Poslednja pesem o tebi

Tisto leto, imela sem jih osemnajst ali devetnajst, sem delala v eni izmed mestnih beznic, kjer sem v popoldanskih urah in med vikendi stregla pijancem s pivom, dopoldne pa sem hodila na novomeško gimnazijo in se pripravljala na maturo. Ta zadeva s pripravo na maturo, ki je kasneje vodila k univerzitetnemu študiju, ni bila posebej samoumevna: pred tem sem zamenjala že tri srednje šole. Povečini se je moje spoznavanje s posamezno šolo končalo ob zadostnem številu neupravičenih ur, ukorov, izpadov med poukom in negativno ocenjenih predmetov. Ni šlo za kako posebno uporniško držo, ki bi me odvračala od šolskih klopi – četudi me je že takrat jezilo delovanje sistema, ki opazi zgolj izostanek dijaka, ne pa njegovih razlogov zanj –, pač pa za to, da sem bila enostavno izgubljena, v svojem okolju nisem našla nikogar in ničesar, kar bi štela za svoje, ali v kar bi se želela vključiti. Med ljudi, s katerimi sem se takrat družila, je denimo sodil kolega avtomehanik, ki me je neki dan pospremil iz knjižnice, pri čemer mu je bilo strašno nerodno, ko sem ga prosila, če mi pomaga nesti knjige, saj se je bal, da bi ga kdo s knjigami videl. Šolski sistem, kot ga poznamo, mi pri vsem skupaj ni mogel predstavljati svetilnika v temi, kvečjemu je s svojo osredotočenostjo na vse tisto, kar je za oblikovanje osebe najmanj pomembno, pomenil dodaten občutek »vrženosti v tujost«.

Potem se je nekega dne, kot bi prišlo do kratkega stika, v katerem en svet preplavi in nadvlada drugega, zgodilo nekaj presenetljivega. Pod roke mi je prišlo gimnazijsko glasilo s prilogo kratkih zgodb, pod katere se je podpisal vrstnik Nejc Gazvoda. Še vedno se spomnim modrih listov, na katerih so bile zgodbe natisnjene, še bolj pa izjemno vitalističnega občutka odkritja nečesa svojega. Nisem vedela, kdo Gazvoda je, nisva se poznala, pred mano je bil zgolj skupek besedil, ob branju katerih sem se počutila nagovorjeno s strani okolja, ki mi je pred tem ponujalo bore malo. Moje navdušenje po branju je bilo tolikšno, da sem isti dan lastnico omenjene beznice prepričevala v organizacijo literarnega večera. Lastnica (kako klišejsko) ni bila ravno literarna ptica, pa vendar sem ob njenem vprašanju, kdo bo nastopil, suvereno, s ponosom izustila: Nejc Gazvoda. Malce sem pomislila in se spomnila knjige, ki sem jo doma znova in znova brala, knjige, ob kateri sem čutila svobodo, da lahko tisto, kar mislim, izrečem natanko z besedami, s katerimi mislim, zato sem, zdi se mi, da še bolj suvereno, pribila: pa Katja Plut. Lastnica, ki seveda ni poznala ne enega ne drugega in ki se ni mogla zanesti na moje organizacijske sposobnosti, saj jih nikoli prej nisem pokazala, je bila na mojo srečo dovolj obupana – z izjemo redkih pijančkov je bil lokal prazen –, da je privolila v izpeljavo dogodka. Delili sva si dejstvo, da nobena od naju ni imela kaj izgubiti. Na večer literarnega nastopa je bil prostor prvič nabito poln, zadevo pa so pokrili celo lokalni mediji, ki so poročali o mladi novomeški literaturi.

To je bilo, gledano z razdalje, ne le moje prvo resnejše vključevanje v literarni svet, ki se je odvijal v konkretnem času in prostoru, temveč tudi prvi stik s tako imenovano literarno generacijo. Leto ali dve kasneje, ko sva z Gazvodo oba hodila na faks, je on izdal zbirko kratkih zgodb, s katero je v izboru za nagrado fabula premagal celo Jančarja (kot sva se skupaj čudila v nekem intervjuju), pri čemer so se časopisi razpisali o »glasu generacije«, jaz pa sem na drugem področju, skozi snovanje študentskega časopisa Izmus in kasneje Airbeletrine, spoznavala širšo, na faksu odkrito generacijo, pri čemer se je prav tako dogajalo, da so intervjuji, ki smo jih dajali za druge medije, nosili naslove tipa »glas generacije, ki prihaja«.

