Ankul na bum autističn

Pred kratkim je Aleš Mendiževec v članku Kako pisati ali jaz in njegov drugi, objavljenem na Airbeletrini, podal precej dobro kritiko kolumniško-esejističnega sloga, ki se je razpasel na naši literarni sceni. Gre za slog, ki temelji na anekdotah iz avtorjevega življenja. Kot je Mendiževec pokazal (če tekst preberemo), v tem slogu ni opaziti moči neke samoafirmacije, ampak gre v prvi vrsti za reaktivno početje, ki je takšno ravno zato, ker ni zmožno osvobajanja od osebne sfere avtorja. Četudi gre v teh tekstih za poskuse ustvarjanja fame o sebi (s čimer a priori ni nič narobe), avtorji lastne fame, lastnega kulta ravno zaradi navezanosti na svojo malenkost ne morejo vzpostaviti.

Mendiževčevemu članku navkljub ne bom izhajal iz tovrstne racionalne kritike sloga, ki cilja na racionalnost naslovnika te kritike, temveč bom govoril tudi v prvi osebi in preko anekdot, ki so za razumevanje konteksta nepogrešljive in ki imajo, kakor opažam, v bistvu lahko racionalne učinke. Marsikoga je z izključno racionalnimi argumenti namreč nemogoče prepričati (pa ne zato, ker bi bil bedak) … Če bi bilo to mogoče, bi verjetno živeli v precej »lepšem«, pa tudi dolgočasnejšem svetu. V pogosti situaciji, ko racionalna argumentacija nima učinkov, se lahko avtor posluži sredstev, ki sicer ostajajo na ravni direktne ali celo direktnejše konfrontacije, vendar proizvajajo racionalne učinke ne v naslovniku te konfrontacije, temveč v širši skupnosti, tako, da se avtor poleg tega poslužuje »podtalnih« prijemov, namreč prijemov na ravni forme, ki potem lahko uspejo preseči same omejitve izvirnih tekstov v njim lastni »podtalni« formi …

Pri tem je paradoksalno, da naslovnik mora obstajati, čeprav večina kritike ni namenjena samemu naslovniku, temveč nečemu veliko bolj neoprijemljivemu … morda vzorcu razmišljanja, morda lokalnim mitom in tako naprej … Ker gre v kontekstu odziva na Frelihov članek za politični boj, gre za poskuse vplivanja na neko konjunkturo, tudi če za ceno klevet, bednih psihologizacij in domnevne nerazumljenosti, ki jih lahko avtor tega odziva dočaka. Zakaj domnevne? Zato, ker je mainstream del slovenskega literarnega polja tako aboten in tudi kvantitativno tako omejen, da ni zmožen proizvesti niti trohice spoštovanja s strani nasprotnikov (v tem primeru mene), preko katere bi se ti lahko samopoveličevali kot nerazumljeni (v tem primeru jaz). Biti razumljen se jim (v tem primeru meni) zdi glede na realno moč svojih argumentov in šibkost nasprotnikovih prelahko, a ravno to je temu mainstreamu nedoumljivo, zato nasprotnike (torej potencialno mene) hitro označi za ljudi, ki zase mislijo, da so nerazumljeni, in posledično sam zase misli, da nasprotnika razume. To je naša tragedija.

K tem preliminarnim stavkom dodajam še svojo definicijo klevete: kleveta ni že pljuvanje. Pljuvanje ni že kleveta. Pljuvanje je lahko argumentirano ali pa ne. Pljuvanje ni nujno ad hominem. Klevetanje pa razumem kot nekaj radikalno drugačnega – operiranje z iz trte povlečenimi ad hominem denunciacijami, ki poteka ustno po kuloarjih ali pa v tekstih, le da tu implicirano, zastrto, navidez zamolčano. Te vrste klevetanju se ni uspelo izogniti niti Frelihu v svojem eseju, v katerem zamolči večino svojih referenc, in, po moji definiciji, kleveta, dasiravno nekomu (evidentno meni) očita klevetanje.

