Moja poezija je pobiranje delcev, ki se v meni pretvarjajo, da so moji, a to postanejo šele v pesmih

Lara Gobec je pesnica, dramatičarka in esejistka, ki trenutno v Ljubljani študira pravo in primerjalno književnost. Njena besedila so bila objavljena v elektronskem mediju www.ludliteratura.si, na portalu Poiesis in v revijah Novi Zvon, Spirala in Poetikon. Njene pesmi so bile prevedene v srbski jezik in objavljene v zborniku Rukopisi. Od leta 2019 soustvarja pesniški festival Izrekanja, kjer je uprizorila svoj monodramski diptih Z ljubeznijo, Lola (2022), Žrtovanje (2023). Leta 2022 je obiskala mednarodno literarno rezidenco v katalonskem kraju Olot, letos pa rezidenco Can Serrat v katalonski vasici El Bruc. Nedavno je pri založbi LUD Šerpa izšla njena pesniška prvenka Rebraste žaluzije, o kateri sva spregovorili nekaj besed.

Tvojo poetiko smo lahko že kar nekaj let spoznavali v posameznih revijalnih objavah in na literarnih večerih. Si imela že ves čas v mislih, da bi nekoč želela izdati pesniško zbirko?

O pesniški zbirki sem resno začela razmišljati dve leti pred samim izidom knjige. Zdelo se mi je, da je moja poetika začela nositi obrise nečesa, kar mi dejansko pripada. In tega sem se jasno želela čimprej znebiti [smeh]. Ampak če sem za trenutek resna, sem v tistem času začela pisati največji del Rebrastih žaluzij, in trenutki, ki sem jih imela z njimi, so bili tako osvetljeni, da sem vedela, da je to moj avtentični pesniški glas. In da sodi v koherentnejšo obliko, torej knjigo.

Pred tem sem pisala že celo desetletje, in če bi tisti enajstletni deklici ob skladovnicah popisanih zvezkov povedala, da bo čez deset let izdana avtorica, bi mi verjetno stežka verjela. Bila sem radoveden, a nesamozavesten otrok, in to, da sem začela verjeti v svoje besede, je prineslo tudi odraščanje, zorenje.

Kako si se lotila zbiranja in urejanja pesmi, ki sedaj kot celota sestavljajo prvenko Rebraste žaluzije?

Zbiranje že spisanih pesmi za rokopis, ki je kasneje romal k urednici Ani Pepelnik, se je zgodilo v enem junijskem vikendu. Ko me je Ana prvič povabila k sodelovanju, mi je bilo tako nerodno, da ne vem, ali sem jih sploh karkoli odgovorila. Še danes je tisti aprilski večer ena velika črna luknja v moji glavi, ki je ne morem razrešiti. Potem me je dva meseca kasneje k sodelovanju povabil še moj založnik Primož Čučnik in takrat sem na svojo srečo znala odgovoriti. Pesmi sem zbrala tako hitro, ker sem vedela, da so pripravljene na izdajo, in ker mi je bilo po dveh povabilih jasno, da zdaj pa res ne smem več zavlačevati.

Urejanje samo pa je trajalo dobro leto. Zaradi heterogenosti tematik, ki jih pesmi obravnavajo, in zaradi njihove različne ritmične obteženosti si pri njihovem razporejanju nisem smela privoščiti nenatančnosti. Želela sem, da si pesmi sledijo druga v drugo in da so zmožne ne le stati v določenem zaporedju, ampak iz tega zaporedja segati druga po drugi. Želela sem, da izgovarjajo druga drugo. Ko sem jih dala v knjigo, sem jim s tem odvzela tudi svoj glas (na srečo), zato zdaj laže zvenijo druga ob drugi. Stike med pesmimi sem skušala iskati, da bi se videle njihove združitve in razhajanja, njihova od tod zrasla dvoumja, s tem pa sem jih zoperstavila njihovi krhkosti. In ranljivost se najmočneje pokaže, kadar dregneš vanjo.

Pesmi so torej nastajale v daljšem obdobju. Kako si se počutila, ko si jih ponovno prebirala?

Z vsakim ponovnim prebiranjem sem imela občutek, kot da se vračam k bistvu svojih pesmi. Pa s tem niti ne želim dajati vtisa, da si svoje pesmi tudi lastim, ker si jih resnično ne. Ravno nasprotno, želim si, da živijo svoja življenja z bralci in iščejo nove jezikovne zaslombe drugje.

