Misliti (ne meriti) znanost

Ponavadi sem jaz tista, ki vabi ljudi k pisanju – tokrat pa se je vloga obrnila: jaz naj bom tista, ki bo napisala razmišljanje o tem, kaj počnem in predvsem kako to počnem. Povabilo sem skoraj brez oklevanja sprejela – ne zato, ker bi ga bilo nevljudno zavrniti, temveč iz enega preprostega razloga: postaviti si ogledalo. Drugim je že lahko modrovati, naj se pri pisanju držijo samorefleksije in premišljujejo svoj raziskovalni proces, a zdaj se moram tudi sama izkazati kot junakinja in izpolniti nalogo, ki jo ves čas nalagam drugim, ter s tem ubraniti svojo čast. In seveda čast revije, ki ji urednikujem, da ne bo kdo rekel, da sem zgolj še ena humanistka, ki se pretvarja, da razume znanost. Ta esej zato ne bo opisoval mojega poklica, temveč prej zadrego nad njegovo ubeseditvijo in nelagodje, da kljub temu poskušam. Navsezadnje je tudi to del humanistične prakse.

Bralki ali bralcu se utegne urednikovanje časopisu za znanost zdeti imenitno. Morda si predstavlja, da berem in tudi razumem znanstvene prispevke v njihovi izvirni obliki – od kvantne superpozicije do protimikrobnih nanokompozitnih prevlek –, da lahko na pamet naštejem vse Nobelove nagrajence in povzamem vse prelomne študije zadnjega desetletja ter da zlahka ločim genialnost od nesmisla. A resnica je precej bolj banalna: kot študent pred izpitom še vedno guglam osnovne koncepte, še vedno podoživljam travme srednješolske kemije in očetovih lekcij, med genialnim in nesmislom pa ločujem tako, da štejem, kolikokrat lahko besedilo preberem, ne da bi me vmes popadel obup. Ko si mlajši in na začetku svoje poklicne poti, izpopolniš umetnost pretvarjanja, da razumeš. Ko si starejši, pa začneš ravno nemoč razumevanja uporabljati kot kreativno orodje. Ko česa ne razumem, prosim avtorja za poenostavitev – kar verjetno koristi tudi bralcem. Ko mi glava ne deluje najhitreje, zahtevam jasnejše analogije – kar koristi znanosti. Ko obupujem, iščem zgodbo in smisel – kar koristi vsem.

Med svojim delom si pogosto zastavljam dve vprašanji: Ali sem res lahko kritična, če nisem kritična do sebe? in Kako moje delo spreminja življenja drugih?. Za velik del tega preizpraševanja se lahko zahvalim svoji primarni vzgoji. Oče je večinoma govoril v formulah. Njegov svet je bil sestavljen iz natančnih enačb, kristalnih struktur in reakcij, ki so sledile bolj ali manj predvidljivim pravilom. Spominjam se, kako me je kot otroka poskušal naučiti periodnega sistema, medtem ko sem jaz po robu zvezka risala čudne ljudi z velikimi glavami. Že takrat sem vedela, da je ta svet prevelik za običajne glave, tudi za mojo. Pa sem se odločila, da se bom raje zakopala v knjige, saj so v njih ljudje z velikimi glavami in značajskimi posebnostmi obravnavani bolj prizanesljivo kot v resničnem svetu. In danes? Še vedno rišem velike glave, le da namesto barvic uporabljam besede, namesto zvezka pa Alternator. Pa da ne bo kdo mislil, da sem študij literarnih ved zavoljo boljšega ekonomskega položaja zamenjala za delo v avtomehanični delavnici – čeprav se oboji ukvarjamo s tokom: medtem ko mehaniki spravljajo v ritem motorje, se trudim jaz spravljati v ritem besede.

