S kritiko bo tako kot s ščurki, vsi bomo uspešno preživeli apokalipso

Ob jubilejni 400. številki revije Literature smo trenutno uredniško ekipo povprašali o njihovem delu, mestu revije v slovenskem knjižnem prostoru in njihovih načrtih za prihodnost. Intervjuje, ki jih boste lahko brali v reviji, predhodno objavljamo na spletnem portalu www.ludliteratura.si. Druga je odgovarjala urednica za kritiko Ana Geršak.

Kaj mora vsebovati vsaka Literaturina kritika?

Najprej argumentacijo. Humor pa je bonus.

Je kakšen izraz, strokovni termin ali vrsta sodbe, ki jo boš pri urejanju iz kritike vedno črtala?

Vidim, da gre za vprašanje, porojeno iz osebne izkušnje :). V začetku sem preveč posegala v tekste, zdaj se skušam držati nazaj – pa ne vem, ali mi vedno uspe. Vsak ima svoj slog in svoje postopke, prav je, da zadeve ostanejo čim bolj »avtorske«, je pa res, da se pri predlogih pogosto opiram na izraze ali konstrukcije, na katere sem (bila) sama opozorjena oziroma jih vidim šele zdaj, če kdaj (redko!) preberem kako svojo staro kritiko. Med kapitalne zdrse tako danes prištevam recimo sklicevanje na nekega abstraktnega idealiziranega »bralca« – »bralcu se zdi«, »bralec bo razbral«, »bralec ima občutek« – vse to prenašanje mnenja na povnanjen, neobstoječ konstrukt se mi danes zdi način izmikanja odgovornosti, čeprav razumem, da je lahko tudi poskus depersonalizacije v prostoru, času in žanru, ki postaja vse bolj in morda preveč oseben.

Mogoče pa bi morali na to vprašanje odgovoriti kritičarke in kritiki, s katerimi sodelujem: gotovo bi znali bolje kot jaz detektirati moje alergije.

Se urednikovanja kritik knjig, ki si jih prebrala tudi sama, lotiš kako drugače kot kritik knjig, ki jih nisi?

Predvsem takšne kritike prebiram z večjim veseljem, sploh ko je izraženo mnenje diametralno nasprotno mojemu.

V vsaki številki Literature je običajno objavljenih osem kritik, kar znese okoli 72 kritik na leto. Hkrati pa je lani izšlo okoli 180 romanov, 250 zbirk poezije in 80 zbirk kratke proze. Kako izbereš knjige za recenziranje? Se ti zdi omenjeno število kritik dovoljšnje ali bi ga morali povečati?

Knjige izbiram v dogovoru z uredniškimi kolegicami in kolegi, potem pa še s kritiškimi sodelavkami in sodelavci. Naslovov je res veliko in še več jih bo, tako da sem se bolj ali manj sprijaznila s tem, da bom(o) vedno malo v zamudi glede na tekočo »produkcijo« (in v veliki meri gre danes res točno za to: produkcijo), pa da bo kaj ostalo spregledano – in da se bo to mogoče kasneje pojavilo v kakšni retrocenziji. Število kritik se je glede na preteklost že zdaj povečalo. Mogoče bi jih bilo res smiselno dodati še več, ampak kje je potem meja, če bi bil cilj zgolj številčen? Več kritik bi, glede na zamejitve tiskanega prostora, pomenilo tudi manjše število znakov na kritiko, in mogoče gremo res v to smer. Mogoče bi morali znova uvesti kratke kritike, 3.000 znakov na knjigo: bilo bi jih več, izgubil pa bi se tisti argumentativni razmah, ki se ga, mogoče donkihotsko, tiskane literarne revije v tem prostoru še nekako trudijo ohranjati.

Pravzaprav bi me bolj zanimal kontraefekt: manj kritik, a še daljše, bolj esejistične sorte. Več razmaha. In po možnosti več kritik iste knjige. Pogrešam to francosko tradicijo literarnih beležk, ki se razmahnejo v vse smeri in na koncu bolj kot o vsebini knjige razmišljajo o dotični knjigi kot fenomenu.

Si v svojem času na čelu Literaturine kritiške ekipe opazila kakšne spremembe ali trende pri pisanju kritik?

Ničesar, česar se ne bi videlo tudi v literarnih smernicah oziroma v samem literarnem delu: ko postane literatura bolj angažirana, družbeno ozaveščena ipd., postane taka tudi kritika; ko se literatura obrne v preigravanje abstraktnejših (post)modernističnih postopkov, kritika sledi. Enako je z osebnimi in avtofikcijskimi prijemi. In potem so bolj zanimive tiste kritike, ki grejo v kontra smer, čeprav ni nujno, da so tudi boljše.

Tudi sama še vedno deluješ kot kritičarka. Se ti zdi, da aktivno ostajanje pri pisanju nujno dopolnjuje uredniško delo ali je to čisto ločeno?

Dopolnjuje: hitreje vidim, na kaj moram biti pri svojih tekstih pozorna, to je vedno tak fin reality check.

Ljudje pri pisanju kritik običajno ne ostanejo prav dolgo. Imaš kdaj težave z iskanjem novih sodelavk in sodelavcev? 

Imena se menjajo, interes pa kar ostaja. Se bojim, da bo s kritiko tako kot s ščurki, vsi bomo uspešno preživeli apokalipso.