Gospostvo avtorja

Z okrogle mize »Ni dobrih knjig brez dobrih urednikov« v organizaciji Pogledov, ki jo mnogo bolje, kot bi jo zmogel sam, povzema prispevek E. V. na spletni strani, sem prinesel predvsem eno:

Točko, ki je bila na njej pravzaprav odsotna oziroma so se je udeleženci dotaknili zelo mimogrede: sodelovanje med avtorjem in urednikom – oziroma, kot je najbrž jasno, njegovo presenetljivo odsotnost.

Pri prevajalskih projektih je tega očitno dovolj, o tem je bilo dosti govora – o sporih med uredniki in prevajalci glede strokovne terminologije ipd. – in to je super. Na drugi strani pa je bilo razprave o odnosu med urednikom in izvirnim avtorjem zelo malo (pa bi je moralo biti po mojem ravno toliko kot o odnosu med urednikom in bralcem). Bolj ali manj samo nekaj kot: »no, tu pa urednik seveda ne more kaj dosti«. Poudarek (tudi) na seveda, na dozdevni samoumevnosti tega.

Obstaja torej nekakšno apriorno totalno spoštovanje do avtorjevega dela in njegove celovitosti. Morda ostanek prešernovske strukture: dojemanja avtorja kot zastopnika naroda in kot skozinskoz genialnega, tako rekoč nezmotljivega. Če vzamemo za primer kar Prešerna – globoko v prešernoslovske kroge se je treba spustiti, preden pridemo do kakršnegakoli ocenjevanja velikega mojstra: na šolski ravni, kot do precejšnje mere tudi na univerzitetni, je Mojster pač Mojster, véliki narodov pevec, katerega opus je nedeljiva celota in katerega vsak pljunek na papir je bil genialen, kot pritiče viru genialnosti. Šele med težkimi strokovnjaki se začne vse to malce diferencirati, tj. se ugotavlja, da nekatere Prešernove pesmi niso bogvekaj (in po drugi strani, da najbrž Koseski vendarle ni pisal samo neberljivih nebuloz, ampak o tem kdaj drugič).

In tako očitno tudi z uveljavljenimi avtorji, ki prikorakajo na slovenska uredništva. Ko si si bil enkrat ustvaril renome, ga očitno (razen s pedofilijo, morda) ne moreš več izgubiti – ne spomnim se primera, ko bi uveljavljenemu slovenskemu avtorju iz literarnih razlogov založbe prenehale izdajati dela. (Pri čemer je seveda res, da kako bi pa za tak primer sploh vedel? – Lahko bi le ugibal po izginotju avtorja s scene, ampak razlogi za to so lahko tudi drugi. Osebno jih poznam mnogo premalo, avtorjev.) Morda ne gre ravno za pripisovanje prešernovske genialnosti, vseeno pa uredništva uveljavljenim avtorjem očitno priznavajo oziroma pripisujejo, da sami najbolje vedo, kaj od tega, kar napišejo, in v kakšni obliki je objavljivo.

Kar je strašanska neumnost.

Kajti prvič: kot priložnostni avtor dobro vem, da avtor ne more racionalno razsojati o svojih tekstih. Saj vemo, koliko lahko človek zaupa vedno pozitivni sodbi signifikantnega drugega ali svojega najboljšega prijatelja. Svoji torej še toliko manj. Avtor seveda lahko ugotavlja, kateri izmed njegovih tekstov so mu všeč, a to nikakor ni nujno povezano s tem, kateri so dobri. Časovna distanca lahko tu precej pomaga, a ne povsem in ne vsakomur.

In drugič: v avtorjevem interesu je, naj bo njegov tekst dober ali slab, da tekst vendarle izide. Vprašati avtorja, ali se mu zdi njegovo besedilo primerno za objavo (kar je dozdevno edino vprašanje, ki mu ga zastavijo nekateri uredniki), je tako, kot vprašati gospoda podjetnika, ali njegovo podjetje potrebuje nepovratna evropska sredstva za hvatanje krivina. Seveda jih potrebuje! Kdo ne bi zgrabil priložnosti? – In nisem prepričan, da smemo res kar kot aksiom jemati kulturniško poštenost proti podjetniški nepoštenosti.

Kako zgrešeno je povsem zaupati uveljavljenim avtorjem, postane očitno, če pomislimo, kako malo zaupamo neuveljavljenim. Kako malo teže pripisujemo pozitivni presoji lastnega dela, če je to (celo z lastnim denarjem podprta, putting your money where your mouth is, tako rekoč) presoja avtorja, ki izdaja v samozaložbi.

