V pisanju iščem tudi zdrse, napake, prelome

Ob jubilejni 400. številki revije Literature smo trenutno uredniško ekipo povprašali o njihovem delu, mestu revije v slovenskem knjižnem prostoru in njihovih načrtih za prihodnost. Intervjuje, ki jih boste lahko brali v reviji, predhodno objavljamo na spletnem portalu www.ludliteratura.si. Prvi je odgovarjal urednik za poezijo Primož Čučnik.

Kdaj je neka pesem primerna za objavo v reviji Literatura?

Hm, ko je dovolj dobro artikulirana kot pesem, oziroma v reviji mora biti pesmi več, vsaj štiri, pet, se pravi, da so pesmi v redu napisane in da obenem niso vsebinsko ali formalno popolnoma stereotipne (da se vsaj malo zavedajo, da pesmi na razne načine pišemo že več stoletij, moderne pesmi pa tudi že vsaj od romantike naprej). Potem pa je tu še kanček okusa in osebne izbire, čeprav to ni bistveno vodilo. Pesem mi lahko ni posebno všeč, pa bo kljub temu objavljena, če je v redu napisana. V tem je tudi nekaj pasti, zadnja leta zna vedno več avtorjev in avtoric napisati tehnično neoporečno narativno pesem, vendar te pesmi mnogokrat delujejo polikano in naučeno (vedno več delavnic je in »priročnikov«, kako se napiše pesem). V pisanju iščem tudi zdrse, napake, prelome, prebliske, ki lahko odločijo o tem, da je nekaj res izvirno tvoje. To je zame potem tisti morebitni presežek.

Literatura je ena redkih revij, ki redno objavljajo izvirno poezijo in jo tudi honorirajo. Kako razumeš vlogo te revije v slovenskem pesniškem prostoru, sploh glede na to, da si bil tudi sam njen odgovorni urednik?

Revija ima lahko po mojem še vedno vlogo nekakšnega sita, čeprav se je to v dvajsetih letih precej spremenilo. Danes se veliko poezije objavi mimo vseh revijalnih ali tudi spletnih medijev, naravnost iz zasebnosti ali s kakega javnega branja v knjigo. Tudi to je v redu, čeprav sam poezijo še vedno raje vidim kot nekoliko daljši proces sobivanja in posledičnega učenja, tek na daljše proge. Ker je poezija tako osebna stvar, ponavadi povezana s kakimi čustvenimi rečmi, človek nekaj napiše in takoj se mu zdi, da je ravno to, kar je nazadnje napisal, najbolj genialno … čez pol leta pa ga je tega potem malo sram in bi raje videl, da tega ne bi napisal (mogoče pa tudi objavil). Živimo v bliskovitem času, poezija je zame iz nekega malo počasnejšega, verjetno se staram. Revija lahko skratka da podporo vsem, ki pišejo poezijo, uveljavljenim in še neznanim piscem, in predvsem slednje spodbudi, da bojo še pisali in potem mogoče nekoč objavili knjigo, ki bo že malo bolje premišljena in zrelejša, kot pa bi bila pred dvema letoma. Včasih slišim, da je napisati pesem ena mala malica (ko to primerjamo z npr. odlomkom romana), ampak to ponavadi pravijo avtorji ali avtorice, ki v poeziji zvenijo tako, kot da pišejo prozo, kajne … vloga revije je tudi v tem, da te stvari loči in konec koncev vztraja, da napisati pesem (ne pesmi v prozi) ni tako preprosto.

Imaš kdaj težave z iskanjem prispevkov ali nastaja dovolj kvalitetne poezije? Moraš veliko pesmi zavrniti?

Še vedno dobimo v branje več poezije, kot pa je na koncu objavimo, ker letno objavimo samo sedemindvajset avtorjev in avtoric, tri na številko. Precej poezije naročim pri že uveljavljenih piscih, saj me zanima, kaj novega so napisali. Včasih zasledim koga, ki še ni objavljal v reviji, in ga povabim. Nekaj poslane poezije pa tudi zavrnem. To je vsako leto približno podobno.

Opažaš kakšne trende ali značilne spremembe pri pisanju poezije v zadnjih letih?

Izhajam iz dveh delno nasprotujočih si stališč, da se mora poezija upirati realnosti (in ne zgolj slediti realnosti) in da poezija (v svetu) ne spremeni ničesar večjega, ne rešuje konfliktov in ne preprečuje vojn, lahko pa spremeni občutljivega posameznika. Mlada poezija, če malo posplošim, je gotovo bolj uporniško jezna in kdaj zaletava, starejša pa je v svojem uporu bolj umirjena in zadržana. Želim, da se s poezijo upiramo realnosti, ki nas tako neprestano zasipa in preplavlja, uliva v razne kalupe, pita z ideologijami, krega med sabo in sploh spravlja ob živce. Rad berem poezijo, ki me spravi malo na drugo stran, vrže čez – ali pa pahne samo malo vstran, že to mi zadostuje. To iščem v njej in v zvenu jezika, zato sem, še enkrat, skeptičen do trendov, ki poezijo zvajajo na neko zdravo realistično naracijo, npr. zato, da bi imela več bralcev. Naivni pristop v poeziji sicer vedno najdeva rimo, saj se mu zdi, da poezija brez rime ni poezija, narativni pristop pa v poeziji skoraj vedno zagleda neko »osebnoizpovedno« prozo brez specifične razlike … to se mi zdi že nekaj časa trend, ki mi ni najbolj blizu, zato včasih raje preberem kaj starejšega. Ko bi znotraj tega trenda trendiral vsaj pesniški humor, to bi bila pa terna.

Tudi sam si pesnik. Misliš, da je tak bližnji stik s poezijo nujen za dobro uredniško delo?

Za urejanje poezije je po mojem že dobro, da jo ureja nekdo, ki je prebral malo več poezije … seveda ni nujno, da je pesnik. 

Vodiš pa tudi svojo založbo LUD Šerpa. Kako se urejanje pri reviji razlikuje od urejanja knjižnih zbirk?

Še najbolj v gabaritih. Pri Šerpi urejam največ prevedene literature, kjer je besedilo že dokončno, treba ga je samo prenesti v naš jezik; ker ne znam vseh jezikov, iz katerih se prevaja, kot urednik najraje izberem zanesljive prevajalce. Od izvirnega besedila pa pričakujem samo to, da se je avtor z njim že čim bolj namučil sam, ne maram se ukvarjati s kakšnimi velikimi popravki in prilagajanji. V glavnem sem urejal poezijo, za katero sem vedel, da povečini stoji, ponavadi gre bolj za kake malenkosti. Če pri reviji opaziš tistih nekaj dreves, skušaš v knjigi zajeti esenco gozda. Nič ni narobe, vzpodbujam, če kak pomen žrtvuješ za zven. Pri urejanju izhajam iz lastne pisateljske izkušnje, saj se mi tekst kaže kot nikoli dokončan. Tudi sam brez problema upoštevam dobronamerne lektorje in »kritične« bralce … v svojih besedilih bi nasploh lahko vedno še kaj spremenil in popravil … z upanjem, da na bolje.