Mislim, da na splošno nastaja vedno več dobre proze

Ob jubilejni 400. številki revije Literature smo trenutno uredniško ekipo povprašali o njihovem delu, mestu revije v slovenskem knjižnem prostoru in njihovih načrtih za prihodnost. Intervjuje, ki jih boste lahko brali v reviji, predhodno objavljamo na spletnem portalu www.ludliteratura.si. Tokrat Andrej Hočevar, urednik za prozo.

Kaj iščeš pri zgodbah, ki jih presojaš za objavo? 

Urejanje rubrike v reviji Literatura se mi zdi drugačno od urejanja denimo zbirke. Bolj odprto je, prožno, ponuja več možnosti in dopušča več hkratnih pristopov, ki se z vsako številko mogoče na novo izoblikujejo v dialogu s teksti. Zanima me raznolikost, ki jo lahko prinese sopostavitev tekstov uveljavljenih avtoric in debitantskih objav ali pa kratke in daljše forme. Zanima me, kako dani tekst odgovarja na vprašanje, kaj je danes pri nas lahko proza, sploh ne samo zgodba.

Si vedno gotov, ali je neka zgodba vredna objave?

Večino časa se lahko zanesem na svoj občutek. Kadar se ne morem odločiti, vprašam kolegice, s katerimi bi se lahko tudi večkrat kaj vprašali med sabo. Še bolje pa se mi zdi, če se lahko prepustim tekstu, da me izzove in prepriča sam. Največja težava uredniškega branja je pač v tem, da včasih še predobro vidiš, kaj bi neki tekst lahko bil, kaj je hotel biti, pa mu mogoče ni uspelo. Včasih ta potencialnost zadostuje, še posebej za revijalno objavo, ki priča o možnostih ne samo posameznega teksta, temveč tudi časa in prostora, v katerih je nastal. Neprijetno je, kadar se neki tekst izpolnitvi svoje obljube vendarle ne približa dovolj, pa bi si mogoče res želel, da bi se. Mogoče pa se izide naslednjič. Kritičen izbor je nujen predpogoj kuriranja ne zato, ker bi bil nezmotljiv, temveč ravno zato, ker se zaveda svojih pomanjkljivosti, ki jih sproti tematizira in presega. V nasprotnem primeru nima smisla; samozadostnost ne dopušča dialoga.

Imaš kdaj težave z iskanjem prispevkov ali nastaja več kot dovolj kvalitetne proze?

Mislim, da na splošno nastaja vedno več dobre proze. Morda natančneje: nastaja vedno več dovolj dobre proze, torej takšne, ki stremi k izboljšavam in zanje že tudi ponuja priložnosti. Živa je in se razvija. Kar pa ne velja vedno tudi za avtorje. Zato ne gre nujno za vprašanje količine, temveč bolj pridobivanja ustreznih tekstov v pravem trenutku in pa seveda vzajemne pripravljenosti na sodelovanje med avtorjem in urednico. Z dobro prozo, ki pride s pripisom, da bo čez en mesec izšla v knjigi, nimam kaj početi, saj je rubrika v vsaki številki nekakšna smiselna celota, kar je včasih bolj očitno in posrečeno, včasih pa manj. Navsezadnje – na leto izide zgolj devet zvezkov revije, kar včasih pomeni, da je treba počakati, da prideš na vrsto.

Kot urednik pri Literaturi in zbirki Prišleki, prej pa tudi kot literarni agent in kritik, že nekaj časa spremljaš domačo literarno produkcijo. Opažaš kakšne trende v pisanju? Ali res nastaja več avtofikcije kot včasih?

V različnih vlogah sem se učil različnih branj in uredniških pristopov. Ko sem urejal Prišleke, me je zanimala predvsem poezija, zato sem nekoliko teže prišel do proze. Pa vendar mi je z vztrajnostjo in zaupanjem v neko vizijo – mojo, a predvsem avtorjev – uspelo pomagati nekaterim res dobrim proznim knjigam, da so sploh nastale. Med njimi so, če ostanem pri romanih, recimo Primerljivi hektarji Nataše Kramberger in Hladna veriga Klemna Kordeža, pa Težka voda Pie Prezelj, ki je sicer izšla pri drugi založbi, a je najino sodelovanje zorelo vse od prve objave v spletnem mediju ludliteratura.si do izida knjige in naprej. Urejanje spletnega medija se mi je zdelo s tega stališča še najbolj odprto in vznemirljivo, najmanj vezano na vnaprejšnje kriterije.