Ampak mislim, da se mi je ob vsakem ponovnem prebiranju zdelo neverjetno, kako daleč sem privedla lastno žalost in frustracije. Bilo je, kakor da so se moje eksistencialne krize kar razpustile v neskončno dolgo lepoto in s tem izgubile pretiran oseben naboj, ki bi to skladnost lahko zmotil. Zdelo se mi je, kakor da v meni živi bitje, ne otrok, ampak enostavno nekakšna živa oblika, ki izgovarja namesto mene. Išče en sam trenutek, ki se je razpotegnil in trajal, dokler se v njem ni razkazalo čisto vse.

Se ti zdi, da danes pišeš drugače, kot si pisala pred nekaj leti?

Ja, zagotovo. V dobrem desetletju se spremeni marsikaj, odselila sem se, začela študirati, se zaljubljala in odljubljala, gradila svoj bralski in pesniški okus. Sicer pa mislim, da posamezen avtor ni nujno zapisan zgolj enemu tonu umetniškega izraza. Upam, da se bom v tem smislu vedno znala presenetiti.

V preteklih letih si obiskala dve literarni rezidenci. Kaj ti pomeni »lastna soba«, ki ti jo kot ustvarjalki nudi rezidenčni program?

Svojo prvo rezidenco sem obiskala pred dvema letoma. V katalonskem kraju Olot sem poleg nekaj proznih osnutkov našla čudovite ljudi. Vsako jutro sem zajtrkovala s pogledom na zamegljeno vulkansko gorovje in se ob tem pogovarjala z izjemno ukrajinsko prevajalko Olho Sviripo. Takrat sem prej kot nov rokopis s sabo odnesla njo. »Lastno sobo« sva ustvarili skupaj. Velikokrat je odskočna deska za ustvarjanje ravno čista, prekaljena bližina, ki daje vedeti, kako enostavni smo ljudje, kadar si to le dopustimo.

Letos v Can Serratu je bilo nekoliko drugače, saj sem na rezidenci ostala dlje kot v Olotu. Cel mesec je bila moja »lastna soba« miza v stranskem delu hiše, kjer so se po tleh nabirali svetlobni odtisi. Takrat sem ugotovila, kako zlahka se navežem na kraje, saj sem zadnji večer s svoje mize vstala z že vnaprej čutenim pogrešanjem (beri: jokala sem). Pisala sem vse živo, pesmi, prozo, kritike in celo eno literarnovedno razpravo, stol pod mano pa je ostajal isti. Maček Salvador pod mojimi nogami in suhe trave prav tako. Ugotovila sem, koliko spominov izpustimo v prostore in da nam ni težko, ker kraj zapuščamo, ampak ker bo za vedno ostal z nami.

»Lastna soba« je zame nekaj povsem materialnega in oprijemljivega, gre pa tudi za bivanjski naklon. Trepetanje dreves ob poti, ki ga z nekom lahko deliš. Oboje občutim kot izjemen privilegij, za katerega sem neizmerno hvaležna. Veliko ustvarjalk se zaradi prekarnosti kulturnih poklicev sooča s pomankanjem ali pa prezasičenostjo prostorov, kjer bi svobodno ustvarjale. Ko omenjam prezasičenost, imam s tem v mislih tudi družbena pričakovanja, s katerimi se soočamo ženske, ki moramo biti čisto vse. Matere, žene, ljubice (ampak samo take na skrivaj, in ne take ki nastopajo kot polnokrvne osebnosti) in redno zaposlene; predvsem pa vedno pripravljene čustveno prenašati in usmerjati svojo disfunkcionalno okolico. V tem kaosu velikokrat žal zmanjka prostora za ustvarjanje.

Moja »lastna soba« je zato tudi družinska dediščina. Pred mano so tri meni znane (verjetno pa jih je dejansko precej več) generacije žensk, ki so vsaka po svoje premikale meje in mi s tem omogočile, da lahko danes svobodno ustvarjam. Moja praoma z urejanjem računov v lokalni gostilni, moja omi s študijem prava in mama s tenkočutno ljubeznijo do umetnosti. Tudi moja prvenka je rezultat stoletja neuklonljivosti in hrepenenja po odprtem prostoru, kjer si sama svoja.

Pesniški svet Rebrastih žaluzij je razpet med odraščanjem, različnimi samotami, negotovostjo in, morda najpomembneje, različnimi stanji prehajanja, ki jih gradiš s pronicljivim opazovanjem. Ta občutljivost za drobne, izmuzljive trenutke, ki se sestavljajo v subjektki in v njej odzvanjajo neki smisel. Iz česa vznikajo tvoje pesmi?

