Jan Krmelj, komaj devetnajstletni ustvarjalec, je pri mariborski Literi konec lanskega leta izdal prvenec z naslovom Relikvije dihanja. Krmelj se v pesmih ne razkriva kot pripovedovalec, ampak kot nekakšen častilec simbolov, saj je njegova poezija zgrajena okrog podob, ki se razraščajo ena skozi drugo in prehajajo med stranmi. Avtor se obrača predvsem na svoja notranja stanja, za katera išče vedno nove in nove besede, pri čemer je zelo inovativen (»glagoli, zbrani v molkoglasnosti«, »komajmožnost tvorjenjaPreberi

Katero področje te kot kritičarko najbolj zanima?

Zanima me evolucija poljske poezije po 2. svetovni vojni, čeprav objavljam tudi recenzije novejših romanov in esejističnih zbirk. Še posebej rada pišem o sodobni književnosti v luči literarne tradicije. Ostajam zvesta tako imenovanim »starim pesnikom«, ki jih posebno cenim (recimo pred manj kot letom dni preminulemu Tadeuszu Różewiczu), vseskozi čakam na nove pesmi Jacka Podsiadła ali Marcina Świetlickega, z veseljem pa prebiram tudi prvence.Preberi

Iz zvočnikov se je razlegala Azra: anarhizam mi je bio u krvi, svi na barikade / sanjao sam kako vode proletere mlade / a danas doktore pomozi mi / teško mi je, vjeruj mi, / što da radim bez akcije po čitavi dan? Pesem nas je takoj uvedla v problematiko možnosti in nemožnosti družbenega boja in nas v klubu Cankarjevega doma, nenavadno elitnem okolju za dogodek, ki ga je organizirala Paraliterarna organizacija IDIOT, spomnila naPreberi

Stojim na velikem trgu pred lesenim podijem, na katerem dvanajstčlanski bend igra sambo. Vsenaokrog sami črni obrazi, samo v daljavi, za ogromno ritjo mladenke, ki jo stresa v nenavadno mičnih gibih, drhtljajih in dregljajih, vidim tri bele obraze, svoje pesniške sopotnike. Čisto spredaj je starejša, suha, žilava gospa, ki se je prav pred kratkim skoraj stepla z razcapanim suhcem v japankah za prazno pločevinko piva, ki jo je potem skrbno spravila v veliko črno vrečo,Preberi

Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«Preberi

I

Da napisana pesem ni nujno isto kot prebrana pesem in da na tiho prebrana pesem ni nujno isto kot avtorjeva živa interpretacija, je osnovno gonilo večine pesniških dogodkov, ki pa to razmerje redko zares reflektirajo. Drugače je s pesniškimi festivali, ki imajo v tem smislu določeno prednost; saj deluje tudi takrat, kadar se festivali omenjene tematike ne lotevajo eksplicitno, denimo z debatami in prevajalskimi delavnicami, strnjenost njihovih programov včasih celo kot boljša ponazoritev različnih načinovPreberi

Dejan Koban je svojo prvo pesniško zbirko Metulji pod tlakom v samozaložbi Blablabla & Bla izdal leta 2008, znan pa je tudi kot eden izmed dolgoletnih organizatorjev Mladih rim, v sklopu katerih se lahko takorekoč vsak, ki piše poezijo, predstavi na branjih in svoje delo na alternativni način povleče na plano. Decembra 2013 je luč dneva ugledala njegova druga zbirka Razporeditve (založnik je tokrat LUD Šerpa), ki se je pisoči kritik lotevaPreberi

Prvo uro pri slovenščini na gimnaziji smo se podučili o marsikaterem terminu, med drugim tudi o identifikacijskem bralcu, ki mu je branje v slast in se z vsebino identificira ter se loči od strokovnega, ki se čtiva loti drugače. Kako že, ne bi na tem mestu. Za domačo nalogo nam je bilo naročeno, da preberemo Strukturalno poetiko. Do kdaj, ni bilo rečeno. Prvo književno besedilo, ki smo ga morali prebrati in o katerem smo v šoli govorili, je bil Ep o Gilgamešu. Stari smo bili petnajst let.Preberi

Obrnil se je ključ
v sobo je stopila noga.

Steklenica bi rada pila (narejena 1967, izdana v samozaložbi 2003),
Iztok Geister (besedilo), Marko Pogačnik (slike)

Eksperimentalna literatura, naj bo to poezija, proza ali gledališče, ima v evropski in ameriški umetniški besedi bogato in razvejano tradicijo. Nekateri viri na primer navajajo, da sega izročilo te literature vse do Tristrama Shandyja Laurencea Sterna. Kar nekako spomni na debato o zamejitvi postmodernizma; Umberto Eco je pri tem duhovito pripomnil, daPreberi

Obstaja cel kup razlogov, zakaj boste v mestu težko naleteli na koga, ki je prebral celoten Klečev opus. Prvi je ta, da je človek, ki bi se lotil te avanture, bolj malo v mestu. Svojega stanovanja pač ne more zapustiti, saj je vsakič, ko odloži Klečev zadnji roman, zunaj že njegov nov zadnji roman. Milan Kleč je za slovensko prozo to, kar je Tomaž Šalamun za poezijo. V Sloveniji je preprosto še premalo založb, daPreberi