Alternator je spletna revija za znanost, pri kateri so mi zaupali vlogo glavne urednice. Revija je bila osnovana kot spletišče, kjer bi spravili vso znanost »pod eno streho«. Še en poskus utopije, si mislite. A že od začetka smo se zavedali, da je znanost živ, razpršen, včasih absurdno dramatičen ekosistem, kjer se discipline prerekajo med sabo kot člani disfunkcionalne družine. Če bo znanstvena skupnost ostala takšna družina – kjer akademske avtoritete kršijo lastna načela, mladi raziskovalci v strahu pred neizpolnjenimi pričakovanji ponavljajo vedno iste vzorce in na koncu zapadejo v depresijo ali izgorelost, merila uspešnosti pa delujejo kot toksični sorodniki, ki na družinskih srečanjih neprestano primerjajo uspehe posameznih članov (kdo bo imel več otrok, kdo je spekel boljšo potico ipd.) –, bo kriza znanosti ostala ne le epistemološka, temveč tudi eksistencialna.

Alternator je zato poskus družinske terapije. Prostor, kjer lahko genetika in literarna teorija sedita za isto mizo, ne da bi tekmovali, čigava obleka bolj blesti v akademskem glamurju. Prek izmeničnega miselnega toka alternatorja – četudi bi nam kakšen mehanik očital, da je naš metaforični potencial nekoliko zarjavel – skušamo omogočiti soočanje z drugim. Znanost potrebuje čim več glav in čim več prostora za nerazumevanje, predvsem pa več priznanja, da smo bili vsi nekoč otroci, ki smo poskušali narisati svet, prevelik za naše možgane. To ponižno priznanje, da je vsaka znanost na koncu le človek, ki poskuša naslikati svet, prevelik za njegovo glavo, je prvi korak k ozdravitvi – k procesu, v katerem se znanost osvobaja samoutemeljevanja in sprejema svojo naravo kot družbeno, negotovo, a hkrati nujno prakso grajenja sveta izven obstoječih okvirov.

Besedo smo zato prepustili raziskovalcem, kajti če oni sami ne bodo našli besed, da povedo, zakaj njihovo delo sega onkraj laboratorijskih sten in študijskih soban, bodo njihovo zgodbo oblikovali drugi – politiki, korporacije, senzacionalistični mediji, bibliometrični kazalniki in drugi nepridipravi. Avtorje spodbujamo, naj se ne skrivajo (pre)več za suhoparno objektivnostjo in navideznim bliščem metričnih uspehov, temveč prestopijo na stran subjekta, ki pravi: To je moj svet in to je moj poskus risanja nečesa, kar je večje od mene.

Uredniki pa medtem mrcvarimo slog in stavčne strukture – ne le zato, da slovenski ne bi začel jezik pešati, temveč ker verjamemo, da si avtor v maternem jeziku laže prikliče svet, ki ga želi pojasniti. Če misel nastane v lastnem jezikovno-miselnem prostoru, laže oblikuje tudi kolektivno zavest. S tem se ne bo spremenil le način komuniciranja, temveč tudi sama narava znanja, ki bo postalo bolj ukoreninjeno v kulturnem kontekstu in s tem bolj prisotno v vsakdanjem življenju.

Jeseni 2019 smo prvič staknili skupaj svoje prevelike glave in ustanovili spletno revijo, ki bi v ospredje postavila razmišljujočega raziskovalca. Ta ideja, rojena iz želje po preoblikovanju znanosti v živ proces, se je nemudoma znašla v preizkusu resničnosti, saj so prvi članki izšli februarja 2020, tako rekoč na pragu pandemije. Splet, na katerega smo se zatekli v izolaciji, ni postal solidarno središče humanističnih idej, kot smo morda upali, temveč ogledalo družbenih razpok. Kot bi odprli Pandorin vrč, je pandemija nad nami razgrnila svoj črni plašč, razkrila vse šibkosti družbe in nas pahnila v krizo še hitreje, kot bi utegnili zapopasti situacijo. Znašli smo se pred testom humanosti in padli. Pandemija je razkrila, da je kriza znanja že presegla meje epistemološkega problema in postala eksistencialna. Prav tam, med številkami o smrtnosti in razdiralnimi teorijami zarote, med vseznalci na družbenih omrežjih in vprašanjem, kako biti človek v času krize, je tiho brlel Alternator. Kmalu ga nismo več videli zgolj kot projekt, temveč kot odgovornost – kot prostor, ki lahko preseže pomanjkanje solidarnosti, komunikacijski zlom in odsotnost skupnega jezika v času, ko smo ga najbolj potrebovali.

