Nove definicije, stare teorije

Brina Svit, Nove definicije ljubezni. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020 (Nova slovenska knjiga)

Maja Šučur

»Če sem vstopila v vašo trgovino, je to zato, ker mi ni nič do tega, da bi se vrnila domov in jedla sama na kavču,« pravi v zgodbi »Praznična miza« trgovcu pohištva, ki bo postal njena naslednja simpatija, junakinja Sol. Izogniti se hoče strahoviti samoti ob novoletnih praznikih. On se hoče – ne nujno manj osamljen – izogniti božični večerji z ženo, hčerkama in taščo. Sliši se preprosto. Tematsko namreč zgodbe v zbirki Nove definicije ljubezni najbolj znane slovenske Parižanke Brine Svit uokvirja ljubezenska želja. Ali v nekem trenutku še bolj njena odsotnost – včasih se zdi, da stara ljubezen umanjka zaradi nepričakovane smrti, bolezni ali odhoda partnerja, čeprav se izkaže, da se je razkrojila že v nedefiniranem vmesnem času. In po definiciji ni v tem nič preprostega.

Toliko kot o ljubezni morajo biti torej to tudi zgodbe o nemoči junakov, ki sploh niso opazili, kdaj je mimo njih švignilo njihovo lastno življenje, in tudi zgodbe o osamljenosti sodobnega subjekta, ki si po eni strani želi povezanosti z drugimi, po drugi strani pa je potencial te povezanosti vir njegovih največjih strahov. Notranji konflikt svojih protagonistov je torej avtorica idejno trdno zastavila, več težav je s tem, da so njeni liki, tako skrbno osredotočeni na romantični ideal ljubezni, pretirano enoplastni. Ko ostanejo zapuščeni, si nemudoma prizadevajo predvsem za novo ljubezensko srečanje, če so bili ljubezensko nerealizirani, je iskanje nove ljubezenske priložnosti njihova življenjska prioriteta. Ljubezen je gotovo vseprežemajoče čustvo, nekoliko manj verjetno pa je, da je tudi edino resno življenjsko zanimanje dobro situiranega filmskega producenta, uspešnega pisateljskega para, upokojene profesorice francoščine, tiskovne predstavnice znane znamke čevljev, prevajalke … Čeprav se zdijo po profilu raznoliki, doživijo liki v zgodbah le malo osebnostnega razvoja, in to kljub dejstvu, da hoče biti simbolična mantra vsaj enega od likov pravzaprav voltairovska – »Obdelovati svoj vrt. Skrbeti zanj. Skrbeti zase. Rasti. Se učiti. Opazovati. Biti pozoren, potrpežljiv. Staviti na čas.«

Tudi zato se najpogosteje zdi, da protagonistom izključno fokusiranost na ljubezenske (ne)zgode omogoča njihov razmeroma privilegirani – in od bralčevega vsakdana oddaljeni – življenjski slog. Njihovo naravno okolje so namreč prevečkrat terase pariških stanovanj in restavracij, kjer tečeta bordojec in šampanjec, jesta se gosja pašteta in kutinova marmelada ali marmelada iz grenkih pomaranč, da pa vseeno ne bi podvomili o njihovi kozmopolitski in intelektualistični provenienci, na njihovih policah ležijo knjige Rolanda Barthesa, Slavoja Žižka in Susan Sontag.

Moški protagonisti Brine Svit so sicer v samotnosti precej nebogljeni, a tudi ko jih zapusti partnerka, z njimi – ne glede na leta – rada ostaneta šarm in denar, pa »rafiniran« okus za hrano in včasih pokroviteljski odnos do žensk. Slednje, v imenu katerih Brina Svit še največkrat piše, so sicer profesionalno realizirane, a predvsem obremenjene s svojim videzom, ki mora še vedno primarno ustrezati predvsem moškemu očesu. »Morala bi si urediti lase in se našminkati, da bi bila videti malo bolj vesela,« razmišlja Sol, ki je kot mnoge njene sojunakinje (in avtorica) tujka v svojem novem mestu. »Moja mama ima prav, morala bi si najti moškega,« si misli Nath v »Zrnu norosti«, ko pri sedemintridesetih razmišlja, da pri štiridesetih noče biti sama. »Nekaj bo treba ukreniti, če hoče učvrstiti vso to mlahavost, nadlakti, na primer, ki so se pomehkužile, bicepse, tricepse, in stegna, da ne govori o trebuhu, joj, joj … Morala bi se vpisati v tečaj fitnesa […]. In ko je že pri tem, si najti nekaj novih kosov garderobe. Novo krilo ali obleko. Lepo srajco. Ali celo, zakaj ne, kostim? Pravi kostim s salonarji,« razmišlja. Je res malomarna, če vsako jutro na hitro zleze v stare kavbojke, majico in večno jopico z bisernimi gumbi?

Obet ženskega upora se zbuja, ko se junakinja v kateri od zgodb zaradi finančne samostojnosti odloči za spremembo, kot Agnès v »Drugi Saturnovi revoluciji«, ki denimo pusti službo in odrasle otroke v Franciji ter se zaradi ljubezni do tanga preseli v Buenos Aires. A tudi na tistem plesišču se vse vrti okoli moškega. Ko je že skoraj videti, da bo Lise na letališču ostala sama, saj moški, ki ga čaka že vse življenje, naposled ni sedel na letalo k njej, je razočarana in utrujena, a hkrati končno tudi presenetljivo mirna. A tik pred koncem zgodbe »Kakršnakoli je barva njene vode« se odrešitev (moški) za žensko vseeno prikaže. Ko Suzanne v zgodbi »Vrt moje žene« skoraj zapusti moža, in to ne zaradi ljubimca (čeprav ga je imela), temveč da bi zaživela sama, celo prej umre zaradi anevrizme.

