V takšnih zbezljanih okoliščinah je čas za premislek in dialog pogosto razkošje

O znanosti, njenem pomenu v sodobni družbi in pisanju o njej smo se pogovarjali z Anjo Skapin Subanović, avtorico junijskega gostujočega eseja z naslovom »Misliti (ne meriti) znanost«.

Ste doktorica literarnih ved. Kako nekdo s humanistično izobrazbo postane glavni urednik strokovne revije za komunikacijo znanosti? Vas je znanost zanimala že od nekdaj ali ste se v tej vlogi znašli bolj po spletu okoliščin?

V resnici gre za splet okoliščin, ki sem ga spletla kar sama. Vemo, kako težko je v humanistiki priti do raziskovalnih projektov, zato se je v vmesnem času pogosto treba znajti kako drugače. Ker sem po duši raziskovalka, besede pa so moj naravni habitat, se mi je zdelo smiselno direktorju namigniti, da bi ustanovili časopis, ki bi ga pisali kar raziskovalci in raziskovalke sami, saj bi bila tako vsebina res »iz prve roke«. Idejo je dobrodušno pozdravil in pet let kasneje je ta ideja še vedno materializirana v obliki Alternatorja. Nikoli si nisem mislila, da bosta spoznavanje narave in družbe ter tehnični pouk, kot smo jima rekli v šoli, nekoč dobila tako velike razsežnosti v mojem poklicnem življenju. Ravno ta otroški pristop k svetu nas je vodil tudi pri poimenovanju treh krovnih kategorij člankov: narava, družba in tehnika. S temi pojmi se vračamo k osnovam, obenem pa odpiramo prostor za kompleksna vprašanja.

Moje zanimanje za znanost se je rodilo že v mladosti, v knjigah in filmih – predvsem v znanstveni fantastiki. Ta me je v svoji nepojmljivosti povsem očarala, a hkrati se mi je zdela vedno dovolj stvarna, da je lahko naslavljala vprašanja o prihodnosti. Danes, ko se zamisli iz mojih najljubših zgodb uresničujejo in ko laže razumem, kako znanstvena dognanja in njihovi potenciali oblikujejo naš vsakdan, sem iskreno hvaležna znanosti. Morda prav zato spontano iščem načine, kako znanstvene izsledke prevesti v eksistencialna, družbena in etična vprašanja – nekaj, za kar si prizadevamo tudi pri Alternatorju.

V eseju »Misliti (ne meriti) znanost« zapišete, da je pandemija novega koronavirusa razkrila krizo znanja, ki je »že presegla meje epistemološkega problema in postala eksistencialna«. Kje in kdaj smo po vašem tako hudo skrenili s poti?

Da znanje samo po sebi ni dovolj, pomeni, da vedeti še ni isto kot delovati, prav tako pa razumevanje sveta ne predpostavlja tudi smiselnega bivanja v njem. Z drugimi besedami: lahko imamo gore podatkov, napredne modele in briljantne teorije, a brez jasne usmeritve, vrednot, smisla in odgovornosti ostane to znanje neizkoriščeno ali pa celo povzroči škodo, saj se lahko izrodi v orodje, ki utrjuje in poglablja neenakosti ter koristi le peščici.

Pandemija covida-19 je to razpoko med znanjem in družbo razgalila skoraj groteskno hitro ter nam s tem v resnici prihranila kar precej časa, da vidimo, kaj vse je narobe z našo družbeno ureditvijo. Vse, kar je do tedaj tlelo – nezaupanje v institucije, razpoke v izobraževalnem sistemu, utrujenost ljudi, razpršenost informacij, kriza smisla (vstavi poljubni učinek neoliberalizma) –, je izbruhnilo na površje. Ta razkritja niso bila le zdravstvena ali politična, temveč globoko eksistencialna. Kot je leta 2021 zapisal Mladen Dolar v posebni številki Mladine z naslovom Alternative – Misliti epidemijo, se je v tem času zamajalo naše temeljno dojemanje časa, prostora in izkušnje bivanja. Utrujenost, gnev, depresija in možganska megla niso le posledica covida, temveč tudi (in predvsem) širšega neoliberalnega sistema, ki že desetletja proizvaja občutke izčrpanosti in nemoči. Tako kot depresijo razumemo kot individualno napako, tudi posledice epidemije pogosto nosimo kot osebno breme, čeprav gre za družbeno pogojene pojave.

