Tina Mlakar Grandošek je avtorica dveh zbirk kratke proze – Draga Tina je izšla leta 2009, Vse je v redu pa v lanskoletni beri Prišlekov. Prepričana je, da knjiga, ki jo je avtor dal iz rok, ne potrebuje podnapisov, sicer svojega pisateljskega dela ni dovolj dobro opravil. Tudi zato, in ker je po naravi sramežljiva, nad dajanjem intervjujev in pogovorih o svojem delu ni ravno vzhičena. »Kot copywriter v Mladinski knjigi, kjer dnevno pripravljam promocijska gradiva o raznovrstnih knjigah za zelo različne medije, si rečem,Preberi

Elizabeth Stone je profesorica na Univerzi Fordham v New Yorku. Predava na Oddelku za angleški jezik in književnost in na Oddelku za medijske študije. Je tudi mentorica študentom, ki sodelujejo pri pisanju za univerzitetno glasilo The Observer, ki je prejelo že več odmevnih nagrad. Elizabeth Stone je avtorica del Black Sheep and Kissing Cousins: How Our Family Stories Shape Us (Time Books, 1988, izdaja z novo spremno besedo je izšla l. 1991), The Hunter College Campus Schools for the Gifted (Teachers College Press, 1991) in knjige APreberi

Zoran Pungerčar (1985) že tri leta oblikuje zunanjo podobo zbirke Prišleki, kar mu je že dvakrat prineslo uvrstitev v finale Bienala vidnih sporočil Slovenije, letos pa tudi nagrado. Deluje na področju ilustracije in grafičnega oblikovanja. Kadar ne dela za naročnike, ustvarja na področju slikarstva in risbe, vodi neodvisno dnevnosobno založbo Look Back and Laugh, organizira letni enodnevni mednarodni sejem zinov, knjig umetnika, grafik in drugih samozaložniških projektov Caffeine Hours, pripravlja glasbeno poddajo Pasje úho in še kaj. NjegovePreberi

Vrata pisarne nemškega Tagesspiegla ga naključnim obiskovalcem predstavijo kot »urednika za posebne projekte,« ki, kot je svoje delo skromno opisal sam, počne, kar hoče. V praksi to sicer pomeni spreminjanje za večino ljudi na smrt dolgočasnih zgodb o denarnih tegobah v pretresljive prikaze korupcije in amaterstva ljudi, ki bi jim sicer morali zaupati. V zadnjem času se tako intenzivno posveča predvsem bilijonom evrov, investiranih v banke, in tragičnim napakam evropske trojke. »Kam gre ves ta denar?« se v svojih dokumentarcih, knjigah in člankih skoraj retorično sprašuje Harald Schumann, eden najboljših nemških novinarjev, ki s svojim delom vedno znova dokazuje, da novinarstvo in kritično mišljenje hodita z roko v roki.Preberi

Latvija ima približno isto število prebivalcev kot Slovenija in ti so, sodeč po statistikah, dobri bralci, po knjižnični izposoji menda celo med prvimi desetimi v Evropi. Kdo bi si mislil, da imajo samo eno literarno revijo in menda samo pet omembe vrednih literarnih kritikov! Tako mi je v pogovoru povedal Artis Ostups, mladi pesnik iz Latvije (rojen 1988), magister filozofije in avtor dveh pesniških zbirk, od katerih je bila prva nominirana tudi za najboljši prvenec. Srečala sva se kot gosta letošnje Vilenice, kjer sva se hitroPreberi

Peti del korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o odprtosti do teksta in odsotnosti plodovitega dialoga

Četrti del korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o kritiki kot dolgem repu literature in prepoznavanju šovinizma

Tretji del kritiške korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o razlikovanjem med opisom stanja in družbeno kritiko

Drugi del kritiške korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o nujnosti kritiške sodbe in relativnosti kvalitativnih oznak

Prvi del kritiške korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o sposobnostih pravilnih poudarkov in sprejemanja konstruktivne kritike

Tanja Petrič si je s svojim kritiškim opusom letos prislužila Stritarjevo nagrado. Kritičarka, ki je formativno fazo prešla že davno tega (lepo je v Sloveniji biti mlad, saj si tak lahko vse do smrti), svoja besedila objavlja v vseh osrednjih literarnih revijah in časopisih, neredko pa se podpiše tudi pod spremno besedo k prevodnemu besedilu. Prevaja iz nemščine, v prostem času pa se uči tudi enega izmed skandinavskih jezikov.Preberi

Drugi pogovor o literarni kritiki se je odvil 23. aprila 2015 v okviru Prepišnega uredništva. Na njem so sodelovali Ana Schnabl, Aljoša Harlamov in Tanja Petrič. Moderiral je Rok Smrdelj.