Nasploh pa moram priznati, da Frelihov tekst do neke mere spoštujem. Po moji oceni gre za prvi resnejši (čeprav ne direktni) odziv na živahno dogajanje, ki se je v zadnjem letu ali letu in pol vzpostavilo v našem literarnem polju. Frelih je, kar pri nas ni v navadi, uporabil pisni medij, in če se že ni odrekel klevetam, jih je podal vsaj dovolj sofisticirano, da jih moram vzeti resno. Frelih v svojem eseju dobro prepoznava svojo pisateljsko pozicijo in svojo pozicijo javnega intelektualca, ki je ravno prav neumeščena in ravno prav umeščena, da mu uspeva konjunkturo dobro brati in interpretirati v svoj prid. To pomeni, da se Frelih dotika nekih relevantnih vprašanj, da je posegel k njihovi srži, obenem pa jih je interpretiral z dovolj pisateljskega talenta.

Kakšna je ta konjunktura? Opisal bom zgolj neko njeno specifično linijo in jo v nadaljevanju teksta bolj kontekstualiziral. Začelo se je z mojim duhovito, takšen je bil namen, zastavljenim člankom na dotičnem portalu, tistim o »moji domovini« in množičnimi odzivi nanj. Skoraj nihče od ljudi, ki so se odzvali, ni dojel pomena same forme za ta tekst, te njegove značilnosti, da je njegova forma veliko bolj kritična kot sama vsebina. Kljub temu je forma vplivala, vplivala veliko bolj kot sama vsebina. Kakšen posameznik se je prestrašil, in kateri (tudi med tistimi, ki so dojeli pomen forme) je dojel, da je to literarno trdnjavo puhlosti, ki se je prej zdela v svoji pristni antiintelektualnosti nedotakljiva, mogoče tudi rušiti. Nekateri med njimi niti niso bili akterji na literarnem polju – denimo nekateri pisci na Radiu Študent. Mendiževec se je v svojem tekstu odzval na določen tip diskurza, ki se je reproduciral po AirBeletrini. Na ta tekst se je odzval Aljoša Harlamov in odziv na Harlamova je tekst, ki sem ga priložil začetku tega odziva. Na Hrs Pandurjev članek, ki je bil kritika recenzije Mojce Pišek in neke vrste manifest, se je odzval Jernej Kaluža in zdaj se, v svojem eseju, nanj odziva Jasmin Frelih (k čemur se še vrnemo). Sam sem bil v svojih nadaljnih tekstih (recimo v edini drzni kritiki druge knjige Katje Perat, predvsem pa njene vloge dvorne pesnice in dvornega diseminatorja nekega diskurza o poeziji – tako kritičen nisem bil v tem tekstu in v številnih drugih zaradi svojih domnevnih erotičnih fantazem, v katerih naj bi nastopala dotična, kakor mi je na nekem mestu Frelih javno očital), v svojih komentarjih, debatah v živo in preko interneta načrtno bombastičen in na robu okusa. Oblikovalo se je določeno vzdušje napetosti, nastal je vtis, da »nekaj dogaja«. Povezali smo se z IDIOT-om. Za začetek sem napisal kritiko Pogačarja, kakršna je, kot sem pozneje slišal, nekaj povsem novega tudi na ex-yu področju, na katerem ima Pogačar izdelano posebno avtorsko persono. To je v pogovoru potrdil tudi sam Pogačar (»pročitao si je na nebroj nivoa«). Na tem mestu ne gre za nikakršno hvalo, pokazati želim samo, da obstajajo platforme za širjenje iz lastnih nacionalnih okvirov in da se, pravzaprav, delajo projekti, ki presegajo lokalne koordinate sprejemljivega (ali dojemljivega). To se je izkazalo tudi s festivalom Literodrom. V času, ko je potekal, se je zdelo, da ljubljanska alter kulturna srenja nekako vre; »vsi« so bili zraven, vsi so prispevali k določenemu »vonju zgodovine« … Odziv medijev je bil naklonjen, naložena so bila velika pričakovanja za naprej in naprej se tudi »dela«. Kmalu bo denimo po principih stroge uredniške selekcije pri IRIU začel delovati nov literarni portal, ki bo vsemu omenjenemu dal dodaten zagon. Kot njegov bodoči urednik zagotavljam, recimo, da ne bo novačil tistih piscev, ki so prišli do urednika z namenom povprečniške vklopitve v reprodukcijo obstoječega, ampak bo v neraziskanem mnoštvu sam iskal pisce, da ne bom popuščal pri zahtevah po lucidnosti, niti toleriral uveljavljene prakse puhlega estetiziziranega teoretiziranja s površno nakopanimi referencami iz zakladnice nereflektiranega kulturnega kapitala pod roko. Poleg vsega tega se bomo širili po Balkanu, »a i šire«. A vse to ni ključno. Kot je v času festivala večkrat poudaril Tibor Hrs Pandur (in strinjam se s Frelihom, da je napisal zelo relevanten prvenec), je ključno dogajanje, ki se razvija ob vsem omenjenem: bizarna ponočevanja na Starem trgu, silovite debate, nepričakovana srečanja, polemike, vpitja, in tudi neobremenjeno, navdušeno opravljanje, ki se zaveda svoje aristokratskosti in ne zdrsa na poceni psihologizacije in klevetanje. Najpomembnejši je razvoj v mišljenju, ki bo sledil iz tako formiranega (!) okolja.

