Avtorski pečat izraža človeškost oblikovalca
Pogovor z Zoran Pungerčarjem, likovnim urednikom pri reviji Literatura
Martin Justin
Ob jubilejni 400. številki revije Literature smo trenutno uredniško ekipo povprašali o njihovem delu, mestu revije v slovenskem knjižnem prostoru in njihovih načrtih za prihodnost. Intervjuje, ki jih boste lahko brali v reviji, predhodno objavljamo na spletnem portalu www.ludliteratura.si. Tokrat likovni urednik Zoran Pungerčar.
Kako poteka izbor umetniških delih za naslovnice revije? Je odločitev običajno težka ali te neko delo hitro prepriča?
Pot do naslovnice najprej pelje do umetnice ali umetnika, šele pozneje pa do specifičnega dela. Običajno imam grobo selekcijo ljudi že v glavi in itak približno vem, znotraj kakšnih likovnih govoric delujejo. Ko se odločim, kdo bi najbolje funkcioniral na naslednji naslovnici, se podrobneje posvetim delom in šele takrat izberem naslovnico.
Poskušaš z izbiro naslovnice revije odražati čas in dogajanje, v katerem bo revija izšla, ali se osredotočaš izključno na kvaliteto samega dela na naslovnici?
Umetnice in umetniki vedno zaznamujejo svoj čas – in obratno, čas zaznamuje njihova dela. Želim izpostavljati ljudi, za katere se mi zdi, da delajo zanimive stvari, a niso nujno deležni_e širše pozornosti, čeprav bi si jo s svojim delom zaslužili_e.
Prvi letnik prenovljene Literature so krasile grafike slovenskih umetnikov in umetnic, letos so na naslovnicah fotografije. Kaj lahko pričakujemo naslednje leto?
Odločitev še ni končna, se pa poigravam z idejo, da bi bile na naslovnicah ilustracije. Vesel sem, da se ilustracija v Sloveniji končno uporablja v splošnem vizualnem komuniciranju, in ne zgolj v otroški literaturi, kot se je dolgo dogajalo.
Ob naslovnicah se z vsako številko spremeni tudi barva revije. Kaj te vodi pri izbiri barve?
Barva se vedno nanaša na kak detajl ali prevladujočo barvo dela, ki je na naslovnici. Z mislijo, da mora biti barva berljiva tudi, ko je uporabljena v manjših tiskanih detajlih znotraj revije.
Ob izbiri naslovnic in barve skrbiš tudi za ohranjanje oblikovne konsistentnosti revije. Ali na oblikovno podobo revije gledaš kot na nekaj striktno določenega, nespremenljivega, ali obstaja prostor za manjše spremembe in prilagoditve?
Revija se mi zdi živa forma in ne sme biti zaklenjena. Mislim, da ta trditev velja tudi za grafično oblikovanje nasploh. Od prve oblikovne zasnove je že prišlo do nekaterih manjših sprememb, saj si niso vse številke do pike podobne. Včasih se pokaže potreba po kakšni spremembi zgolj zaradi téme konkretne številke. Nekaj pa je bilo čisto formalističnih sprememb, ker sva s tehničnim urednikom Andrejem Hočevarjem ugotovila, da bi bilo za kak detajl bolje, da ga malo predrugačiva.
Kakšno se ti sicer zdi stanje oblikovanja slovenskih literarnih (in drugih) revij?
Rekel bi, da so revije pri nas običajno oblikovane tako dobro, kot je pač dobra vsebina teh revij in komunikacija uredništva. Oblikovanje je vedno skupinsko delo in sodelovanje se vedno odraža tudi skozi oblikovanje. Po mojem mnenju je v Sloveniji veliko zelo dobrih oblikovalk in oblikovalcev, več, kot imamo dobro oblikovanih revij. Kar odpira vprašanje, koliko je v Sloveniji dobrih urednic/urednikov. Če moram koga izpostaviti – dobro oblikovani se mi zdita reviji Cukr (Ajdin Bašić) in Ekran (Ajda Schmidt). Prelom Mladine (Grupa Ee) se mi zdi še vedno dober, ne glede na to, da je bil narejen pred več kot desetimi leti.
Kot omenjeno si avtor nove podobe revije, z LUD Literaturo sodeluješ tudi kot avtor naslovnic za zbirko Prišleki. Kako se te tri vloge – oblikovalska, umetniška in uredniška – razlikujejo med sabo?
Ključna v tvojem vprašanju se mi zdi beseda avtor, s katero je modernistični oblikovalski diskurz skušal za vedno opraviti. Oblikovalec kot avtor je bil deležen prezira. Meni se zdi ta ideja danes preživeta, saj ignorira to, da smo tako oblikovalci kot naročniki in ne nazadnje tudi občinstvo – ljudje. Mislim, da avtorski pečat izraža človeškost oblikovalca. Temu bi lahko rekli vizualni prstni odtisi, končni rezultat pa je odvisen od tega, koliko se dela »dotikamo«. Vsi projekti ne potrebujejo enakega števila ali intenzivnosti dotikov.
Mislim, da je glavna razlika med temi tremi vlogami v tem, v kolikšni meri vstopam kot soavtor projekta, skratka v tem, koliko se določenega dela dotikam. Prišleki so zelo avtorska zbirka in se mi zato zdi primerno, da kot oblikovalec vanjo močneje avtorsko posegam. Pri oblikovanju preloma revije je ta vloga bistveno manjša, ne glede na to, da imajo določeni sklopi več vizualnega karakterja, kot je v navadi. Vseeno je to revija, ki je skoraj v celoti sestavljena zgolj iz teksta, zato se mi zdi pomembno kak sklop oblikovati bolj avtorsko, saj se s tem ustvari neka dinamika. Branje revije poteka drugače kot branje knjige, zato je pomembno, da je prelom revije bolj razgiban od preloma knjig. Ko izbiram naslovnice, pa gre spet za drugačen tip razmišljanja. Kot likovni urednik pravzaprav določam atmosfero številke skozi delo druge osebe, tako da gre po svoje za vizualni voajerizem. Skupna točka vseh treh projektov je, da želim, da se vidi kontinuiteta, medtem ko se ohranjata identiteta in karakter.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.