Tudi identitetnega raziskovanja je v teh zgodbah mnogo premalo, saj ob večkulturnem ozadju junakinj seže največ do matere samohranilke, ženske, ki vara na smrt bolnega moža, ali junakinje v zrelih letih, ki se spusti v odnos z mlajšim moškim; a tudi one žal iščejo rešitev v drugem (moškem), ne v sebi. Celo lezbična junakinja si ob razpadu zveze ponoči intimistično dopisuje s svojim sodelavcem, gejevski (stranski) lik pa se družbenim pravilom uklanja tako, da je pravzaprav poročen z žensko. Bi bili kančki družbenega upora v teh pripovedih lahko še bolj malomeščanski?

Sicer pa te kratke zgodbe, ki se zdijo razmeroma arbitrarno razporejene v ljubezenski niz, tudi po oblikovni plati ne prinašajo inovativnosti. Brina Svit ima dovolj pisateljskih izkušenj, da iz njenega sloga prepričljivo veje sproščena komunikativnost, izrazje je polnokrvno, prizori niso le opisani, temveč detajlirano naslikani, tako da lahko pred bralcem vstajajo domala filmično, tudi zahvaljujoč subtilno vstavljenim časovnim premenam. Ob tej spretnosti je torej manj razumljivo, da so zgodbe ves čas posredovane iz zelo podobne perspektive, tudi ko isto dogajanje posredujeta tako moški kot ženski glas; pri tem nimam toliko v mislih zgolj prevladujoče tretjeosebne personalne pripovedi, ampak tudi jezikovni izraz, ki vseskozi zajema iz istega bazena, ter ves čas istovrstno paleto čustev predstavnikov istega družbenega razreda. Ob tem se obravnavane pripovedi le izjemoma zares zadovoljivo – v najboljšem primeru s svojim koncem (»Prepad«), redkeje s celovito notranjo zgradbo (»Napisana zgodba«) – približujejo žanrskim smernicam kratke zgodbe, ki se je tudi pri nas v zadnjih letih ponovno povezala z literarnim eksperimentom ali vsaj radovednim tipanjem po manj predvidljivem teritoriju.

Če prinašajo lanski nominiranci za nagrado novo mesto izrazito individualno zaznamovane poetike – Curanovićev Plavalec premore simbolno nabito atmosferičnost, Kozjeglavka Zarje Vršič intrigantno grotesknost, Fugato Veronike Simoniti prepriča s pomenljivo večpomenskostjo celote, Dobra družba Ane Svetel pa s slogovno-jezikovno igrivostjo –, so zgodbe Brine Svit naposled preveč konvencionalen pisateljski poskus, da bi zares obogatile domačo kratkoprozno produkcijo. Da med platnice nanizanih deset ljubezenskih peripetij ne prinaša skupne idejne nadgradnje in bi posledično katerakoli od zgodb lahko umanjkala, pa pri tem zbirka ne bi bila osiromašena za nobeno temeljno ljubezensko ali bralsko izkušnjo, je še ena od nezadostnosti tega pisateljskega poskusa.

Poskusa, ki kljub temu, da želi biti svojevrstna hvalnica monumentalni mimobežnosti ljubezni in življenja, na več kot dvesto straneh ni zmogel konkretneje seči po literarnih učinkih absurda, humorja ali česarkoli tretjega, kar bi v junake vpisalo nekaj več z njihovo izgubljenostjo v svetu povezane samorefleksije, pripovedim pa dodalo nujno metaraven, brez katere danes ni več mogoče resno pisati proze, ki se loteva sodobnih intimnih odnosov. Najbrž je osnovno pravilo modernih ljubezenski razmerij in sodobnih človeških identitet, da splošno veljavnih pravil več ni, da torej z vsakim novim razmerjem pride tudi povsem nova definicija ljubimca in odnosa. A Nove definicije ljubezni ostajajo za kaj takega preveč »popolne«, popolnjene predvsem z nekimi starimi definicijami ljubezni.

 

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zabaven trk živih in živih mrtvecev

    Gaja Kos

    Sfar, pomembna figura novega francosko-belgijskega stripa, pa tudi romanopisec in režiser, nagrajevan in prevajan, tudi slovenskemu bralcu nikakor ni neznan; pred kratkim je njegovo ime zazvenelo ob Graščini, še prej ob zabavnih stripih o Merlinu itd. Vampirček gre v šolo, ki je izšel v sozaložništvu Zavoda Stripolis in Mladinske knjige, pričenja novo zbirko Stripeki, ki je še en dokaz, da je strip (za vse starostne kategorije) pri nas vse bolj prisoten in – upati je – tudi zaželen in bran.

  • Življenje kot pravljica

    Gaja Kos

    Čeprav je knjiga Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena prevedena in je prvič izšla v Švici (iz nemščine jo je pretočila Neža Božič), je vsaj napol slovenski izdelek: besedilo avstrijskega publicista in pisatelja ter sodelavca Avstrijskega radia je namreč s podobami oplemenitila naša ilustratorka Maja Kastelic, ki je nasploh izjemno mednarodno dejavna in iskana.

  • Kdo je danes glavni

    Gaja Kos

    Staršem je gotovo dobro znana faza »Bom sam!« / »Bom sama!«. Ko si v največji naglici, si bo otrok poskušal sam zavezati čevlje, in ko si ravno vse posesal, se bo sam lotil stresanja kosmičev v skodelico … Kaj pa drugega!

Izdelava: Pika vejica