Menim, da je Frelihov esej v veliki meri reakcija nanj. Moje delo ne bo pretežko, če ovržem samo tiste točke v njem, v katerih se evidentno moti in opozorim na njihovo veselo razpostavljeno simptomatiko, četudi ob navdušenju ljudi, ki skritih referenc v tekstu ne prepoznavajo. Frelih je obenem po njem bolj ali manj nekoherentno razpostavil zastavice ideologemov neoliberalizma ter romantične samozadostnosti in avtentičnosti. S tem je nivo svojega teksta prilagodil nezainteresiranemu bralcu, sam pa nisem lokalec, ki bi se prehitro ustrašil, da si ne bi upal na to opozoriti.

Frelih piše o kulturni mašineriji, ki da je »sistem človeških odnosov, vzpostavljenih okoli določene prakse; v primeru literarne umetnosti so del tega sistema vsaj avtor, občinstva bralcev in zainteresirane javnosti, kritiška in poklicna in akademska skupnost, založbe, knjigotržci, mediji in – da vpliv te mašinerije sega tudi na kulturo osebnega bivanja – posameznik, ožja in širša družina, prijatelji, kolegi, znanci – in da so vsi ti odnosi v tej naši hiperfluidni globalni sodobnosti poznega kapitalizma, kamor vstopamo kot mlado-kapitalistična, nominalno liberalna država, odprti na zelo môten način, je najbrž razumljivo, da boš sprva občutil mero paralize.«

Tu avtor najprej pove samoevidentno. Poda neko tavtologijo, v kateri se nahaja tudi neki trik. Pri tem samoevidentnem sploh ne izpostavi problematike v njem samem. Problem je namreč, da je ta sistem odnosov oblikovan klientelistično, uniformno in doksično. Kot tak se najlaže reproducira skozi mrežo fiktivnih prijateljstev (ki se maskirajo s prakso prijateljstev med literati v svetovni literarni zgodovini), vzpostavljenih za lažje obvladovanje »mašinerije«, in skozi mreženje preko družinskih vezi, vse prepleteno v strogi spregi akademije (primerjalna književnost je, spet, z Althusserjem, veda, ki je veščina-za malomeščansko socializacijo), založništva, knjigotrštva in literarnega publicizma. Ta prostor je za neprilagodljive in estetsko ter intelektualno sofisticirane ljudi nepredušen. Simptomalna kleč se skriva na koncu citiranega dela Frelihovega eseja. Namreč, nikakor ne vstopamo v pozni kapitalizem, kakor trdi Frelih, ampak smo se znašli v obdobju krize kapitalizma, prepleteni s trdimi prijemi neoliberalnega gospodarjenja. Izraz »pozni kapitalizem«, ki so ga precej uporabljali teoretiki Frankfurtske šole, med drugim označuje »zlato dobo« kapitalizma, ki se je oblikovala v krajšem obdobju po drugi svetovni vojni in so bili zanjo značilni visoko stanje zaposlenosti, visoka kupna moč prebivalstva, visoka stopnja delavskih pravic in podobno. Na nekaj takega so upali tudi slovenski osamosvojitelji, ampak jalovo. Smo namreč sredi razkroja slovenske družbe, sredstev za reprodukcijo javnega sektorja primanjkuje in specifični slovenski kulturniški klientelizem ter z njim povezane mreže so v nevarnosti izničenja, zato se ravno tega klientelizma toliko bolj oklepajo (je namreč edini modus operandi, ki ga poznajo). Ravno razkrajanje slovenske družbe pa nam, na nasprotnem polu (ki imamo drug modus operandi), omogoča vzpostavljanje močne opozicije. Frelih je torej zapisal faktično zgodovinsko zmoto, ki rezultira tudi v teoretski zmoti in nezmožnosti objektiviranja dogajanja ter lastnega položaja. V opoziciji nimamo nobenega razloga za kolegialnosti do omenjene kulturniške kaste, dokler ne ubere drugačne strategije. Naš aktivizem poteka za neki nivo literature, kulturne kritike, za neko politično strast. Tega aktivizma reakcionarni zapisi, kot je Frelihov, ne bodo ustavili.

