Osti & Co.

Ob novem, daljšem proznem delu Josipa Ostija Duhovi hiše Heinricha Bölla lahko lagodno uživamo in se zabavamo, lahko pa se nam ob njem poraja tudi kupček vprašanj. Avtor je delo v podnaslovu označil kot »kalejdoskopski roman, zgrajen iz zgodb, predvsem o pisateljih«. Oznaka je posrečena predvsem v tem, da ima knjiga izvrstno kalejdoskopsko strukturo, v kateri se različni drobci (zgodbe, anekdote, avtobiografske beležke in skoraj eseji, ki jih je veter v hiši Heinricha Bölla zmečkal in pomešal) bolj ali manj svetlikajo in povezujejo na razne načine ter tvorijo nekakšno mrežo sveta pisateljskega vsakdana. Beseda »roman« pa je rahlo zavajajoča. Sam Osti bi se, kot se pesniki in pisatelji radi, muzal nenehni potrebi, da se delo predalčka – čeprav je to storil sam! –, in najbrž bi zmajal z glavo nad še eno kritičarko (v Duhovih jih kritikom lepo napne), ki se ne zadovolji s kvalitetami knjige, temveč nalašč brska še za morebitnimi vprašljivostmi ali slabostmi. Ko Osti v nekem zapisu ugotavlja, »da meje med poezijo in prozo ni ali da je tako tenka, da je s prostim očesom, vsaj večine, sploh ni videti«, najbrž posredno namiguje, da tudi ni razlike med zbirko fragmentov na neko temo in romanom. Toda čeprav je meja včasih res nejasna in se zvrsti rade parčkajo med seboj ali maskirajo druga v drugo, je marsikateri primer na dlani. Ljubitelj romanov bo ugotovil, da so Duhovi hiše Heinricha Bölla nekaj drugega; v njih bo morda užival, a drugače, kot uživa v romanu.

Čeprav bi morala nad nekoliko provokativno zvrstno oznako le odmahniti z roko in se raje posvetiti vprašanju, o čem knjiga govori in kaj pove, se bom še pomudila ob njej, ker se v predalu Sodobna slovenska proza pojavlja preveč besedil, ki so bodisi ne dovolj predelane avtobiografije bodisi premalo povezani fragmenti ali prav nič estetizirani žurnalistični zapisi, ki se poskušajo legitimizirati kot polnokrvna literatura z izrecnimi opozorili na svoj literarni status. Če bo poskušal na zvrstne oznake pozorni bralec Duhove brati kot roman, mu bo spodletelo, ker – rečeno neučeno – »ne bo padel noter«. Ne le zato, ker so ob oznaki »roman« njegova pričakovanja drugačna, temveč ker daje Osti tudi še druge napotke za branje, glede katerih med branjem ne vemo, kaj bi si o njih mislili. Na primer: »Imena likov v tej knjigi, z mojim vred, so izmišljena, vsaka podobnost je torej le naključna.« Tudi ta izjava, ki stoji na začetku – in za katero se avtor boji, da smo jo med branjem pozabili, zato jo proti koncu z drugimi besedami še enkrat poudari –, skuša usmerjati bralca, a ga le zmede, kajti »naključnih« podobnosti v knjigi mrgoli. Avtor nam pogosto sicer res odpre vrata v čudoviti svet literarne umetnine – vstopate v roman, dragi bralci, in vsa imena v njem so izmišljena –, drugod pa nam ista vrata trdo zaloputne pred nosom. Postreže nam z imeni in dejstvi, ki jih predobro poznamo iz zunanjega sveta. O samem protagonistu, Josipu Ostiju z vzdevkom Pepi, beremo, da je bil rojen 19. 3. 1945, da je bil pred mnogimi leti štipendist sklada Heinricha Bölla v Nemčiji skupaj s pisateljico Valerijo Skrinjar-Tvrz in njenim slepim možem; izvemo, kako je bilo z objavo njegove prve pesniške zbirke Tat sanj (1971), kaj se je godilo Sarajevski knjigi mrtvih (1993), kako je pod Čandrovo uredniško roko izšel Kraški narcis (1999) (z napako v naslovu – moralo bi pisati Narcis), kakšen pogovor je imel z Andrejem Rotom; tu so še imena in zgodbe Izeta Sarajlića, Meše Selimovića, Stevana Bulajića, Danila Kiša, avtorju posebej ljubega naslovnega Nobelovca Heinricha Bölla in mnogih drugih; tu so podatki kot ta, da je Osti organiziral festival Sarajevski dnevi poezije in bil urednik pri založbi Veselin Masleša; tu so Struški dnevi poezije in Vilenica; in omemba, da je Ostija poklical »Aleš Berger, takrat urednik pri …«, itn. Pisatelj nam zaupa tudi, da se je urednica te knjige ustrašila, da bo predolga. Res je ne bi bilo slabo tu in tam okrajšati; iz nje skrivoma umakniti prenekatero nepotrebno avtobiografsko in avtopoetsko podrobnost, ki s svojo enoznačnostjo pripre ali zapre vrata fiktivnega kozmosa. Ali pa se odpovedati oznaki »roman«. Ta knjiga dela krivico romanu, »roman« pa tej knjigi.