Kolektivna dezorientacija, ki se kaže tudi v krizi znanja, ne pomeni zgolj težav pri ločevanju resnice od laži, ampak predvsem to, da mnogim to ločevanje sploh ni več pomembno ali pa so enostavno preveč utrujeni. In ta utrujenost nima prav nič z lenobo. Ne znam natančno določiti trenutka, ko smo skrenili s poti, a menim, da je to povezano z momentom, ko smo napredek začeli enačiti z nenehno rastjo – ugodja, podatkov, izdelkov (vstavi poljubni presežek) –, ko smo si začeli izmišljati delovna mesta brez prave gospodarske ali družbene vrednosti (t. i. »bulšihti«, kot jih je posrečeno poimenovala Aleksandra Rekar, prevajalka knjige Bullshit jobs Davida Graeberja) in ko smo pozabili, da vsaka rast potrebuje meje. Napredek je namreč tudi umik, tišina in razmislek. Skrenili smo, ko nam je vse, kar ne ustvarja takojšnje dodane vrednosti, postalo breme. Ko smo začeli preteklost dojemati kot oviro namesto kot vir učenja, prihodnost pa kot linearno projekcijo brez kolektivnega spomina in zavesti. Potem pa nas je doletela še nagla rast umetne inteligence, ki smo jo razvili, da bi si olajšali življenje, zdaj pa namesto nas piše pesmi. Tu nekaj ne štima. Ne zato, ker bi bila tehnologija sama po sebi zlobna, ampak zato, ker smo v njej nehote nadomestili lastno odgovornost za pomen.

Zdi se, da je ta kriza globalna. Kljub temu morda poznate kakšen primer države, kjer jim je to krizo uspelo prebroditi bolje kot drugod?

Svet danes res ni v najboljšem stanju – in to ni le občutek, temveč dejstvo, ki nas vsakodnevno spremlja prek novic, saj se grozovite zgodbe, začenši s pandemijo covida, nato z vojno v Ukrajini, genocidom v Gazi, zdaj še z napadi na Iran, kar ne ustavijo. Ni naključje, da prav zdaj prebiram knjigo Petra Klepca Časi nočne more, kjer avtor zapiše, da se zdi, da katastrofe, ki se odvijajo pred našimi očmi, še vedno dojemamo kot nekaj, kar se nas ne tiče, oziroma kot da se nam ne more nič pripetiti. Gre za nevarno iluzijo distance – podobno kot pri romantičnem opazovanju prostrane, samotne pokrajine, kjer je strah uprizorjen, občutek ogroženosti pa pod kontrolo. Gledalec je na varnem, zato si lahko privošči celo naslajanje nad temi grozotami. A resničnost nas postavlja v drugačen položaj: vsi smo del globalnega problema in sestavni del teh grozot. Pika.

Če se navežem na konkreten primer države, ki nekako uspešno pljuje v tej vihri, je takšna denimo Finska, ki je globalno krizo izkoristila kot veter v jadra, kot povod za sistemske reforme, ne kot nujni ukrep oziroma obliž. Finska ne ponuja spektakularnih rešitev ali »ameriških sanj«, temveč nekaj veliko pomembnejšega: občutek varnosti, zaupanje v javne institucije ter visoko raven družbene solidarnosti. Njihova uspešnost ni posledica naključja, temveč desetletja sistematičnega vlaganja v kakovostno izobraževanje, znanstveno pismenost in javno zdravstvo. Ko je izbruhnila pandemija, je Finska delovala hitro, transparentno in predvsem z visoko mero zaupanja med državo in prebivalci. Ta družbeni kapital – medsebojno zaupanje in solidarnost – je tisto, česar danes marsikje najbolj manjka. Zato naj nam bo Finska opomnik, da krize niso (le) vprašanje sreče ali nesreče, ampak predvsem vprašanje trajnostne družbene zrelosti.

Zdi se, da v sodobnem akademskem svetu ni prav veliko prostora za stik med naravoslovnimi znanostmi in družboslovjem ter humanistiko. Kakšne so vaše izkušnje s sodelovanjem z znanstveniki, tudi tistimi »z laskavim nazivom ›odlični‹«?

Res je, v sodobnem akademskem okolju pogosto ni veliko prostora za povezovanje naravoslovja z družboslovjem in humanistiko – ne zaradi pomanjkanja volje, temveč ker ga omejujejo sistemske okoliščine. Veliko znanstvenikov, tudi tistih z nazivom »odlični«, deluje pod velikim časovnim pritiskom: prijave na projekte, pedagoške obveznosti, objave v recenziranih revijah in druge oblike tekmovalnega akademskega ritma jim pogosto onemogočajo, da bi se v miru posvetili pisanju. V takšnih zbezljanih okoliščinah je čas za premislek in dialog s širšo javnostjo pogosto razkošje. Kljub temu imam z znanstveniki vseh profilov pozitivne izkušnje. Ko pride do sodelovanja, je odnos spoštljiv in profesionalen. Morda prav zato, ker so prepoznali, da revija, ki jo soustvarjamo, gradi most med znanostjo in družbo. Zato jim tudi vedno poskušamo olajšati sodelovanje: s prilagodljivimi roki za oddajo besedil, pomočjo pri pisanju in s pogledom drugega, ki postavi njihovo delo v drugačno perspektivo. Ne želimo ustvarjati še dodatnega pritiska, ampak omogočiti, da se kompleksne ideje izrazijo jasno, razumljivo in sproščeno. Pri svojem delu se večkrat počutim privilegirano, saj večinoma sodelujem z ljudmi, ki znanost razumejo kot javno dobro in to razumevanje tudi živijo.

Česa ste se morali kot humanistka priučiti, da lahko urejate revijo, kot je Alternator?