Frelih piše/nakazuje tudi, da z vstopom v to sfero pride tudi do nujnosti določenega obnašanja znotraj nje. Ampak najpomembnejša poanta opozicije je ravno v pripoznanju tega dejstva in njegovi zanemaritvi. Denimo: tudi sam sem, tako kot Frelih, dobil nagrado za najboljši prvenec leta (tu se ne bi spuščal v sodbe o kvaliteti mojega prvenca) ter se zlepa za trideset sekund znašel na odru Cankarjevega doma, pa mi ne pride na misel, da bi iz tega delal moralnega slona. Vseeno mi je za to. Gre za popolnoma nepomemben dogodek v mojem življenju in zaradi njega se ne čutim zavezanega nikomur.

Imam močne dvome v to, da Frelih dejasnko verjame v sledeče besede: »Lažno skromnost (›oh, a jaz, pa ravno jaz?‹ ne, en drug kreten, ki mu je uspelo napisati tristo strani kvalitetne umetniške proze) na stran – tako Cankarjeva založba, kot JAK, kot določeni mediji, kot stanovsko društvo, kot knjigotržci, kot določeni kritiki so vsak zastavili del svojega ugleda, da so skušali javnosti skomunicirati vrednost – ne moje osebnosti, ne zgolj mojega romana – temveč prakse domače beletristike nasploh. Če lahko javnosti izpogajajo Na/pol, bo javnost bolj dovzetna za druge podobne primere. Naloga členov v industriji bo prihodnjič lažja. Občinstva bo več. To je kultura.«

»Skomunicirani« sta bili dejansko namreč le njegova osebnost in njegov roman. V tem prostoru vsakokrat obstaja specifična oseba in specifičen tip literature, ki se »skomunicira« in ti ljudje si vedno na svoj način zaslužijo žaromete, ki jih dočakajo. Mnogih drugih žarometi v tej obliki ne zanimajo (zato tudi sam izpostavljam, da nimam teh ambicij, ker imam večje ambicije – po sijajnejši, lepše sveteči svetlobi). Dvomim, da se Frelihu zdi, da je njegova izpostavljenost kakorkoli vplivala na druge mlade pisatelje in pesnike, ki delajo literarne preboje v slovenščini. Nisem še zasledil, da bi, tako kot njega, Jana Krmelja, Andreja Tomažina in Uroša Praha po glavnih državnih medijih spraševali o tem, kaj nas lahko kot družbo reši in bi oni govorili o tem, da nas lahko reši ljubezen, mimogrede pa še pokramljali o svojem pisanju … Kakšne so sicer njegove kompetence za odgovarjanje na takšna vprašanja (ki bi v tej obliki, če bi bila zastavljena posamezniku z minimalno teoretsko zmožnostjo in lucidnostjo, bila seveda zavrnjena), kakšna je Frelihova teorija – če ne obstaja – čigavih ugotovitev se poslužuje in ali te ugotovitve zadovoljujejo epistemološko korektnost ali vsaj kriterije zdrave pameti in obče človeške zmožnosti rabe razuma? O kakšni pomoči torej govori Frelih? Jasno je, da se mora literarni kanon reproducirati, zato je povsem logično, da bodo ljudje iz foha vsake toliko časa izbrali nekoga, da bo predstavljal »mlajšo generacijo« piscev, a to še ne pomeni, da se odpira prostor drugim mlajšim literatinjam in literatom.