V kratkem času prodajanja pravic sem se moral navaditi na spet drugo vrsto branja in presojanja. Naenkrat je bilo treba opletati z izrazi, kot sta literary fiction in upmarket, pri čemer se je dobro čim prej naučiti, da nekaj, kar je menda dobro pri nas, ne bo nujno prepričalo tudi bralcev (da ne rečem agentov) na drugih trgih. Stik s tem svetom te res strezni, saj naenkrat vidiš, v kakšnih mehurčkih živi naša literatura, ki ji je berljivost vedno predstavljala nekakšen problem.

Zdi se mi, da se v zadnjem času odpirajo nove možnosti prav v teh vmesnih prostorih, ki literature ne razumejo več zgolj kot nasprotja med nečim posvečeno hermetičnim na eni in čistim šundom na drugi strani. Mogoče sem spada tudi avtofikcija; ne vem. Predvsem o njej več govorimo in jo mogoče drugače reflektiramo kot nekoč. A včasih se žal zdi, da gre za modno oznako, ki jo lahko nasprotujoče si strani napolnijo vsaka s svojim pomenom, da upravičijo, kdo sploh sme pisati avtofikcijo, in s tem še poglobijo razdeljenost. Očitno gre za način polemiziranja in pozicioniranja, ki včasih pove več o problemih polja oziroma sistema, znotraj katerega se vzpostavlja, kot pa o tekstih samih. Sicer pa se mi zdi sama forma zelo zanimiva in privlačna. Tudi v prozni rubriki se je že znašla in se bo še.

Si na objavo kakšne zgodbe oziroma na sodelovanje s kakšnim avtorjem_ico še posebej ponosen? 

Prozna rubrika je lahko odličen teren za eksperimentiranje. Številka 388 je bila bolj posvečena prevajanju, zato so tudi v prozi netipično gostovali trije prevodi, toda prevodi treh »slovenskih« avtorjev, ki pišejo v nemščini (Gotthardt, Marwan, Prah). V številki 389-390 mi je uspelo sestaviti paket proznih tekstov, ki so prevpraševali, kaj sploh je proza, kot bi jo pričakovali v tej rubriki (Čehovin Korsika, Lenko, Kolar). Vsi trije teksti so bili nekakšni hibridi med zgodbo in esejem; lahko bi jih uvrstil tudi kam drugam, vendar se mi je zdelo zanimivo ravno to, da so se znašli v prozi in da jih zato nujno bereš s tem zavedanjem. Ko je izšla 395. številka, posvečena poeziji, sem »prozo« spremenil v »poezijo v prozi« in objavil nekakšno naključno antologijo te forme, kot obstaja danes. Potem je pa seveda še precej posameznih objav, ki so se mi zdele dobre, med drugim zato, ker so na oder postavile kak nov glas, ki ga bomo v prihodnje gotovo še slišali.

Misliš, da bi moralo več revij ali celo časopisov ob ostalih prispevkih objavljati tudi prozo (in poezijo)?

Ja? Seveda pa bi bila to spet neka posebna (hibridna?) forma, ki bi zahtevala tudi poseben uredniški pristop. Več umeščanja literature v prostor – v prostor, ne v lastni mehurček – je vedno dobrodošlo. V zadnjem času se odpirajo tudi druge možnosti, recimo performativni eseji in sorodne odrske oblike.

Pod nazivom PikaVejica si tudi tehnični urednik revije in nekaterih zbirk, ki jih izdaja LUD Literatura. Kaj vse obsega delo tehničnega urednika?

To v glavnem pomeni postavljanje teksta za tisk. Oblikovno zasnovo za revijo Literatura je pripravil Zoran Pungerčar, s katerim sodelujeva, že vse odkar sem ga povabil k Prišlekom, tako da je v tem primeru moja naloga poskrbeti, da se teksti čim bolj udobno namestijo in čim bolje počutijo v predvidenem kalupu. Podobno je pri knjigah. Sicer pa knjige in še kaj, a predvsem knjige, že dolgo tudi oblikujem, kar me izjemno veseli. Na splošno se mi zdijo prav takšne podporne vloge, ki torej ne nastopajo pod žarometi, najbolj pomembne: avtorjev je dovolj, potrebujemo urednice. Zato mi tudi ni težko postavljati publikacij, ki so jih oblikovali drugi – jaz skrbim za detajle in za to, da sploh pride v tisk.