Ideja o generaciji, katere del naj bi bili vsi, »rojeni po Titu«, nas je včasih ponesla. Spomnim se denimo Airbeletrininega sestanka (udeleženci teh sestankov so bili – eni bolj pogosto, drugi manj – Tomaž Grušovnik, Urban Zorko, Maša Pfeifer, Maruša Majer, Barbara Jurša, Goran Vojnović, Tanja Petrič, Ana Schnabl, Mirt Komel, Tjaša Razdevšek, Mojca Pišek in drugi), na katerega sem prišla z udarniškimi komadi Damirja Avdića (»revolucija je prošla pored onih, koji su pjevali o njoj«), s katerimi sem želela »dvigniti atmosfero«. Spomnim se, da smo pisali dolge razprave in se še bolj na dolgo pogovarjali o fenomenu lastne generacije, ki ji je starejša očitala, da je resignirana in apatična, s čimer smo se, kljub udarniškim tonom, ki so nas prevevali, kar nekako strinjali – iz nekega uvodnika: »Živimo v času izčrpanih možnosti. In naša generacija je predvsem izčrpana. Vse se je zgodilo, še preden smo prišli.«. Nismo videli očitnega paradoksa, da namreč ves ta čas vendar ustvarjamo in delamo in da smo vse, samo ne apatični. Potem je prišla ekonomska kriza, ki je na glavo postavila vse tisto, kar smo se sami o sebi odločili verjeti, obenem pa smo morali praktično čez noč iskati službe in svoje pozicije v svetu, teh pa, kot bi se z nami nekdo grdo pošalil, naenkrat ni bilo.

Tu nekje smo se kot generacija, ki rada razpravlja o sebi, pričeli razgubljati – bodisi smo se razkropili v več smeri, bodisi je šlo za to, da ob stiku z odraslim svetom ni bilo več prostora za naše razprave. Še najbolj pa je svoje najbrž naredila biologija: na neki točki si enostavno prestar, da bi se še šel generacijo. Prej ali slej se oblikuješ v posameznika. No, ali pa v zglednega, funkcionalnega člana družbe, kar ni nujno ista stvar.

Ko danes spremljam različne poskuse formiranja te iste »rojeni po Titu« generacije, za katere ni videti, da bodo kmalu pričeli pojenjati, pri čemer so nekateri pripadniki kako leto, ne več, mlajši od »moje generacije«, ali pa gre za drugo strujo znotraj iste generacije, se navadno nasmehnem in grem dalje po svojih opravkih. Nočem se vključevati, ker vem, da sem sama že imela svoj čas za tovrstne zgodbe. Potem pride trenutek nespameti, in ti trenutki mi nasploh niso tuji, ko mi nekaj ne da miru in si rečem – kaj pa, če …?

Kaj pa, če bi napisala »poslednju pesmu o tebi«?

In zdaj smo, jebiga, skupaj v tem besedilu. Da tu ne bomo zgolj v namen nostalgičnega ošvrka v preteklost, lastnega tistim, ki imajo več pomladi za sabo, kot pred sabo, naj nadaljujem z zgodbo o generacijah, kot jih vidim danes, ko sem, vsaj upam, sposobna več distance kot pri dvajsetih.