Mar Frelih ne pripoznava inovativnosti v pisanju omenjenih? Ali pa – koliko potem zanika inovativnost svojega pisanja – ki jo drugje priznava – ko se mu zapiše, da je inovativno pisanje tako slabo zastopano v javnosti? Frelih ima kot pisatelj vso pravico »subjektivno« više od drugega ceniti svoje pisanje. Vprašajmo torej koga drugega. Recimo kritike. Katere kritike? Kaj me zavzuje k temu, da bi ljudi, ki že trideset let reproducirajo mlačno fukuyamovsko liberalno ideologijo, jemal resno, in kaj zavezuje njih, da bodo Tomažina in Krmelja jemali resno, da bi prenehali ignorirati njihovo relevanco? Dvomim, da si želijo heterodoksnega literarnega polja. Vprašajmo jih, kaj se po njihovem trenutno dogaja … Zanima me, kdo od njih bo omenil IDIOT ali Radio Študent … Za moja sklepanja je namreč dovolj empiričnega materiala. Sicer se lahko bralec obrne na izjemno pomembne teoretske prispevke in druge lucidne ocene Taje Kramberger.

Frelih dela tudi neko distinkcijo med osebnim bojem umetnika in javnim bojem kulturnika. S tem reducira potekajoče boje umetnikov in javne boje na literarnem polju na preprosto binarno nasprotje. Implicira, da umetniška praksa zahteva izolacijo od javnega interveniranja, celo da umetniki ne morejo oplajati svojega literarnega dela z boji na javnem terenu. S preprosto redukcijo ljudi na »kulturnike« zreducira bogato tradicijo umetnikov, katerih javno delo, tudi znotraj tega, kar pojmujemo kot kulturno sfero, se je prepletalo z umetniškim. Takšnih je prejšnje stoletje polno, do neke mere tudi v Sloveniji. Če Frelih gleda samo s perspektive brezupno mlačne klime v poosamosvojitveni Sloveniji, potem se mu zagovarjanje prakse, kot jo pač zagovarja, zdi nujno. Toda opozoril bi ga, da se počasi začenja delati zgodovina, in ga pozval, naj se ozre naokoli. Upam, da Frelih ne bo ostal ujet v nekem preživetem aktualizmu; da, biti preživeto aktualističen je pri nas mogoče.

