Zato pa je lahko toliko bolj resnično.

Najbolj uporabne rezultate je mogoče doseči samo s sodelovanjem.

Zelo si želim, da bi na literaturo gledali kot na pripovedovanje zgodb – ljudje imajo neverjetno potrebo po zgodbah.

Premišljevati in preizpraševati, večno dvomiti in večno ljubiti – lepoto vidim v tej neprenehnosti.

Pisanje poezije me je marsičesa naučilo, še najbolj pa tega, kako biti potrpežljiva sama s sabo.

Pesnik, ki se vedno dobro počuti v svoji koži, je pustna šema.

Najboljša družbena ureditev za poezijo nikakor ni najboljša družbena ureditev za tiste, ki jo pišejo.

Zdi se mi, da je največji poudarek na uporabi metod naravnega jezika za analizo intervjujev, objav na socialnih medijih, zapisov na blogih.

Pa ne mi zdaj »ampak po svoje je tudi kamen poezija, če je zelo skladen sam s sabo« – če bi bilo tako, bi bila poezija vse in po drugi strani nič.

Poezija je lahko karkoli, če je jezik dovolj spreten.