Pričela sem razmišljati, od kod sploh potreba po formiranju generacije, sploh glede na to, da stalno vznika. Denimo nesrečniki, ki so preživeli drugo svetovno vojno, so se formirali skozi skupne vojne zgodbe. Hipiji, bejbibumerji skozi svojo zapohano vizijo krasnega, svobodnega sveta. Slovenski pisateljski osamosvojitelji skozi težnjo po odcepitvi. Literarna generacija, ki je v odraslost stopila ob razpadu Jugoslavije, je bila zaradi shizofrenega bivanja v dveh različnih sistemih tako zelo izgubljena, da jim na misel ni prišlo, da bi se formirali v skupino s kakim jasnim programom, kar je najbrž eden od razlogov v mozaiku, zakaj osamosvojiteljske zgodbe najvišje kotirajo še danes (o njih bom bolj na dolgo v samostojnem besedilu, ker mi že dolgo na živčnih koničkih visi en velik ampak). In potem je prišla »moja generacija«. Kolikor vidim, takole, kot pravim, z distance, je njen bistveni problem ta, da nima kakega konkretnega izhodišča, okoli katerega bi se oblikovala, pač pa zgolj neskončno potrebo po tem, da bi kot generacija obstajala. Ampak zakaj bi kdo želel biti del generacije, če imajo njeni posamezniki skupnega toliko kot vsi, ki so denimo rojeni v znamenju kozoroga? Po čem in čemu bi mi bil nekdo, ki je rojen denimo leta 1984, bliže kot nekdo, ki se je rodil leta 1964 ali leta 1974? Kakšna slepa pega je tu na delu, da na kup daje, kar ni nujno združljivo? Videti je, da je potreba tistega, ki si ustvarja generacijo, v tem, da skozi to sam sebi ustvarja veličino in prostor v zgodovini. Nastopiš kot fronta in rečeš: tu smo. Tu sem. Seveda. Nič zgodovinsko novega ali nenavadnega. Tudi generacije z več skupne vsebine so navsezadnje počele isto, le da pri njih ta osnovni namen združevanja zaradi opozarjanja nase – ravno zaradi »več skupne vsebine« – morda ni bil tako očiten.

Včasih se potem zgodi, da iz takšne ohlapne formacije izstopi kak posameznik, ki ga širša javnost (navadno imajo največje zasluge za to senzacionalistično naravnani mediji) razglasi za prvi in edini pravi glas generacije, kar tistega, ki se mu to pripeti, pripelje v čudno situacijo: po eni strani prične odkrivati lastno pomembnost, ki navadano vodi v izmaličenje tega, kar ta oseba izreka in ustvarja, četudi ni nujno, da je prej nizala bisere, ampak jih je morda le zloščila lepše od vseh v skupini. Naj bo tako ali drugače, do čudne modifikacije v vedenju izbrane osebe pride natanko v trenutku, ko – kot vemo – kralj prične verjeti, da je kralj in začne svojo vlogo igrati v skladu s pričakovanji okolja. Po drugi strani se znotraj generacije zgodi inverzija: če so bili prej tej osebi naklonjeni, pričnejo zdaj generacijski posamezniki, ki se malo čudijo novemu načinu izrekanja »generacijskega izbranca«, malo pa jih najbrž pesti dejstvo, da bi tudi sami radi doživeli prepoznanje, razmišljati: »V imenu generacije?! Ta oseba ne govori v imenu generacije, generacija je nekaj drugega!!« Pri čemer seveda nihče ne zna opredeliti, kaj ta generacija je ali kakšen način izrekanja o njej bi bil primeren. Pa vendar v tej situaciji na površje priplava resnica, ki je znotraj generacijskega tipanja najbliže stiku z realnostjo, najbolj objektivna in skozi to tudi najbolj poštena: drži, ena oseba ne more govoriti v imenu celotne generacije.

Največji ugovor, ki ga imam sama ob tem, da se med »rojenimi po Titu« še vedno išče »glas generacije«, je tako ravno ta, da ta generacija vendar že celo desetletje govori – polifonično, z vseh koncev, iz različnih perspektiv, eni bolj subverzivno in z obrobja, drugi bolj splošno sprejemljivo in v središču, tretji povsem hermetično, četrti tako, da najbrž niti sami ne vedo, kaj želijo povedati. Raznoroden nabor, kot ga dobiš znotraj vsake dovolj številčne skupine. Dovolj dolgo smo že tukaj, da smo širše prepoznani v svoji neprepoznavnosti in da ob tem še branjevke vedo povedati (morda bolj jasno od nas), da smo »tista generacija, ki je zaradi ekonomske krize nasrkala«, kar je najbrž edini problem, ki nas združuje. Toda naj poskušam biti tudi ob tem kar se da natančna in reči: ekonomska kriza ni zares generacijska težava in ne bi smela združevati zgolj njenih pripadnikov, saj njene posledice občutijo vsi, ne glede na starost. V tem smo so bili enotni na protestih, kjer smo »rojeni po Titu« pokazali, da smo vse kaj drugega kot apatični, pri literarnih grupiranjih pa se zloglasna ekonomska kriza še vedno izpostavlja kot generacijski unikum. Jadikovanje nad lastno usodo in zazrtost v svoj popek, da bi izpostavil svojo posebnost, je znotraj konteksta, v katerem nasrkajo prav vse demografske skupine, najmanj nespodobno, da ne rečem ignorantsko.

