Jan Krmelj, komaj devetnajstletni ustvarjalec, je pri mariborski Literi konec lanskega leta izdal prvenec z naslovom Relikvije dihanja. Krmelj se v pesmih ne razkriva kot pripovedovalec, ampak kot nekakšen častilec simbolov, saj je njegova poezija zgrajena okrog podob, ki se razraščajo ena skozi drugo in prehajajo med stranmi. Avtor se obrača predvsem na svoja notranja stanja, za katera išče vedno nove in nove besede, pri čemer je zelo inovativen (»glagoli, zbrani v molkoglasnosti«, »komajmožnost tvorjenjaPreberi

Pred kratkim je Aleš Mendiževec v članku Kako pisati ali jaz in njegov drugi, objavljenem na Airbeletrini, podal precej dobro kritiko kolumniško-esejističnega sloga, ki se je razpasel na naši literarni sceni. Gre za slog, ki temelji na anekdotah iz avtorjevega življenja. Kot je Mendiževec pokazal (če tekst preberemo), v tem slogu ni opaziti moči neke samoafirmacije, ampak gre v prvi vrsti za reaktivno početje, kiPreberi

Iz zvočnikov se je razlegala Azra: anarhizam mi je bio u krvi, svi na barikade / sanjao sam kako vode proletere mlade / a danas doktore pomozi mi / teško mi je, vjeruj mi, / što da radim bez akcije po čitavi dan? Pesem nas je takoj uvedla v problematiko možnosti in nemožnosti družbenega boja in nas v klubu Cankarjevega doma, nenavadno elitnem okolju za dogodek, ki ga je organizirala Paraliterarna organizacija IDIOT, spomnila naPreberi

Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«Preberi