Ob tem ne smem pozabiti povedati, da je Ostijev slog tam, kjer zapusti tla golega dokumentarizma, čudovit. Ta slog je zmožen narediti lepe slonje zgodbe iz majhnih sivih muh in tako pričarati literarne svetove, po katerih veje avtonomni veter umetnosti. Osti pisateljem, ki so ostali »brez štofa za pisanje«, z Duhovi na pladnju ponuja celo vrsto hudomušnih (ne)vsakdanjih pripetljajev, ki jih le nekoliko zašili, jim kaj doda, odvzame in – hokus pokus! – pričara krasne štorije. Takole pravi (Ostijev literarni dvojnik, ki ga je avtor naredil po svoji podobi): »Po tem, kar sem slišal, sem bil le še bolj prepričan, da je v vsakdanjem življenju veliko več tem kot pisateljev, ki bi iz njih lahko naredili zgodbo ali roman.« In tu ima zelo prav, »štofa« je veliko. Treba pa ga je obdelati, precediti, preoblikovati. Nekatere zgodbe, koščki zgodb, anekdote Duhov so izpeljane zelo dobro, so estetsko naravnane in jih ne krnijo podrobnosti iz resničnosti, ki niso obče zanimive, zato jih lahko doživljamo na neki drugi, kvazirealni ravni. Povrhu so pogosto še duhovite, kot se za Duhove spodobi. Posebej uživamo npr. v Silvestrovanju, Nenapisani zgodbi brezimnega avtorja, Razliki, Uri in mnogih drugih. Njihovega čara ne gre podcenjevati. Toda celo nekatere teh odličnih zapisov včasih prizemlji nenaden vdor realnega, tako kot v Čevljih, ko lahko le ugibamo, o kom teče beseda, dokler avtor, ki je medtem morda pozabil, katerega žanra se je lotil, ugibanju ne napravi konec: »moj prijatelj, mali veliki pisatelj Abdulah Sidran.«

Najbolj literarno in sporočilno najmočnejše je pisanje takrat, kadar se nizanje faktografskih podatkov, predvsem imen resničnih pisateljev, živih ali mrtvih, konkretnih založb, festivalov, letnic in podobnega, umakne osvobojenim opisom, ki dopuščajo več literarne igre med besedilom in bralcem. Prikupen je opis v Nepričakovano najdeni ali zahrbtni temi: »Vem samo, da bi on to imel za prepričljiv dokaz, da sploh ni živel v stvarnem svetu, temveč da je bil le lik pisatelja iz neke Gogoljeve zgodbe, katere rokopis je izgubljen in še ni najden.« Nekaterim imenom, ki se pojavijo v Duhovih in so jim pripisani najraznovrstnejši zanimivi, sočni, ljubki in trpki pripetljaji, tako uspe zaživeti samostojno literarno življenje, tudi in še zlasti, kadar odzvenijo kot daljni odmev (kot pripoved pripovedi, ki gre od ust do ust). Kopica imen pa ostane preveč privezanih na resnične ljudi. Podoba dejanskega Borisa A. Novaka, denimo, ki je kot predsednik PEN-a med vojno v Sarajevu tamkajšnjim pisateljem pošiljal in prinašal denarno pomoč – kar je večkrat omenjeno s hvaležnostjo, ki se tiče stvarnega sveta –, je premočna, da bi njegovega soimenjaka v literarnem delu bralec lahko doživljal kvazirealno, potujeno, literarno. In ni problem le v bralcu. Avtor sam pero glede oseb in dogodkov, ki so mu bliže, kajpada suče drugače, zavezan neliterarnim vrednotam.

Osti se v svoji knjigi sprehodi skozi več zadnjih desetletij in po raznih krajih nekdanje Jugoslavije, Slovenije in Evrope ter kuka v življenja svojih ustvarjalnih kolegov, prijateljev, znancev in znancev znancev. Kot kalejdoskop pripovedi o literatih (in neskončno manj o literatkah), ki potujejo z vlaki in letali, imajo žene, zbolevajo, nastopajo, radi jejo in pijejo, so politični oportunisti, slavohlepneži, pokvarjenci in plemenite osebe, torej ljudje kot vsi drugi, hkrati pa še malce bolj posebni, bolj nagnjeni k čudaštvom in alkoholu, med katerimi je nekaj gotovo resničnih, nekaj olepšanih, pretiranih in nekaj nemara izmišljenih, je knjiga solidno delo. S svojim konceptom me je spomnila na nasprotno zasnovan roman Vile-Matasa Bartleby & Co., kjer so sila duhovito zbrani tisti, ki so tako ali drugače izkazali bartlebyjevski sindrom zanikanja in prenehali pisati. Vendar je to le del Ostijeve knjige. Močno težo imajo v njej tudi sarajevske vojne grozote, ki so tako in drugače vpletle pesniške duše na straneh žrtev in storilcev. Vojna je nekakšen mejnik: vse se godi pred njo ali po njej. V primerjavi z njeno resnostjo se lahko vsi drugi pisateljski pripetljaji zdijo kot neznosno lahke drobne mušice. 

Duhove hiše Heinricha Bölla je Osti končal prav na svoj sedemdeseti rojstni dan. Morda je v jubilejni razpoloženosti v knjigo vstavil nekoliko več besedila – predvsem neusklajenega s prepričljivo sredico –, kot je zanjo dobro. Če te nepotrebne spremljevalne vrivke odmislim, je pred mano ganljiva, z veščo roko spisana knjiga. Nič zato, če je pol avtobiografska/dokumentarna/spominska, pol esejistična, le pol pa v najožjem smislu literarna. Ker ima tri polovice, je – to si sposojam kar pri Ostiju – vseeno lahko knjiga in pol.