Vse skupaj me ne more peljati k drugemu sklepu, kot je ta, da si želim prizadevati za to, da sem predvsem posameznica, pri čemer »posameznost« vidim kot najbolj žlahtni material za pisanje. Najprej zato, ker pisanje (in z njim življenje) razumem kot mojstrenje v čim bolj natančnem spoznavanju samega sebe, saj so tvoje misli, tvoji spomini, otroštvo, vzgibi, strasti, zablode, uspehi, temne plati, zdrsi in tako dalje edini verodostojen material za katerokoli izrečeno besedo. Nadalje pa indvidualnost poudarjam zato – in to je za pričujoče besedilo še bolj pomembno –, ker svoje identitete ne gre spraviti pod skupni imenovalec skupine, saj je naloga ustvarjalca ravno v tem, da vidi onkraj mehurčkov in »interesnih združenj«. Naloga ustvarjalca je, da vsakič znova, ko mu nekje postane udobno, ko se mu zazdi, da je domač med domačimi – izstopi. Navkljub izgubi varnosti, ki pride s trepljanjem po rami enako mislečih, pri čemer trepljanje po rami pri nas večkrat pomeni tudi naklonjene kritike in vabila k sodelovanjem. S tem dejanjem izstopa ne mislim česa prevzvišeno-manifestatitvnega, izstop razumem kot goli upor telesa: sklepam, da človeku prej ali slej v vsakem zatohlem okolju postane mučno in tesnobno in da na povsem telesni ravni reagira v skladu s tem – gre ven na zrak.

Če rečem, da me v tem trenutku najmanj od vsega zanimajo grupiranja pod pretvezo stokrat prežvečenih zgodb o generaciji, ki je imela že ves čas in prostor na svetu, da se izreče, to po povedanem več ne more priti kot presenečenje. Po drugi strani me zelo vznemirja vprašanje, kakšni so glasovi tistih, ki danes štejejo 17, 18, 19 let. O »glasu generacije« je namreč pogojno smiselno govoriti kvečjemu tedaj, ko nekdo prvič prebije tišino in opiše svet, ki prej še ni bil ubeseden. Torej, z vznemirjenjem čakam, da se kdo oglasi, ker se mi dozdeva, kolikor imam možnost z mlajšimi komunicirati, da jih okupirajo nekoliko drugačne reči, kot so nas. Da so bolj tolerantni, odprti, bolj drzni v eskperimentiranju z življenjem, da je njihova zavest globalna in da se še bolj kot mi požvižgajo na preživele nacionalno-elitistične zgodbe. Da so, skratka, bolj radikalna verzija nas.

Komaj čakam, da pridejo in zamahnejo z roko nad nami, kot smo mi nad svojimi predhodniki.

* * *

PS: Naj iz tega besedila dokončno izstopim z anekdoto, ki bo, upam, pokazala, kako je ta razprava ali kakšna druga literarna razprava ali kritika ali manifestacija za večino ljudi, ki cuzajo zrak, popolnoma nepomembna: sedimo neki dan člani Društva slovenskih literarnih kritikov v Daktariju (mimogrede: tudi iz tega združenja sem medtem izstopila), kjer si po sestanku naročamo zasluženo pivo. V lokalu bojda literarni večer. »Kakšen, kdo bere,« vprašam natakarico. Nakar ona pribije, dovolj glasno, da smo jo slišali vsi za omizjem (za sosednjim pa za našo debato tako ali tako nikomur ni bilo mar):

»Pač literarni večer!«

Naslov povzet po: Riblja čorba, Poslednja pesma o tebi