Prispevki drugega dneva (poročilo s prvega dneva je tukaj) simpozija so bili nekoliko udarnejše narave. Prav tako se zdi, da so prevpraševali predvsem samo strukturo kritike in njenega idejnega, pa tudi ideološkega ozadja, manj pozornosti pa so namenili sami naravi določenih kritiških prostorov. Lahko bi zatrdil tudi, da so bili nekoliko aktualnejši.Preberi

Pred kratkim je Aleš Mendiževec v članku Kako pisati ali jaz in njegov drugi, objavljenem na Airbeletrini, podal precej dobro kritiko kolumniško-esejističnega sloga, ki se je razpasel na naši literarni sceni. Gre za slog, ki temelji na anekdotah iz avtorjevega življenja. Kot je Mendiževec pokazal (če tekst preberemo), v tem slogu ni opaziti moči neke samoafirmacije, ampak gre v prvi vrsti za reaktivno početje, kiPreberi

Tisto leto, imela sem jih osemnajst ali devetnajst, sem delala v eni izmed mestnih beznic, kjer sem v popoldanskih urah in med vikendi stregla pijancem s pivom, dopoldne pa sem hodila na novomeško gimnazijo in se pripravljala na maturo. Ta zadeva s pripravo na maturo, ki je kasneje vodila k univerzitetnemu študiju, ni bila posebej samoumevna: pred tem sem zamenjala že tri srednje šole. Povečini se je moje spoznavanje s posamezno šolo končalo ob zadostnemPreberi

Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«Preberi

Z okrogle mize »Ni dobrih knjig brez dobrih urednikov« v organizaciji Pogledov, ki jo mnogo bolje, kot bi jo zmogel sam, povzema prispevek E. V. na spletni strani, sem prinesel predvsem eno:

Točko, ki je bila na njej pravzaprav odsotna oziroma so se je udeleženci dotaknili zelo mimogrede: sodelovanje med avtorjem in urednikom – oziroma, kot je najbrž jasno, njegovo presenetljivo odsotnost.Preberi

“Muanis Sinanović je mlado ime že tako relativno mladega slovenskega pesništva oziroma tistega njegovega dela, ki še nima mesta v literarnem kanonu, je slabše reflektiran in mu posvečamo rubriko.”

To sem jaz. Vse, kar je mogoče kjerkoli v javnem prostoru prebrati o moji poeziji, je članek, ki se začne s to povedjo. Naslov je: “Muanis Sinanović: Ludizem v času konsolidacij.” Star sem torej 22 let, sem del mladega slovenskega pesništva, sem slabše reflektiran, dobivam rubriko in sem ludist, ki gre skozi fazo konsolidacij.Preberi