Beseda je konj

Jan Krmelj, komaj devetnajstletni ustvarjalec, je pri mariborski Literi konec lanskega leta izdal prvenec z naslovom Relikvije dihanja. Krmelj se v pesmih ne razkriva kot pripovedovalec, ampak kot nekakšen častilec simbolov, saj je njegova poezija zgrajena okrog podob, ki se razraščajo ena skozi drugo in prehajajo med stranmi. Avtor se obrača predvsem na svoja notranja stanja, za katera išče vedno nove in nove besede, pri čemer je zelo inovativen (»glagoli, zbrani v molkoglasnosti«, »komajmožnost tvorjenja jezika«). Nasploh veliko časa posveti besedam, ki variirajo od zelo vsakdanjih do bolj eksotičnih, pri čemer pa se med obojimi ne vzpostavi izrazit kontrast, ampak se stapljajo in bogatijo med seboj; tako dobimo recimo »bibavico razstreljenih dlani v drobcih zraka«, »jadro v razpenjanju preddvornih razcvetov krvi« in tudi »pleistocen zadavi nežno truplo mojega prihodnjega preteklika«.

Preigravanje besed je tako ena izmed najmočnejših prvin zbirke, kar je po eni strani zelo dobrodošlo, sploh za tako mladega pesnika, saj se s tem razvija njegovo pesniško izrazje, po drugi strani pa odvrača pozornost od drugih aspektov poezije, sploh od pomenskosti. In čeprav je Krmeljev slog precej izčiščen, je kopičenje besed na trenutke moteče. K temu pripomore tudi zelo privzdignjen jezik, ki v svoji napolnjenosti s podobami deluje zelo baročno, a to je cena za nekatere prelepe verze, ki vsake toliko presenetijo s svojo izvirnostjo in mehkobo: »perutničiva ptice v manjmačjem zamahu«. Glede na to, da v pesmih pomensko prevladuje utesnjen občutek neverjetne samote, ki se najbolje izkristalizira v verzu »imel sem srce konja med stenami«, obenem pa se kaže upanje po nekem kraju, ki bo »blago zavetje v tem odprtem prostoru«, je mogoče reči, da je prevladujoča značilnost zbirke zagotovo njena (hotena) hermetičnost. Večina pesmi je namreč napisanih zelo nedostopno in zaprto, kar pomeni, da se je s tako poezijo veliko teže, skoraj nemogoče identificirati. Vse je precej neoprijemljivo, preveč v zraku, premalo predstavljivo, zato se prehitro zgodi, da začnejo pesmi delovati zelo neosebne, kar je verjetno storjeno namenoma, a vseeno pesmi najbolj zablestijo prav v trenutkih, ko jim je dovoljeno odpiranje, širina, in skoznje takoj zaveje večja sproščenost, sploh ko je govora o dvojini (»sneg razpada skozi naju«).

Nekaj je treba povedati tudi o obliki pesmi, ki so sicer napisane v prostem verzu, a se naslanjajo tudi na tradicionalno liriko, čeprav je čutiti vplive sodobne lirike in tudi časa, v katerem avtor živi. Zelo pogoste so asonance in aliteracije (spet zaradi igre z glasovi), pesmi so praviloma razdeljene na kitice, ki se sicer ne rimajo, a včasih spominjajo na sonetno ali katero drugo verzno obliko. Zbirka je v grobem razdeljena na tri dele, ki jih napovedo vsakič različni citati, in tu vidimo raznolike pesniške vplive, ki se kažejo tudi v Krmeljevi poeziji; Paula Celana (ki ga avtor sam tudi prevaja), Tomaža Šalamuna, Johna Ashberyja, Osipa Mandelštama, Joshuo Beckmana, pa tudi Miklavža Komelja. Slednji Relikvijam dihanja nameni zelo nenavadno spremno besedo – ta je v obliki pisma, ki je rezultat korespondence med njim in Krmeljem. Vsekakor je razvidno, da gre pri tem mladem pesniku za slogovno (in deloma časovno) precej mešane vplive, ki pa jih sam prelije v samosvojo lirično govorico. Zbirka nosi v sebi velik potencial, čemur botruje avtorjeva neizmerna ljubezen do besed in podob, lahko pa bi bila še neprimerno bolj presunljiva in občutena, če bi bralca spustila bliže, če bi se okna verzov bolj odprla v svet in dopustila pesmim, da se izvijejo iz prijema močnih besed – ali pa, da bi se to stanje še bolj radikaliziralo, se popolnoma zaprle in se obrnile vase. Vsekakor soliden prvenec, ki obljublja zanimiv razvoj tega pesniškega glasu.