvarjalen (»sifilitična pijandura uzurpator moker dan! ulica vlačug nozdrvi nozdrvi nozdrvi«), nespodoben (»Skrbno je položil trdi smrkelj, ki si ga je izvrtal iz nosnice, na skalnato polico. Sicer pa naj vidi, kdor hoče«), z idejami, kako do denarja (»Deset šilingov sem dobil za Mollyjine izčeske ko sva bila na suhem«; pohota v laseh namreč pušča vonj) in trpko aktualen:

Mislim, da cene na trgu rastejo.

Tega so krive vojne v tujini.

To je zato, ker bi Rusi hoteli tiranizirati.

Ali:

Kmalu bomo tako brez dreves kot Portugalska …

ali pa kakor Helgoland s svojim edinim drevesom,

če ne bo nič storjeno, da se dežela spet pogozdi.

Macesni, bori, vse drevje iz družine iglavcev naglo

izginja.

Na kavču: Pozabila si dodati: razumevajoč do žensk (Molly recimo razmišlja, »zakaj smo take z veliko luknjo na sredi«). Ta tvoj izvleček privlačnih fraz je prav lep konstrukt, instant reklama za knjigo, a treba je vzeti v poštev, da zna biti sama knjiga, če citiram druge bralce, s katerimi sem o njej govorila, z eno besedo »dolgočasna«. »Pes je zajec je jelen je leopard je panter je jastreb« – kaj pa je tako besedno fantaziranje na osemsto štiriinosemdesetih straneh drugega kot dolgčas? Zakaj mora bralec skakati od misli do misli, ko ti nista v nikakršnem smiselnem sosledju, in slediti skakanju iz tretje osebe v prvo pa v drugo in nazaj brez vidnega učinka?

Na morju: Morje te odpre za tako večplastnost.

Na kavču: Večplastnost! Stephen, Joyceov alter ego, se razcepi na njega in na mene in jaz udarja ven, kot da se pisatelj sam neobrzdano oglaša, če preveč pije ali mora udušiti osebno stisko. V duhu pozitivizma tudi jaz zdaj trdim, da je življenjski potek pisatelja pogosto ključnega pomena za njegovo literaturo (vprašanje je seveda, ali pisateljevo življenje dovolj dobro popiše tak ali drugačen življenjepis).

Na morju: Na življenje vezane interpretacije so prebanalne.

Na kavču: Pri nekaterih pisateljih že, ne pa pri tem gospodu z očali, ki pogosto ni videl brati tega, kar je napisal. V Uliksu se po svojih notranjih poteh giblje Joyce, ki izgublja vid, ki ga ta čut kljub mnogim operacijam na očeh neusmiljeno zapušča, vzroka sta glavkom in zelena mrena. Posledično ga zunanji svet vse manj zanima, ker ga opazuje le še z bolečino v očeh. Zato upodablja spomine in projekcije in nam s svojimi tehnikami posreduje tudi lastno izkušnjo izgubljenosti. Ker nam ne da izostrene slike, ker daje več vprašanj kot odgovorov, ker ne vemo, kdo, kdaj, kje in kaj, ker smo med branjem kot slepi. Naredi nas za slepce! Ne smem tu pozabiti pripomniti, da pa to nikakor ni roman za gluhe, ker je spevnost jezika velik dejavnik. Po vzporednem prebiranju izvirnika in prevoda sem si ustvarila mnenje, da je slovenski prevod Uliksa še posebej težek za uživanje, ker lahko v angleščini sam zven besed, sama melodija jezika, podaja neki smisel že s samozadostno lepoto, saj je gospod Joyce, ki je veliko prepeval, nedvomno imel, rečeno v angleškem slogu, uho. Slovenski prevod Janeza Gradišnika iz leta 1993, ki je bil gotovo kar najzahtevnejše delo, pa pač zveni okorno, suhoparno, zatikajoče se, novoizumljene fraze so večkrat neposrečene in tuje slovenskemu ušesu. To pa ne govori toliko o prevajalcu kot o pretirani zahtevnosti Joyceovega jezika in neuklonljivosti slovenščine. Nekaj primerov takih manj subtilnih jezikovnih pojavov, ki ne grejo najbolje vštric z gibko, moderno vsebino, navajam kar v isti sapi, da poudarim poanto: »Dvoškripajoč analizo je odplesal« (analizo česa?); »mehkoškripajenog« (kakšen?) »plešeglavec rdečeglavi natakarji enoročati prešuštnik« (ročati?); »Sledeč njen kažoči prst, je vzdignil za hlačnico njene umazane hlačke s postelje« (???); »Gledala je naravnost predse, vsrkavajoč zrak skozi usločene nozdrvi« (nosewings – nozdrvi, hm); »Iz vratu gospodične Kennedy se je usul vreščeč smeh« (srhljivo); »Od enega svojih kamnitno trdih nohtov na palcu …« (koliko nohtov ima ta človek na palcu?).