Atmosfera Rebrastih žaluzij je nastala na relaciji med centrom Ljubljane in Rožno dolino, kjer stanujem. Največkrat v kakšni poznejši nočni uri, ko sem se utrujena drsala čez park ali pa premlevala o vsem, kaj se mi je tisti večer pripetilo. Včasih sem bila skoraj vzhičena, spet drugič mi je vse moje do nerazpoznavnosti polzelo med rokami. Vsakokrat pa sem bila dovolj razdražena in zato izrazito perceptivna za svojo okolico, ta pa je postala zgolj obris tiste, ki sem jo doživljala čez dan. Nisem bila prepričana, ali gre za ponaredek ali za resnično stvar. Enako dilemo sem si zastavljala pri številnih absurdnih interakcijah in pogovorih, ki sem jih imela v centru, še največkrat v Daktariju.

Počutila sem se kot vsiljivka v mestu in odnosih, ravno zato ker jih nisem mogla razumeti, jih izpostaviti lastnim razdaljam. Potujevanje, ki sem ga doživljala, pravzaprav ni bilo posledica mojega pomanjkanja stika z okolico, ampak tega, da je ta okolica že zdavnaj izgubila stik s sabo. Zato je v pesmih prisoten tudi glas ljubice. Želela sem, da vanje vstopi oseba, ki živi v skrivnosti, a je hkrati ključna za razumevanje situacije, saj se na njej najintenzivneje izrazi neizživeta ljubezen, erotika ali pa fantazija. Vse, kar je zgolj v obrisu, v njej dobi svoje barve.

Meni ljuba beloruska pesnica Valžina Mort v eni izmed svojih pesmi zapiše: »Ni še gotovo / da bom zrasla v resnično osebo.« Ta verza sem prebrala, ko so bile Rebraste žaluzije že spisane in sem samo še čakala na izid, ter odlično povzameta pomen moje osebne in ustvarjalske občutljivosti. Če ti je dano, da vidiš in občutiš vse, se velikokrat počutiš, kot da ti odnašajo tla pod nogami. Tako rekoč se ne počutiš povsem resničnega, ampak kot tisto nekje vmes. Kakor da je vse, kar je tvoje, tvoje samo zato, ker se je tisto nekoga drugega razletelo naravnost vate. Moja poezija je pobiranje teh delcev, ki se v meni pretvarjajo, da so moji, a to postanejo šele v pesmih. Mesto brez stika in ljudje brez stika tako postanejo odsev moje lastne občutljivosti. Slednja je nadomestila stik, ki ga sami niso zmogli.

V pesmi »še pred jutrom« zapišeš: »in tvoja golota / postane oblika / ki jo je mogoče imenovati.« Se morda tako počutiš tudi glede poezije?

Seveda, saj se skozi poezijo ves čas razkrivam. Sebe in druge dojemam kot zagonetne skrivnosti, ki jih je mogoče ubesediti zgolj v pesniškem jeziku.

Ob branju so v meni velik vtis pustili motivi vode in svetlobe. Kaj ti pomenita ti dve podobi in zakaj imata tako močno vlogo v tvoji trenutni poetiki?

Motiva svetlobe in vode sta tako rekoč pesniška pramotiva. Ravno zaradi tega sem želela, da pesmi dregajo druga v drugo in dosegajo stanje dvoumnosti, odprtosti in vmesnosti, da ne bi Rebraste žaluzije postale le še ena variacija na temo. Tako svetloba kot tudi voda v zbirki živita v svoji ambivalentnosti. Da sem vodo odmaknila od tipičnih navezav na minljivost, sem jo ponekod tudi zatrdila, naredila statično, kot nasprotje nomadstva moje izpovedovalke. Voda pravzaprav deluje kot njena stalnica, iz nje so namreč razvidni odsevi izpovedovalkinih odločitev. Podobe, ki jih ves čas nosi s sabo, se zdaj zrcalijo v še enem prostoru. Izpovedovalko sem zoperstavila sami sebi, da bi dokončno dosegla bistvo njene ranljivosti.

Svetloba je v resnici lajtmotiv zbirke, zanjo pa velikokrat sploh ni jasno, ali je dejansko prisotna ali jo izpovedovalka šele pričakuje. Večina zbirke je spisane ravno med koncem noči in začetkom jutra, zato ni jasno, koliko lahko izpovedovalki sploh zaupamo. Resničnost videnih podob je prevpraševana ne glede na to, da je ravno osvetlitev tista, zaradi katere se lahko dotika še tistih najmanjših nadrobnosti, ki tvorijo njen pesniški svet. S tem svetloba prehaja v metaforo pesniškega ustvarjanja, obenem pa zaradi negotovosti lastnega obstoja ne pade v kalup velikega pesniškega razodetja. Svetloba tako postane nekaj notranjega, da postane jasno, da ni važno, kaj vse je izpovedovalkina občutljivost dejansko, resnično prevzela nase, važno je, kako se je to zrcalilo v njenem izrazu.