Ko si enkrat v vlogi glavne urednice, hitro ugotoviš, da vsebinsko delo nujno sovpada s kopico birokratskih, finančnih in pravnih tegob. Excelove tabele in stockholmski sindrom – to je morda najbolj natančna metafora za moj odnos do administrativnega dela. Najprej jih sovražiš in kategorično zavračaš njihovo neizprosno logiko vrstic in stolpcev. Nato jih sprejmeš kot nujno zlo, sčasoma pa se zalotiš, da ob jutranji kavi najprej odpreš prav to tabelo. Priučiti sem se morala denimo tudi sendvič tehnike – kako konstruktivno kritizirati, ne da bi si nakopala zamere. Marsikatero uro sem porabila tudi za to, da sem usvojila razliko med bruto zneskom in stroškom naročnika, večkrat z obešenjaškim humorjem ob lastnih računovodskih zablodah. Priučiti sem se morala tudi ritualnega jezika pisanja prijav na razpise, osnov digitalnega marketinga in politike piškotkov ter se uriti v pisanju pravnih aktov. Uredniško delo se zagotovo razteza čez meje moje stroke. Je preplet komunikacije, organizacije, estetike, pravnega znanja, upravljanja s sredstvi in vsakdanjega improviziranja. Čeprav sem vanj stopila kot humanistka, sem nekje vmes postala multipraktik. V tem procesu pa nisem nikoli sama – za mano je močna in predana uredniška ekipa, ki si dosledno prizadeva za to, da revija deluje, raste in ostaja zanesljiva. Brez njihove podpore in strokovnosti bi bilo vse veliko težje, zato cenim vsak njihov doprinos. Uredniško delo me je naučilo tudi skromnosti in globljega spoštovanja do vseh, ki delujejo v ozadju, tudi če niso neposredno vključeni v ustvarjalne procese.

Kaj osebno vidite kot najrazburljivejši napredek znanosti v zadnjih letih?

Kot nekoga, ki se veliko ukvarja s spominom, so me res nagovorili – polži. Znanstveniki s kalifornijske univerze UCLA so namreč leta 2018 prenesli spomin z enega morskega polža na drugega. To odkritje je spodbudilo temeljit razmislek o tem, kje in kako se dolgoročni spomin sploh shranjuje – morda ne le v sinapsah, kot smo dolgo verjeli, temveč v epigenetskih spremembah, ki jih povzroča molekula RNK, ki vpliva na delovanje genov, shranjenih v DNK. Tak preboj odpira pomembne možnosti za razumevanje in zdravljenje bolezni, kot sta Alzheimerjeva bolezen in posttravmatska stresna motnja. A tu ne gre le za znanstveno novost, temveč tudi za eksistencialno dilemo: če lahko spomin prenesemo ali rekonstruiramo, ali še govorimo o pristni, edinstveni identiteti ali pa smo – v skrajnem primeru – le skupek nastavitev, ki jih je mogoče zapisati in kopirati? To vprašanje kar kliče po vzporednicah z romanom Časovno zaklonišče Georgija Gospodinova, kjer bolniki z demenco živijo v rekonstruiranih obdobjih iz svoje mladosti. A o tem ob kakšni drugi priložnosti. Če se vrnem k polžem, ki še kar ne razočarajo: leta 2021 so japonski raziskovalci odkrili dve vrsti morskih polžev, ki si lahko odrežeta glavo in v nekaj tednih regenerirata celotno telo, vključno z vsemi organi. Verjetno to storijo, da se znebijo parazitov, dobesedno tako, da zavržejo svoje okuženo telo. Tako ostane spomin brez telesa, telo brez spomina. Polži nam, v svoji sicer sila preprosti živčni zgradbi, ponujajo vajo v radikalni ontologiji.

Najboljša knjiga, ki ste jo prebrali letos?

Miloš Kosec, Enfilade. Življenje stanovanja (No!Press, 2024). Ta knjiga bi bila lahko kar šolski primer, kako je avtor v enem besedilu raziskovalec in človek.

Kaj načrtujete za Alternator v prihodnosti?

Tako kot se pri polžih spomin ne nahaja le v posameznih sinapsah, temveč je povezan s celotnim živčnim sistemom, tudi znanost in kultura ne moreta obstajati izolirano znotraj akademskih krogov – morata se vtapljati v širšo družbo, postati del kolektivne zavesti. Alternator bo ostal prostor kolektivnega učenja, skupnih narativov in povezovanja znanosti z družbo. V prihodnje želimo še bolj krepiti pisanje za ljudi. Z uredniško podporo in delavnicami bomo spodbujali dostopno, a strokovno pisanje, obenem pa si bomo prizadevali povezovati znanost in umetnost. Namen sodelovanja med umetnostjo in znanostjo ne bi smel biti le izboljševanje načinov, kako nekaj predstavimo, ampak ustvarjanje posegov, ki postavljajo pod vprašaj prevladujoče zgodbe in razlage sveta. Alternator želimo razvijati kot prostor za preizkušanje idej – okolje, kjer se lahko avtor razvija v svojem slogu in postane del znanstvene skupnosti brez formalnih ovir. Prostor za nepopolne odgovore, poskuse novih pristopov in razmišljanja o tem, kaj znanost sploh je in kako deluje.