Na morju: Mislim, da preveč dlakocepiš. Tudi Joyceov materni jezik ni bil dorasel grščini, ki mu je predstavljala jezik duha ob primerjavi z latinščino, jezikom materialne dominacije. »Kyrie«, piše, je »žarenje intelekta«, in to je tisti najboljši zadetek Uliksa z eno besedo. Čeprav v njem mrgoli samodefinicij.

Na kavču: Grška beseda naj da dostojanstvo tej brezumni gmoti, neprevedljivi spakedranščini? In privrženci se vsako leto 16. junija, na praznik Uliksa, »Bloomsday«, sestajajo in v javnosti hlastno prebirajo svoje najljubše odlomke! Tudi jaz bi lahko izbrala ljub odlomek – in zraven zamolčala, koliko strani je bilo topo prebranih, da sem ga našla.

Na morju: Ker si v iskanju razumevanja prežala predvsem na konkretnost in telesnost, bi gotovo izbrala tega: »Bloom je z užitkom jedel notranje organe štirinožnih živali in perjadi. Rad je imel gosto juho iz gosje drobovine, slastne mišične želodce, nadevano praženo srce, rezine jeter, pečene v drobtinah, pečene ikre polenovk. Najrajši je imel pečene ovčje ledvice, ki so mu prijetno dražile nebo z rahlim vonjem po urinu.«

Na kavču: Haha, motiš se, nisem taka gurmanka. Všeč mi je tale delček: »Nekje na vzhodu: zgodnje jutro: odpraviš se ob zori. Popotuješ pred soncem, mu ukradeš en dan. Tako rekoč skrbiš, da se nikoli ne postaraš niti za en dan.« Roman ni poln dobrih domislic, a v obsežnem besedilu se najdejo tudi take. Zato jih človek toliko bolj ceni, kot če bi hodil po pusti plaži, polni odpadkov, in bi se mu pod stopali nenadoma zasvetlikala prelepa školjka; no, tako se sredi desetin strani praznega niča, pogosto precej togega prevodnega jezika, pojavi nekaj lepega. Lepota zasije zlasti tam, kjer se zabliska kontinuiteta, in to je lekcija za sodobne prozaiste: včasih so preizkušene konvencije čisto na mestu, toda ali smo mi sposobni, da jih delamo vedno znova učinkovite? Lep je pogreb, na katerega gre junak že zjutraj tega slavnega dne, 16. 6. 1904, znotraj katerega se odvije vse. En tak krasen in še dolgo navzoč trenutek pa je tudi pristno joyceovski in umetniško navdihnjen portret junaka pri opravljanju velike potrebe. Leopold Bloom, ljubkovalno Poldi, »od Boga prekleti ahasver«, eden od treh osrednjih junakov, najbolj telesen in najbolj dostopen, nam nudi pravcato epifanijo, ko sedi na školjki (v lepih hlačah za pogreb, obriše pa se z nagrajeno zgodbo, iztrgano iz časnika). Ker je to taka vez z današnjim bralcem, saj tudi danes, pa naj si Irec ali Slovenka, veš, kaj se pravi izločati, in te presune, ko v tem tujem, nejasnem delu, kjer je marsikaj nepovezano, nenadoma prečkaš tisti majavi most in prepoznaš sočloveka.

Na morju: Vidiš, kako se te je prijela žlahtna ironija gospoda Joycea.

Na kavču: Tisti Dublin je kontekst, ki nam manjka. V naši zavesti ima vsak drobec neverjetno veliko konteksta. Kontekst sem kot bralka Uliksa neznosno pogrešala, saj je to roman z neštetimi ključi in mankom (in mu skuša ta manko zapolniti zunajtekstualni dodatek z opombami).

Na morju: Vendar z vztrajanjem iz poglavja v poglavje kontekst narašča in lahko vedno računaš na to, da te bo prej ali slej prijetno razvedrilo nekaj, kar že poznaš od prej, kar se bo ponovilo, se nenadejano povezalo v nekaj večjega in te nagovorilo.

Na kavču: Zelo me je nagovorila tale fraza iz romana, hehe, ki se kot nalašč prilega Joyceu: »Irski bik v angleški trgovini s porcelanom.«

***

Virginia Woolf, Joyceova sodobnica – oba sta živela od leta 1882 do 1941 –, pisateljica toka zavesti subtilnejše vrste, je v svojem eseju o Uliksu zapisala:

Nespodobnost gospoda Joycea, kot se nam razodeva v Uliksesu, se mi zdi zavestna in namerna nespodobnost obupanega moža, ki čuti, da mora razbiti okna, če naj diha. Včasih je ob razbitem oknu veličasten. Toda kakšna potrata energije! Ne nazadnje pa, kako dolgočasna je nespodobnost, kadar ne gre za presežek nadobilne energije ali divjaštva, temveč za odločno in javnosti namenjeno dejanje moža, ki potrebuje svež zrak! (Virginia Woolf, Ozki most umetnosti)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS