Gozd, ki tipa

Dejan Koban je svojo prvo pesniško zbirko Metulji pod tlakom v samozaložbi Blablabla & Bla izdal leta 2008, znan pa je tudi kot eden izmed dolgoletnih organizatorjev Mladih rim, v sklopu katerih se lahko takorekoč vsak, ki piše poezijo, predstavi na branjih in svoje delo na alternativni način povleče na plano. Decembra 2013 je luč dneva ugledala njegova druga zbirka Razporeditve (založnik je tokrat LUD Šerpa), ki se je pisoči kritik loteva z zamikom – prvo predstavitev zbirke je pesnik namreč realiziral že marca 2014 v Kinodvoru, kjer je celotno, na osem delov razdeljeno zbirko (109 strani), prebral v pičli uri in dvajset minut.

Razporeditve so v primerjavi z Metulji pod tlakom kot Radiohead v primerjavi s Coldplay. Zakaj, je bralcu jasno že v prvem sklopu, ko naleti na pesem koliko ljudi moraš pretopiti da dobiš sekundo miru, ki obsega petnajst strani in ki je direktni hommage Allenu Ginsbergu. Že ta pesem zelo nazorno pokaže treznost, odraslost in udarnost, ki jo je Koban pridobil v letih od izdaje prvenca. Hkrati pa lahko to pesem jemljemo kot enega samih viškov zbirke, njena razporeditev na začetek knjige je pa nedvomno drzna poteza, ki bo odgnala »nedeljskega bralca«, hkrati pa pritegnila tiste, ki bodo v Kobanovi tekoči, razvlečeni ter neizprosni dikciji ob vsakem branju lahko našli ali spoznali nekaj novega o času, v katerem živimo – »danes je ves srž / v tipki enter / tvoje zrcalo / enter / tvoja mačeha / enter / tvoje zadovoljstvo / enter […] ginsberg bi odšel / obrnil bi se / in preprosto šel / mi pa fukamo / enter / gonimo / enter / otrokom dajemo / imena / enter / sebe hranimo / enter«.

Navezava na Ginsberga, tudi v vsebinskem smislu, kot večnega upornika proti kapitalizmu v 50-ih letih prejšnjega stoletja ter v prid drugačnemu načinu življenja in razmišljanju, je več kot na mestu; Ginsberg bi verjetno res »neumorno jokal«, če bi se znašel v letu 2014. Vendar to seveda ni Kobanov point – vse družbene ter sistemske kritike, ki jih v svoji novi zbirki tako ali drugače naniza, in ki so morda po njej malce preveč sporadično raztresene – so seveda tehtne in kritičnosti smo vsi že (na)vajeni; tisto, kar Kobanovo poezijo loči od banalnega, mladostniškega uporništva »brez razloga«, je izdelana drža, izkušenost, samorefleksija in vrnitev k človeškosti – pot, ki jo lahko pozoren bralec skozi zbirko vsaj zasledi, če ne že prepozna.

Kajti res je, da smo bili »prepozni / pozabili zakleniti / pozabili zapahniti«, da »ne občuti / če želiš preživeti«, hkrati pa »bodi lep / voljen«, saj »brazgotina / žre mladiče«, vse to in še mnogo več predstavlja mantro »mrmrajočega ljudstva / ljudstvo zaklenjeno / v državi brez neba«, vendar pa se pesnik v razmišljanju ne omejuje zgolj na kazanje prsta iz neke udobne, varne pozicije, temveč je apatično stanje bolečine že presegel in to z lastnimi izkušnjami, lastnimi prezrcaljenji, lastnimi spremembami. Drugi del pesmi mehanizmi alge se zaključi takole: »vsa imena in vsi priimki so znani / vsa imena in vsi priimki / so naša imena / in naši priimki / nihče ne protestira«. Prav tako je že presegel tudi medgeneracijske spopade med svojo generacijo in generacijo njegovih staršev, ki še vedno buri duhove slehernemu mlademu človeku; v pesmi gledališče praznine zapiše: »staršem že dolgo ne verjamemo več / odpiramo jim vrata domov za starejše občane / in jih ob nedeljskih dopoldnevih redno obiskujemo / ko nas otroci spomnijo / da bodo tudi oni nekoč odrasli / nosimo veliko več ogromno cvetja / svojim staršem v tesne sobe«. V pesmi rad bi da mi zdrobiš obraz pa se sooči ravno s svojo moralistično pozicijo in prizna: »imam preveč besed za to deželo […] ne želim postati genocid / – – – p r e s e k a j – – – / iz mene izpraskaj najfinejši drob«.

Kobanova pesniška pozicija v okviru sistemske kritike torej ni naivna ali lahkotna, ampak obratno – je težavna, surova, brezkompromisna in v njej je človeškost (ali bolje rečeno, zahteva po človeškosti) še vedno primarna zahteva, kljub ljudem, okolju, državi, svetu, sistemu, ki takšno človeškost minirajo ali jo preprosto teptajo. Njegov glas ni romantični glas nekoga, ki je »čist« in ki je v konfliktu z »grdim grdim svetom«, niti ne nihilistični glas, ampak glas nekoga, ki je ta svet že konkretno izkusil, ga požrl, prebavil in iztrebil, svojo lastno izkušnjo pa kritično ter premišljeno deli naprej. Najsibo njegova kritika uperjena proti političnim instancam, proti slovenskemu literarno-salonskemu »krožku« (obrnil hrbet … razčlenjevanje), proti konformizmu Marine Abramović v zadnjih letih (zamazane kretnje) ali pa če preprosto razmišlja o degradirani vlogi pesnika v današnjem času (zvezde v reki črvina v zori rob v jutru, izpusti zmaje itd.), se Kobanov glas vedno vrne k »sebi« oziroma k svoji lastni človeški problematiki, ki je s prej omenjenimi zunanjimi konflikti nevzdržno povezana, in k lastnemu iskanju človeškosti, ki je prav tako povezana z iskanjem človeškosti »od zunaj« (zavetrje zavzetje, osebni manifest, na koncu previs, nič, transkripcija svobode, you go deep, intervju s samim seboj z ježem v ospredju itd.). Ob tem celo doseže dragocene trenutke premirja, kot na primer v pesmi ne: »v meni rastejo sobe ki so prenehale kričati«. Seveda pa tu ne manjka niti ščepec samoironije in distance, ki je sploh danes več kot dobrodošel element, ko je (tudi) umetnost prepogosto prežeta s cinizmom ali nepreseženim nihilizmom (penetracija brutalizma, dejan reciva bobu bob itd.).

Morda je zbirka res malce predolga – veliko je poant, ki so strnjene že v prvem sklopu in se kasneje »razporejujejo« po knjigi na manj pregleden način –, vendar je to nekako v skladu z izbranimi pesniškimi tehnikami, ki jih Koban na eksperimentalen način uporablja pri podajanju lastne percepcije realnosti. Te segajo od daljših, skoraj epskih pesmi (ki ob glasnem branju mejijo s prozo) do enovrstičnic in modernističnih kolažev ter montaž, ki recimo prevevajo celotni peti del Razporeditev. Knjiga je polna citatov, omemb pesnikov, glasbenikov, umetnikov, ki se jim je Koban tako ali drugače poklonil. Rokerski pridih se tako lahko začuti ob omembah Nicka Cavea, Swansov in mladega slovenskega melanholičnega bluesovskega dua All Strings Detached, pesniški pa, med drugim, ob omembah Ginsberga, Tomaža Šalamuna in Gregorja Podlogarja. Sploh Šalamun ostaja na trenutke tista instanca, ki je »v ozadju«, a preprosto je, tudi če ga avtor ne percepira kot svojega »očeta« (v sklepni pesmi gozd ki diha) – ravno zato, ker do njega vzdržuje distanco, je z njim v pesniškem smislu v nekakšni navezavi.

Če drži, da se Koban v Metuljih pod tlakom loti reševanja sveta v stilu Batmana in na koncu ugotovi, da je njegovo reševanje zastavljeno na preveč naiven način, se v Razporeditvah predstavi kot navaden človek, ki je trdo trčil z realnostjo in se v njej sicer ne počuti ravno udobno (kdo pa se?), jo pa lahko dekonstruira do te mere, da se ji upre, da se s svojim novim najdenim pesniškim glasom nad njo dvigne, hkrati pa ohrani tankočutnost do vsega, kar je človeško – do vsega, kar si še drzne biti človeško. S tipanjem – komaj opaznim tipanjem.