Ko sem prevzela uredniško vlogo, me je bilo strah. Strah me je bilo odgovornosti, neznanja, komunikacije z znanstveniki, sploh tistimi z laskavim nazivom »odlični«, strah me je bilo prav tega deskriptivnega razmišljanja o znanosti, ki ga skušamo z revijo preseči. Dokler se nisem postavila v vlogo drugega in se vprašala: Kaj pomeni biti solidaren, ko nas strah paralizira? To pomeni, da moramo ustvarjati jezik znanja, ki bo dovolj živ, da se bo naselil v vsakdanje pogovore, dovolj natančen, da bo ohranil zaupanje in integriteto, ter dovolj odprt, da bo slišal tudi tiste, ki znanosti ne razumejo ali pa je sploh nočejo razumeti. Pogosto slišimo, da se mora znanost vprašati, komu in čemu služi. Sama bi to besedo – služiti – postavila pod vprašaj, kajti če znanost zvedemo na nekaj, kar služi, postane sredstvo, to pa razkrije našo osnovno držo do znanja.

Kriza znanstvene komunikacije ni zgolj v tem, da javnost ne razume strokovnjakov, temveč tudi v tem, da strokovnjaki pogosto nimajo jezika, s katerim bi izrazili razmerje do svojega dela in znanja. Med svojim delom vidim, kako pogosto je jezik pisanja tuj – kot bi se bal, da če bo preveč domač in človeški, ne bo več veljaven. Ko znanstvenik uporablja terminologijo, nedostopno večini bralcev, nehote ustvarja hierarhijo: mi, ki razumemo, in vi, ki morate verjeti. Ko znanstvenik zapiše ugotovljeno je bilo namesto sklepam, ne izraža le navidezne objektivnosti v »službi odlične znanosti« – izraža tudi strah. Strah pred tem, da bi njegova beseda postala preveč osebna. Če pa namesto ugotovljeno je bilo napiše sklepam, se v besedišču odpre majhna razpoka, v kateri se skriva možnost drugačnega odnosa do znanja – ne kot deskriptivnega mišljenja, temveč kot živega procesa. Znanost s tem ne postane manj natančna, temveč bolj živa in zmožna komuniciranja tudi s tistimi, ki jo doživljajo kot nekaj tujega in oddaljenega. Jezik tako postane znanstvena praksa svobode: če želimo znanost, ki presega podatke, metrike in algoritme, moramo razviti hibriden diskurz, ki bo strokovno strogost združeval s pripovedno avtentičnostjo.

Tu ne gre le za prevod znanstvenega v dostopnejši jezik – gre za iskanje jezika, v katerem lahko pisci živijo kot raziskovalci in kot ljudje. Prav v teh krhkih trenutkih se rojeva tisto, kar bi lahko imenovali intelektualna etika. Dobra znanost se ne sprašuje le kaj smo ugotovili?, temveč tudi zakaj to sploh raziskujemo? in kako bo to vplivalo na življenja ljudi?. To je znanost, ki vzame solidarnost za svoje načelo – ne zato, da postane mehkejša in bralcu laže prebavljiva, temveč da postane bolj zavestna svoje vpetosti v človeško izkušnjo. Alternator ni »komuniciranje znanosti«, temveč poskus, da znanost ne izgubi svojega smisla. Zato danes ne potrebujemo zgolj boljših razlag, temveč razpoke v jeziku, skozi katere lahko spet vstopi vprašanje smisla. Epistemološko vprašanje kaj vemo? se tu obrne v eksistencialno vprašanje kaj pomeni, da to vemo?. To ni naloga promocije znanosti, niti njene poljudnosti ali popularizacije, ampak je – v njenem temelju – naloga humanistike.

