Urban Vovk: Če bi zdaj iskal neki zasilni skupni imenovalec, je to zagotovo samoiskateljstvo, za katerega se mi zdi, da me opredeljuje kot posameznika, kot pisca in kot bralca.

Jaz sem Vietnamka. Četudi zgolj polovično, je to moja identiteta in pravico imam, da živim v tem spominu. Tako kot ima Američan, potomec vojnih veteranov, pravico do zapletenega odnosa z Ameriko.

Manjša vključenost avtorjev iz manjših jezikov pomeni manj možnosti za preizkus dela na križiščih svetovnih literarnih tokov, za preizkus uveljavljenih paradigem nacionalnih književnosti, kar lahko vodi v polenjenost in samovšečnost.

Akterji na literarnem polju so dolžni odpravljati pomanjkljivosti in prispevati k bolj emancipatoričnemu uveljavljanju novih avtorjev, literatur, diskurzov, jezikov ipd.

Andrej Tomažin: Pri pisanju me zanimajo območja, kjer se srečujejo zelo različna polja, kjer kmet misli sodobno francosko filozofijo, ne da bi jo bral, kjer delavec v mojstrstvu Messija vidi nekaj nezemeljskega izvora, čeprav verjame v Boga.

V spomin na Petra Kolška tokrat še na spletu objavljamo intervju – prvi s Kolškom sploh –, kot je leta 1999 izšel v reviji Literatura, ponatisnili pa smo ga tudi že v jubilejni 150. številki intervjujev decembra leta 2003.

Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

Kresnik 2019: izjave avtorjev_ic o tem, kako nominacija po njihovem vpliva na popularizacijo literature in branja pri nas, a tudi, kako v tem okviru vidijo lastno uvrstitev v deseterico.

Literatura je osrednji slovenski mesečnik za književnost, ki kot samostojna revija izhaja od leta 1989, ko se je odcepila od revije Problemi - Literatura. V 30 letih je izšlo več kot 330 številk, in to v okoli 250 zvezkih.

Maturitetni dijaški intervju z Andreïem Makinom — Človek, ki pripada eni sami kulturi, si domišlja, da ga ta kultura povsem predstavlja, da v celoti uteleša njegov jaz. Toda soočenje z drugo in drugačno kulturo človeka spremeni, tako kot jezik.

Zdi se mi pomembno, da imam neko linijo od rojstva do zdaj, da vem, kakšna je zgodba, tudi če hočem kdaj kje kaj pretrgati in kam preskočiti.

“Brez pisanja, ki je tudi nekakšno zavetje, sem zgolj vandrovec, vagabund, begunec iz Brexitanije!” pravi James Hopkin, v Berlinu živeči pisatelj iz Manchestra, ki je Ljubljano obiskal kot gost Unescove rezidence v Švicariji.

Hotel sem pisati frivolno, brez misli na koherentnost zgodbe in brez upoštevanja pričakovanj potencialnih bralcev. Je pa res, da takega pisanja pri drugih običajno ne cenim preveč oziroma da se mi zdi preveč samozadovoljno.

Maike Nedo (1971) je neodvisna urednica iz Berlina, ki se posveča tako literaturi za odrasle kot otroškemu in mladinskemu leposlovju. V okolju, kjer literarne urednike sicer še vedno predvsem zaposlujejo, se je za pot »svobodnjakinje« pred dvema letoma odločila, ker je bil, kot pravi, čas za spremembo.

Redko slišimo čiste zvoke. Praviloma se zvok vedno nahaja v kontekstu, posebej v mestih. Tukaj lahko opazujemo ne le harmonije, temveč tudi konflikt zvokov. V tem je nekaj skupnega s poetičnimi zvoki, zato v poeziji zvok sam po sebi ne deluje. Pesem nastaja le iz konteksta zvokov, tako kot tudi zvočna slika mesta.

Mi smo tisti, ki soustvarjamo stik, mi smo tisti, ki s tem so-izmišljamo naravo pojava in naravo sebe kot zaznavajočega: če smo ljudje, živali ali katerokoli drugo živo bitje.

Knjige niso več razumljene kot naložba v prihodnost, bolj kot trenutno zadovoljstvo, kar morda ni brez povezave s tem, da nas prihodnost upravičeno skrbi.

Svet se mi zdaj zdi malo bolj spokojen, tak, v katerega bi lahko zakorakal brez prevelikega strahu, da ga bom s tem uničil, ali pa da se mi bo zaradi tega priskutil.

Mantra, da je vse mogoče, če si le dovolj želiš in se dovolj potrudiš, v celoti prenaša odgovornost za neuspeh s sistema na posameznika – neuspešni so si za svoj položaj krivi sami, ker se niso dovolj trudili. Kar seveda ni res, sistem je že v osnovi nastavljen tako, da bo na koncu precej več poražencev kot zmagovalcev.

Zdi se mi seveda popolnoma logično in normalno, da se raje ukvarjamo s konkretno umetniško in kulturno produkcijo kot s pogosto na videz brezupnimi boji z birokratskimi umi in mlini na politični veter.