Zdelo se mi je, da je enostavno vseeno, kaj pišem, kako pišem, ker se absolutno nič ne bo spremenilo na boljše, ampak bom zgolj in samo vedno znova nekomu »trn v peti«, kar vodi v osebne diskreditacije, in to je predvsem utrujajoče in izčrpavajoče, kakšnega »višjega smisla« pa v tem početju v tem okolju nisem več videla.

Osnovni problem je v zadnjih letih vsekakor finančne narave. Krčenja sredstev s strani sofinancerja Ministrstva za kulturo se nadaljujejo tudi v času gospodarske rasti. Kar pomeni, da država ne ve, kaj bi s svojimi institucijami in jih pušča v životarjenju.

Za uradnike bi se bilo mogoče zanimivo zamisliti, kako je, če nimaš plačanega dopusta, bolniške, kako težko je kakšno delo prodati na trgu, koliko je treba prodati na mesec in to vsako leto po dvanajst mesecev, tudi za čas dopusta in bolezni.

Verjamem, da lahko vzpostavljam most med področjem filma in filmarji ter državo in njeno birokracijo.

Družba brez kulture ne obstaja, vprašanje je le, kakšna naj bo ta kultura.

Pogoje za nadaljnji razvoj kulturnih in ustvarjalnih sektorjev bi bilo načeloma možno zagotavljati tudi v večjem/združenem ministrstvu, a manj učinkovito, saj je seveda laže vzeti sredstva nekemu področju, ki je dlje od oči in tudi dlje od srca političnih določevalcev.

Redna služba ni od Boga dana, temveč se je treba zanjo truditi in delati po svojih najboljših močeh.

Konflikti lahko prinašajo tudi rešitve. Dokler je konflikt v mejah in nesovražen, ga sprejemam.

Želela bi si tudi, da pri upravičevanju smiselnosti podpore kulturi ne bi pristajali na vpeljevanje diskurza o njeni ekonomski vrednosti. Takšno vrednotenje je povsem absurdno, sploh če upoštevamo, da večina sedaj visoko cenjene umetniške produkcije leži dva metra pod zemljo in od teh cekinov nima nobene koristi.

Pogosto imam slab občutek, ko grem na kulturni dogodek, saj smo uradniki deležni vsaj prezira, kljub pojasnilom, da smo na ministrstvu le zaposleni in da želimo delati v interesu vseh.

Pri delu, ki ga opravljam v svojih delovnikih, se bojim, da ga bo vedno več. In da bo umetnosti vedno manj.

Serija anketnih intervjujev Na prvo žogo je prispevek k ustvarjanju pozitivnega okolja za razpravo o stanju v slovenski kulturi in družbi nasploh. Tokratna sogovornica: Ema Kugler.

Serija anketnih intervjujev Na prvo žogo je prispevek k ustvarjanju pozitivnega okolja za razpravo o stanju v slovenski kulturi in družbi nasploh. Tokratna sogovornica: Uršula Cetinski.

Vprašanja o knjigi Ubežni delci so avtorici Anne Michaels zastavili slovenski maturanti. Zdi se namreč, da maturanti med poukom v šoli izvedo že skoraj vse, kar je treba vedeti o literarnih delih, izbranih za obravnavo na maturi. Toda literarno-kulturna problematika, s katero se soočamo v zadnjih časih, kaže predvsem na to, da mladi nimajo vedno primernih možnosti za izražanje lastnega mnenja.

Z dvema slovenskima avtoricama in avtorjem o žanrskih literaturi.

Ali naj kritika pripomore k slišnosti nerazumljenih pesnikov, ali naj še naprej favorizira tiste, ki redno posodabljajo Facebook profil?

Kritika spominja na ruševine podrtega mostu. Bregova, ki ju je povezoval – bralce in avtorje – sta izginila. Prezir, tarnanje in vnaprej izoblikovane sodbe – ali naj s pisanjem kritike sploh še nadaljujemo? Timo Brandt, Franca Mancinelli, John Taylor in Božena Správcová o stanju literrne kritike in nujnosti, da se z njenimi težavami soočimo iz oči v oči.

Ignacy Karpowicz (1976), poljski pisatelj in prevajalec, v pogovoru s Tino Podržaj o literaturi kot termometru družbene strpnosti.

Pesem izpljune, kar ji je položeno v usta, zato pesnik ni jezdec, temveč konj.

Dinko Kreho je publicist, moderator literarnih dogodkov in esejist, s katerim smo se srečali že na lanskoletnem kritiškem simpoziju Umetnost kritike, ki se je odvil v Ljubljani, počasi pa začenja tudi kritiško oz. publicistično sodelovanje s spletnim medijem www.ludliteratura.si.