Humanistika je pogosto predstavljena kot šibkejša sestra znanosti, ker ne meri, ne napoveduje in se ne ukvarja z vprašanji, ki jih je mogoče »objektivno rešiti«. Humanistika zatorej ne služi problemom, ker se ukvarja s tem, kar preživi vsako rešitev, naj bo dobra ali slaba. Če močnejše sestre znanosti gradijo sistem vednosti, potem humanistika preverja, kakšna subjektivnost se lahko v tem sistemu sploh še izreče, obenem pa preverja, ali imamo še jezik za dvom in za nevednost. Humanistika je, rečeno drugače, upor proti zapiranju vprašanj. In v času, ko se od znanstvenikov pričakuje predvsem učinkovitost, vidnost in vpliv, merjen z merili uspešnosti, je tak upor ključen.

Zato smo pri Alternatorju izbrali slogan misliti znanost. Ne kot utopijo, temveč kot nujen premik v našem odnosu do znanja. Ne kot merjenje njene vrednosti v citatih, temveč v tem, kako globoko prodre v našo kolektivno zavest. Znanstvenike je treba še naprej spodbujati, da ne pišejo zgolj za točke, temveč za ljudi. Vemo, da sistema ne bomo spremenili čez noč, če sploh kdaj, lahko pa še naprej ustvarjamo alternativo, ki bo pokazala, da je možna tudi drugačna znanost. Alternator je prostor, kjer se vsi učimo in nas tega ni strah priznati. Kjer lahko še vedno rišemo velike glave, pa nas nihče ne bo imel za čudne – še več, te velike glave bomo verjetno uporabili za naslovno ilustracijo članka.

Vsako prizadevanje na poti do resnice naj bi privedlo do tega, da bi bil svet po njem boljši, kot je bil prej. Znanost je raziskovanje sveta, literatura je iskanje sebe v tem svetu. Jaz pa sem ugotovila, da je urejanje revije za znanost najbliže kvantni superpoziciji, kot jo uspe zaobjeti moja običajna glava – nenehno balansiranje med tema dvema dimenzijama, v negotovosti, ki je edina gotovost, ki jo imamo. Pandemija je razgalila trhlene temelje naše družbene zgradbe, in čeprav odgovore še vedno iščemo, pa se nadejam, da smo zapopadli vsaj nujnost spraševati se, kaj pomeni biti znanstvenik, ko se svet podira, in kaj pomeni biti človek, ko znanost ne more ponuditi vseh odgovorov. Humanistika v kontekstu razumevanja ponuja nujno kritično zrcalo, ki znanstvenikom omogoča, da svoje delo postavijo v širši družbeni kontekst. Uredniško delo v mojem primeru zato ni zgolj stvar olepševanja stavčnih struktur in dajanja ritma besedam, temveč bistvenega premika v tem, kako razumeti vlogo znanosti v družbi, da jo rešimo eksistencialne krize. Imam srečo, da sem zaposlena v ustanovi, ki še verjame v človeka in ki se zaveda nujnosti humanističnih ved. Zato lahko še vedno dvomim. Zato še vedno urednikujem in še vedno poskušam vsak teden nekega fizika prepričati, da je pripovedna nit nujna in da je moralni zakon v meni prav tako vreden občudovanja kot zvezdnato nebo nad mano. Včasih mi celo uspe. Tako sem postala humanistka v strokovni reviji za znanost, nevidni delec oziroma vest, ki v ozadju neprenehoma kljuje, da bi brez humanistike morda res vse teklo gladko, a ne bi imelo absolutno nobene teže.