Morda je ta bedna neekskluzivnost samega sebe v končni fazi tisto najuniverzalneje človeško.

Vse se je spremenilo. Spremenilo na slabše. Svet je poblaznel.

Tole pišem, da se spočijem.

Vsak Slovenec, starejši od tridesetih let, lahko vidi to hišo, to pohištvo, te ploščice, te preproge, lahko vonja ta vonj in skorajda začuti hrapavost sten na konicah prstov.

Ena izmed pesniških zbirk, leta 2010 izbranih za Festival Pranger, so bili tudi Tihotapci Aleša Debeljaka (1961–2016). Avtor je v kritiški debati, na kateri so sodelovali gostujoči kritiki Meta Kušar (ki ga je izbrala), David Bandelj in Brane Senegačnik, podal nekaj fragmentov osebnega razumevanja tako svoje zbirke kot tudi poezije na splošno. Iz publike se je oglasil tudi Tomaž Šalamun (1941–2014), ki je povedal, da mu je Aleš Debeljak kot pesnik celo ljubši od Daneta Zajca. Spodaj objavljamo prepis Debeljakovih izjav, z minimalnimi uredniškimi posegi.Preberi

Ko sem prejel recenzijski izvod najnovejše posthumne pesniške zbirke Tomaža Šalamuna, sem dobil cmok v grlu. Pomislil sem, da bo vsakršen odziv na pesnika, čigar posamezne pesmi (pa tudi pesniške zbirke) že imajo status ponarodelih, kanoniziranih in kar je še tovrstnih besed, napačen.Preberi

Peti del korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o odprtosti do teksta in odsotnosti plodovitega dialoga

Te dni je zame Tomaž Šalamun živ skozi glas, stišan glas na številnih posnetkih, tako da se trudim jasno slišati, razumeti, kaj mi je povedal, vrtim nazaj, še enkrat poslušam … mehek, stišan glas … Tomaž. Del nekega pogovora, posnetega decembra 2010, delim z vami. Pri transkripciji zvočnega zapisa Tomaževih odgovorov sem sledila njegovemu naravnemu govornemu ritmu, specifiki njegovega govora, glasu, npr. zamolkom, ponovitvam.Preberi

Kakšna bi bila poezija v naši zakotni državici, če ne bi bilo Tomaža Šalamuna? Po Kosovelu je Šalamun definitivno tisti ultimativni slovenski pesnik, ki je sfural svojo pesniško pot do konca in pri tem ostajal zvest lastni viziji pisanja, pomenu poezije v moderni dobi ter življenja znotraj in zunaj te poezije. Tega, da je najbolj prevajan slovenski pesnik in da je s svojo unikatno, neponovljivo poetiko vplival na več generacij pesnikov ter umetnikov, najbrž ni treba posebej poudarjati.Preberi

Enkrat po tem, ko sva pred cca petnajstimi leti s Tonetom Škrjancem prevajala in pri Branetu Mozetiču izdajala knjigo izbranih pesmi Franka O’Hare, sem Tomaža Šalamuna podražil, zakaj ni nikoli prevajal (ali vsaj omenil) tega pesnika t.i. newyorške šole, ki je v Ameriki, trideset let prej, ko je bil on v Iowi, doživljal svojo prvo širšo uveljavitev, saj je močno vplival na številne mlade ameriške pesnike (v času svojega življenja je izšlo le nekaj njegovihPreberi