Rok: Literarna kritika ne bi mogla obstajati brez literature, saj literaturo jemlje kot objekt, ki ga ocenjuje. Kaj pa obratno – bi lahko literatura danes obstajala brez literarne kritike? Preberi

Poučen in poglobljen pogovor z ameriškim kritikom, pisateljem in prevajalcem Johnom Taylorjem, ki že več desetletij živi v Franciji. John Taylor svoje pisanje povezuje tudi s popotovanji, ki so ga že večkrat pripeljala tudi v Slovenijo.

Kako bi opisala trenutno stanje kritike v Argentini? Ali imate mnogo aktivnih kritikov, so cenjeni in imajo širši kulturni vpliv?

Če govorimo izključno o literarni kritiki, je ta vezana tako na akademsko kot na novinarsko dejavnost, in po mojem mnenju bolj na prvo kot na drugo. Literarna kritika je v veliki meri omejena na časopisne književne liste, torej nima večjega dosega in vpliva. Obdobje, ko so bili literarni kritiki spoštovane in uveljavljene javne osebnosti, je že davno mimo. Obstajajo primeri, ko se kakšnega kritika zaprosi za časopisno kolumno ali paPreberi

Prvi pogovor o literarni kritiki se je odvil 21. aprila 2015 v okviru Prepišnega uredništva. Na njem so sodelovali Ana Geršak, Goran Dekleva in Tina Vrščaj. Moderiral je Rok Smrdelj. 

Rok: Ker je tema resna in ker so problemi okrog nje prav tako resni, bom začel z resnim vprašanjem. Za začetek bi me zanimalo, ali je literarna kritika v slovenskem kulturnem prostoru to, kar bi morala biti? Oziroma, če vprašanje zasukam z druge strani: kaj literarna kritika želi biti (oziroma – mora biti) in kaj dejansko je?Preberi

Te dni je zame Tomaž Šalamun živ skozi glas, stišan glas na številnih posnetkih, tako da se trudim jasno slišati, razumeti, kaj mi je povedal, vrtim nazaj, še enkrat poslušam … mehek, stišan glas … Tomaž. Del nekega pogovora, posnetega decembra 2010, delim z vami. Pri transkripciji zvočnega zapisa Tomaževih odgovorov sem sledila njegovemu naravnemu govornemu ritmu, specifiki njegovega govora, glasu, npr. zamolkom, ponovitvam.Preberi

Pisateljica, ki je gostovala na Fabuli, je goreča zagovornica škotske neodvisnosti. V pogovoru o literaturi rada preskakuje na politične teme. Njena avtobiografija All Made Up je leta 2012 prejela nagrado za najboljšo škotsko knjigo leta. Letos je pri Beletrini po zaslugi Jureta Potokarja izšel njen drugi roman v slovenskem prevodu, Clara. Pred petnajstimi leti smo v prevodu Tine Mahkota brali Dihati moraš, to je vsa skrivnost. Z avtorico smo se pogovarjali po njenem nastopu v Ljubljani.

Katero področje te kot kritičarko najbolj zanima?

Zanima me evolucija poljske poezije po 2. svetovni vojni, čeprav objavljam tudi recenzije novejših romanov in esejističnih zbirk. Še posebej rada pišem o sodobni književnosti v luči literarne tradicije. Ostajam zvesta tako imenovanim »starim pesnikom«, ki jih posebno cenim (recimo pred manj kot letom dni preminulemu Tadeuszu Różewiczu), vseskozi čakam na nove pesmi Jacka Podsiadła ali Marcina Świetlickega, z veseljem pa prebiram tudi prvence.Preberi

Kako bi opisala trenutno stanje kritike pri vas? Ali imate mnogo aktivnih kritikov, so cenjeni in imajo širši kulturni vpliv?

Misim, da ima vsak dnevni in tedenski časopis rubriko za literarno kritiko. Ta je do neke mere zastopana tudi v vseh tiskanih medijih. Prav tako obstajajo televizijske in radijske oddaje, posvečene literaturi, kjer se najde mesto za kritiko, vendar v mnogo blažji obliki – najpogosteje so to promocije novosti, ne pa promocije kritiškega branja. Nisem povsemPreberi

Glede na to, da pišeš tako poezijo kot tudi kritiko, poleg tega pa književnost tudi poučuješ, kateremu področju se trenutno najbolj posvečaš?

Objavila sem dve pesniški zbirki. S pisanjem v verzih sem poskušala doseči tisto, kar je v vsakem od nas najbolj avtentičnega in živega. Doslej sem poezijo dojemala kot način osvobajanja, obenem pa tudi ponovne ujetosti. Potreba po ritmu in po obliki je nazadnje ustvarila majhne zaprte prostore (primer mojih kratkih in zelo kratkih tekstov); v njih sem skušala zajeti in obvarovati tisto, kar je v nas najbolj krhkega in nezaščitenega.Preberi