Spo­sobnost, ki je pripomogla k temu, da je bil moj prevod kljub nekaterim pomanjkljivostim uspešen – in mislim, da to velja za moje prevajanje na splošno –, je dejstvo, da se mi ob branju prikazujejo slike; ko berem, vidim podobe

»Mislim, da se stvari spremenijo le, če se spremenijo storilci. #MeToo gibanje se je po večini fokusiralo na žrtve, kar je seveda zelo dobro. Mislim pa, da je treba govoriti tudi o storilcih.«

Knjižnica MGL je zbirka, katere učinki so zelo vidni. Njene sledi je iskati v predstavah, v debatah ob njihovih študijih, obenem pa tudi zbirka vsaj do neke mere biva kot odmev tekočega gledališkega dogajanja. Na ta način biva med prakso in teorijo, med literarnim in gledališkim.

Navsezadnje je literatura človeško dejanje, ne le regionalno ali nacionalno, pravi v Sloveniji živeči Saïd Khatibi, ki je med letošnjimi nominiranci za prestižno literarno nagrado IPAF, neuradno imenovano tudi »arabski booker«.

Če besede uporabljamo, jim po eni strani podelimo moč, po drugi jim jo pa tudi odvzamemo.

Pri prevozih velikokrat trčim ob meje svoje domnevne tolerantnosti, “širokosrčnosti”. Za tipkovnico je vse drugače, lažje.

»Pri SZ Čeljust sem izdal par pesniških zbirk, ki sicer niso bile opažene, ampak kot pravi Bob Geldof v The Great Song Of Indifference: I don't mind at all.«

Renato Bratkovič je organizator mednarodnega krimi/noir književnega festivala Alibi, ki je letos na idilični lokaciji na Pohorju (Tinjska gora) potekal že petič.

Renate Rugelj je založnica, ki je svoje poslanstvo našla pri delu v podjetju UMco. Dejavnost podjetja je razpršena in obsega vse od prodaje promocijskega tekstila do izdajanja knjig in revij. In tako je razpršeno tudi delo sogovornice, s katero sva imela kaj povedati o politiki založbe in njenih spremembah (ter o njih vobče).

Mária Ridzoňová Ferenčuhová je ena najpomembnejših sodobnih slovaških pesnic, katere pesniški zbirki Ogrožena vrsta in Imunost, sta nedavno doživeli slovenski prevod.

Med prejemnicami nagrade sklada Dubai Cares je tudi Bibi Bakare-Yusuf, energična založnica iz Nigerije (Cassava Republic), ki bo v okviru izbranega projekta izdala otroške knjige v treh lokalnih jezikih, da bi otroke opolnomočila in jim pomagala zgraditi kulturno samozavest. Pred knjižnim sejmom v Šardži si je vzela čas, da je odgovorila na nekaj vprašanj.

Z Orlandom Uršičem se srečava v baru nekega nakupovalnega centra. V Ljubljani. Čeprav je njegov domicil Maribor, kjer kot urednik in direktor vodi založbo Litera.

Urban Vovk: Če bi zdaj iskal neki zasilni skupni imenovalec, je to zagotovo samoiskateljstvo, za katerega se mi zdi, da me opredeljuje kot posameznika, kot pisca in kot bralca.

Jaz sem Vietnamka. Četudi zgolj polovično, je to moja identiteta in pravico imam, da živim v tem spominu. Tako kot ima Američan, potomec vojnih veteranov, pravico do zapletenega odnosa z Ameriko.

Manjša vključenost avtorjev iz manjših jezikov pomeni manj možnosti za preizkus dela na križiščih svetovnih literarnih tokov, za preizkus uveljavljenih paradigem nacionalnih književnosti, kar lahko vodi v polenjenost in samovšečnost.

Akterji na literarnem polju so dolžni odpravljati pomanjkljivosti in prispevati k bolj emancipatoričnemu uveljavljanju novih avtorjev, literatur, diskurzov, jezikov ipd.

Andrej Tomažin: Pri pisanju me zanimajo območja, kjer se srečujejo zelo različna polja, kjer kmet misli sodobno francosko filozofijo, ne da bi jo bral, kjer delavec v mojstrstvu Messija vidi nekaj nezemeljskega izvora, čeprav verjame v Boga.

V spomin na Petra Kolška tokrat še na spletu objavljamo intervju – prvi s Kolškom sploh –, kot je leta 1999 izšel v reviji Literatura, ponatisnili pa smo ga tudi že v jubilejni 150. številki intervjujev decembra leta 2003.

Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

Kresnik 2019: izjave avtorjev_ic o tem, kako nominacija po njihovem vpliva na popularizacijo literature in branja pri nas, a tudi, kako v tem okviru vidijo lastno uvrstitev v deseterico.