Frelih govori tudi o slovenski generaciji, rojeni v 80-ih. Spet bi rad spomnil, da je enotna generacija fiktivna. Sam denimo nisem izšel iz takšnega socialnega okolja, kot je on, drugi ni izšel iz takega okolja, kot sem sam, in tako naprej, torej glede na zdiferenciranost ekonomsko-socialnih pogojev ne moremo imeti enotne generacijske zavesti. Naj Frelih še naprej govori o »generaciji 80-ih«, če želi, vendar prosim, da doda še pojasnilo v stilu »v katero Muanis Sinanović ne spada« ali kaj podobnega. Sociološka redukcija miselne dejavnosti posameznikov je nesmiselna, kljub temu da je pomen habitusa pri njeni formaciji izjemno velik. Pomembno pa ga je izpostaviti v trenutku, ko sledi tega habitusa niso (samo)objektivirane, kar vodi v določeno reproduciranje zmot in političnih implikacij. Obenem pa, kar je samoevidentno, ravno govor o takšni enotni generaciji danes podpira segmentacijo trga delovne sile in kot slabo rešitev ponuja lažno dilemo stari – mladi. Srednji razredi jo kot lažno težko vidijo, saj napadajo državne službe, ki se jih oklepajo starejši; a problem skozi generacijski razkol ne more biti rešen, saj k financiranju javnega sektorja ne bo pripomogel generacijski, temveč kvečjemu razredni boj – pa tudi če bo ta razredni boj samo maska razrednega boja. Če je v ozirih jugoslovanskega socializma ali v času zlate dobe kapitalizma imel generacijski razkol določen subverzivni naboj, ga danes nima več: aktualna država je organizirana drugače, vrednost mladostnega libidalnega osvobajanja, skupaj z vsemi generacijskimi fetiši, pa je, kot vemo, skupaj z vsakokratnimi generacijskimi fetiši (naj bo ta fetiš sam »duh časa«) aproprirana skozi reproduktivne industrije. Nadalje pa tudi obdobje od 80-ih ni enotno zgodovinsko obdobje, z enotno socialno in ekonomsko konjunkturo, ki bi jo pač odločilno zaznamoval internet. Med drugim je v tem kratkem času Slovenija prešla osamosvojitev, gradualistično ubrano tranzicijo, vstop v Evropsko Unijo, nastop neoliberalnega modela in ekonomsko krizo, v kateri se še vedno nahaja in na katero sicer nihče ne polaga celotnega vpliva na obstoječo situacijo, kot, se mi zdi, Frelih insinuira. Mar dejansko misli, da je mogoče te prelome v slovenski družbi in njihove učinke reducirati na pojav interneta? Althusser je v svojem spisu On Materialist Dialectic dobro pokazal, kako nevarno za kakršenkoli politični projekt (ali teorijo) je razvijanje teoretske kritike na podlagi zgolj nekega arbitrarno izbranega zgodovinskega dejavnika. Pokazal je, kako v vsaki zgodovinski situaciji obstaja kompleksna struktura družbene totalnosti, v kateri določeni zgodovinski, socialni in ekonomski dejavniki (recimo produkcijske sile in produkcijski odnosi, ki zajemajo tudi našo internetno komunikacijo …) v lastnih kontradikcijah vplivajo drug na drugega, na omenjeno celoto, v kateri je glavno protislovje (recimo klasično marksistično protislovje med produkcijskimi sredstvi in produkcijskimi silami) vseeno naddoločeno in v kateri ekonomski dejavnik predstavlja odločujočo instanco. Je internet posledica ali vzrok? Kaj pa, če je vpliv interneta in sodobnih komunikacijskih sredstev polavtonomen? Zakaj bi vendar bili fatalistični …

In če Frelih, prosto po recenziji prvega večera Literodroma, na katerem sem nastopal, govori o neobstoju spora med konservativnim in liberalnim, ter pod liberalnim upošteva celotno levo orientirano polje (torej tudi kar že anarhiste in marksiste), potem ne pozna političnega kompasa … Če, recimo, meni osebno, ni niti do konservativne niti do levo-liberalne politične opredelitve, to ne pomeni, da ne obstajajo politične opredelitve onkraj tega para, kakor je marsikdo prepričan v dolgem, predolgem obdobju vladavine parlamentarne demokracije kot politične ureditve.

Ravno tako Frelih tudi ni najbolj pozorno bral prispevkov, recimo tistega že priloženega, avtorja Jerneja Kaluže, ki so govorili o horizontalnem organiziranju, o prevrednotenju vrednotenja v literaturi, zato zatrjuje nesmisele o obstoju nekakšnega nasprotja med leno ali nesposobno »mrežo« literatinj in literatov ter etablirano sceno – poskusom mišljenja novih oblik organizacije med literarnimi producenti pripisuje željo po ukinitvi kakršnegakoli vrednotenja, kar ne drži. Ob pozornem branju je jasno, da Kaluža ne govori o ne-vrednotenju, temveč o potrebi po ustvarjenju prostora, v katerem bo, če pridodam svojo interpretacijo, vrednotenje v neki obliki sploh mogoče. Da bodo mogoči ideološki spopadi, za kar je treba prebitje aktualnega sistema »vrednotenja«, kakor sem ga že opisal. Sam nikakršnega vrednotenja v slovenski krajini ne vidim, vidim zgolj ocenjevanje kot vulgarno prakso priklepanja na osnovni literarni tekst, ki le-tega sodi po kriterijih kakršneže politikantske aktualističnosti. Menim, da je za dejansko vrednotenje treba tekst najprej pozorno (simptomalno) brati, pri čemer ne mislim na dolžino tega branja, vzporedno pa se od njegove empirične realnosti odmikati, upoštevati materialne pogoje njegove produkcije, pri tej njegovi historični (in ne vulgarno sociološki) obravnavi pa uporabiti stroge konceptne prijeme. Šele ob tej oddaljitvi od empiričnega teksta je mogoče govoriti o kakršnemkoli vrednotenju. Pogoje tovrstnega dela pa si je seveda treba neposredno izboriti na javnem terenu.