Pravzaprav zbirko gradijo nasprotja: znano – neznano, svetlo – temno, jutro – noč, izrečeno – neizrečeno. Zakaj te zanimajo ta stanja vmesnosti?

Zanimajo me predvsem odnosi med nasprotji. Kot sem že omenila, so mi tako drugi ljudje kot jaz precejšnja skrivnost, in v pesmih se mi velikokrat razkrijejo najbolj trdovratne izpeljave, ki bi jih kot osebe najbrž zavoljo lažjega življenja želeli razrešiti. Ampak kot pesnici mi jih v resnici ni treba razrešiti, saj lahko v pesmih nasprotja sobivajo in se obenem ne skušajo odločati ne za eno ne za drugo. Ne skušajo dopovedovati prav ničesar. So samo uvid.

Tako posredno kot neposredno pišeš o zamolčanosti, neizrekljivosti in potencialu (ne)izrekanja. Kako čutiš razmerje med besedo in molkom?

Mislim, da je odnos med besedo in molkom v poeziji izjemno občutljiv. Že ena sama odvečna beseda lahko poruši celotno pesem. Čeprav pesmi redko popravljam, ker se že prej nekako sestavijo v meni (ne vprašajte, kako, ker nimam končnega odgovora), jih po pisanju večkrat natančno prebiram. Da se ja ne bi kaj zalomilo in bi potem do konca življenja morala gledati tiskane, podrte pesmi [smeh].

Katera pisava (pesniška ali ne) se je najbolj naselila vate in vplivala na to, kako razumeš poezijo in ustvarjanje nasploh?

Joj, mislim, da se ne morem odločiti zgolj za eno. Mislim, da so name najbolj vplivali Andreja Štepec, Ana Pepelnik, Louise Gluck, Peter Semolič, Kristian Koželj in Aljaž Primožič. No, to je šlo že precej čez mero ene same pisave, ampak če bi se morala odločiti zgolj za eno, je imel pri razumevanju mojega ustvarjanja še največ prstov zraven Kristian Koželj. Obiskovanje njegovih delavnic in pesniških večerov mi je dalo vedeti, da se mi pri poeziji ni treba odločiti za prav nič, ker ta beseda lahko samo je. In pravzaprav se še danes ne skušam pretvarjati, da je moj pesniški jezik kaj drugega kot izpostavljanje zabrisanosti in dolgih kolon neodgovorjenih vprašanj. V resnici me to precej pomirja, ker sem vsaj enkrat lahko povsem razprta.

Kaj pa je tisto, kar te sploh privlači k poeziji? Zakaj jo bereš, pišeš in razmišljaš o njej?

Mislim, da je to eden redkih medijev, ki z vsako instanco dopušča vstop v novo obliko odprtosti. Ne verjamem, da je jezik kakorkoli zamejen, zato se z največjim užitkom spopadam z njegovimi pomeni in jih skušam spodkopavati. Je en odsev moje »lastne sobe«, ker mi daje svobodo, da si jezik za trenutek prilastim, le zato da bi ga v naslednjem izpustila. Konec koncev to ni samo moj dialog, ampak se ves čas nadaljuje, ponavlja, z vsakim bralcem. Kot pesnica sem le začetek, nič več kot mimobežen dregljaj.

Za konec sem te želela vprašati, kakšni so tvoji občutki po izidu. Kako je s svetlobo zdaj, ko je prvenka dosegla prve bralke in bralce?

Prvi teden po izidu mi je bilo ravno zaradi rahle nervoze glede odzivov bralstva malce teže sprejemati vse, kar se je dogajalo okrog mene, a je ta začetna trema kar hitro popustila. Mislim, da je bil zame eden izmed najbolj presunljivih in ključnih trenutkov, ko sva z odlično pesnico in novinarko Niko Gradišek na PLACu svoji prvenki brali skupaj. Pesmi sva izbrali druga drugi in na odru brali izmenično, vsaka iz svoje knjige. Nika iz Obronkov (Literarno društvo IA, 2024), jaz iz Rebrastih žaluzij. Videla sem, kako je njen jezik vstopil v mojega in obratno, in zdelo se mi je, da sem dejansko lahko začutila to, kar doživlja bralstvo oziroma v tistem primeru občinstvo. Spoj jezika, ki ni bil ne moj ne Nikin, ampak je živel v prostoru.

Kaj je s svetlobo zdaj? Mislim, da je še vedno neizogibna. In ne zato, ker še vedno živim v Rožni, ampak zato, ker zdaj Rebraste žaluzije živijo neko od mene neodvisno življenje. Njihova svetloba pada na nova, meni neznana mesta. Za svoj jezik si ne bi želela nič drugega.