Ne gre torej za vprašanja mlačne egalitarnosti, kakor piše Frelih, saj je ta prisotna ravno na etablirani literarni sceni, vsaj eksplicitno. Pod to mlačno egalitarnostjo površnih osebnih odnosov (o katerih tudi piše) pa se skrivajo globje usedline arbitrarnega (!), ne konceptnega, neintelektualnega, ne ovrednotenega hierarhiziranja, navznoter v obliki pordrejanja žensk, občudovanja preperelih očakov ter izkoriščanja mulcev in ljudi, ki jih očaki imajo za pajace, navzven pa v obliki popolne ignorance do alternativnih praks organiziranja in pisanja.

Frelihovega osebnega odnosa do pisanja se ne bom dotikal, ker je pač njegova osebna stvar. Upam, da ga v nadaljnje ne bo zakrinkaval v politikantske komentarje. Verjetno za seboj nimam 10000 ur branja in pisanja kot Frelih. Vsekakor imam za seboj več 10000 ur lenarjenja. Branja in lenarjenja, izogibanja slepi neoliberalni paradigmi spodbujanja individualne produktivnosti prosto po Gladwellu, imam dovolj, da se mi ni treba sklicevati na epistemološko degenerirane sugestije tega istega Gladwella. In da se zavedam, da lahko (ne ustvarjalni, temveč produkcijski) preboji na področju literature in še katerem drugem, izhajajo tudi iz lenobe. A tudi, če se ne pojavijo … Kakšno pravico ima Frelih soditi dejavnosti nekoga, ki mu v nekem momentu (ali sploh) ni do pisanja literature … Ki želi samo spolitizirati, razživeti, vnesti kanec zdravega razuma in zdrave norosti na to polje, vpeljati mišljenje in zmožnost za mišljenje, ne da bi to počel skozi medij literature, ampak skozi spodbujanje literature in njenega obravnavanja ter vrednotenja? In po drugi strani, kaj bo Frelih dejal, če ta nekdo, če se mu bo dalo, nekoč izda leposlovno delo, pred katerim bo moral osupniti? Bo njegova argumentacija, prepojena z ideologijo produktivnosti in konkurenčnosti, v celoti padla? Upam, da ni na tako šibkih temeljih.

Za naprej Freliha prosim še, da ne kanalizira že omenjenih klevet skozi tovrstne prispevke, ne sodi o »najslabših plateh mojega karakterja« in podobnem. Vse to je nerelevantno, pa če si Frelih še tako želi ustvariti famo, da sam s svojo dejavnostjo gradim nekakšno famo, kakor je nerelevantno tudi bizarno vprašanje, zastvljeno na koncu njegovega teksta, kdo plačuje položnice in kdo pritegne pozornost. Kljub nerelevantnosti tega vprašanja naj nedvoumno odgovorim: pozornost je pritegnilo sveže dogajanje na sceni, brezprizivno je prebit led. Reakcija, kot je Frelihova, pa je znak dobrega delovanja. Vse ostale klevete, ki jih vlači po svojem eseju, mu zaenkrat oprostim. Odgovornosti zanje ne pripisujem samo njemu – prej je to klevetanje neka obča navada, kakor sem že omenil, slovenskega malomeščanstva, pri čemer je Frelih vsaj tako pošten, da jih nekako javno izreče … Obenem pa je to tudi navada tistih političnih polov, ki niso uspeli sproducirati relevantne vsebinske kritike in jim je vulgarna psihologija poglavitno miselno orodje.