(Saj ne rečem, izkušnje štejejo. Toda izkušenj ima konec koncev dosti tudi človek, ki je v samozaložbi – ali pač pri vanity publisherjih – ravnokar izdal že svojo deseto knjigo.)

Pri vsem skupaj niti nočem reči, da gre tu za karkoli aktivnega, premišljenega. Da avtorji naduto in gospodovalno korakajo nad založbe, kjer si ubogi uredniki ne drznejo niti pisniti v ugovor. Prepričan pa sem, da je tu dosti pasivnega, avtomatičnega rešpekta, za katerega bi bilo bolje, ko ga ne bi bilo. In po mojem to niti za avtorje – z izjemo nekaterih predvidljivih egomanskih primerkov – ne bi bil prevelik šok: saj vendar včasih slišimo o kakem zares aktivnem sodelovanju avtorja in urednika, s katerim sta na koncu koncev zadovoljna oba vpletena. Samo malce več korajže, morda?

In to na obeh ravneh – torej pri samem sprejemanju rokopisov v program založbe, še bolj pa pri kasnejši obdelavi besedila. Kot rečeno, pri nas je očitno nekako samoumevno, da se v besedilo, potem ko ga je bil avtor oddal, ne posega. (Skoraj izključna raba prav tega izraza, tj. »posegati«, je seveda simptomatična. Odpor do tega morda do neke mere tudi ostalina totalitarne preteklosti, kjer so seveda uredniki res posegali v besedila in jih »čistili« neprimernosti.)

Nikakor pa ni tako povsod in torej nikakor ni samoumevno. Avtorji z založniškimi izkušnjami v anglosaksonskem svetu vselej pojasnjujejo, kako drugače je tam. (Gl. npr. intervju z Alenko Zupančič, ponatisnjen v Literaturi 250; pa kaj Mazzinijevega.) In nekako ne dajejo vtisa, da bi bile spremembe, ki jih avtor vnese v delo na pobudo urednika, kaj strašnega ali sploh napačnega … Dobro, pri tem gre večinoma za prilagajanje trgu in njegovim zahtevam – ni pa nobenega razloga, zakaj ne bi mogli uredniki, v sodelovanju z avtorji, seveda, teksta prilagajati tudi bolj znotrajliterarnim namenom.

Za to je seveda dobro, če urednik ni zaplankan konzervativec, za katerega se je razvoj literature končal nekje hkrati z njegovim študijem in ki bi hotel v skladu s tem »oblikovati« tudi svoje avtorje. Saj je jasno: urednik mora biti, kolikor govorimo le o njegovi funkciji literarnega razsodnika, tj. tistega, ki skrbi, da se ne utopimo v poplavi dreka – kot se je približno glasila ena bolj simpatičnih ugotovitev okrogle mize –, urednik mora biti predvsem dober kritik. Oziroma z druge strani: urednike bi bilo treba novačiti predvsem izmed najboljših literarnih kritikov. (Tu sem vodo malce speljal na svoj mlin. Ampak morda se niti nimam za dovolj dobrega.) Kajti če premislimo: kritikova revijalna sodba ima pač težo, kakršno ima (nikakršne, je bila gotovo ugotovitev kakšne druge okrogle mize), urednikova pa, kolikor gre za Jakove knjige, vendarle težo tistih par jurjev javnega denarja.

(Vse moje razpravljanje velja samo za knjige, tako ali drugače podprte z javnim denarjem. Vse ostale so, kar se mene tiče, artikli na tržišču, čevlji, če hočete, in če uspe založniku prodati dovolj izvodov tisočstranske zbirke fotografij dreka, da ustvari dobiček, lahko na to, s stališča literarnega kritika, rečem samo: dobro zanj.)

Dobrih urednikov po mojem niti pri nas niti ne manjka, oziroma vsaj potencialno dobrih. Otresti bi se morali pretiranega spoštovanja do avtorja, do nedotakljivosti njegovega dela. Urednik lahko vendarle dostikrat, če ne skoraj vedno, poskrbi, da na koncu koncev izide boljša knjiga, kakor bi, če bi preprosto napeljali direktno linijo od avtorjevega kabineta do tiskarne.

Samo s spodbujanjem dejavnega navzkrižja interesov avtorja (naj izide vsaka beseda, ki jo napišem) in interesov javnosti, katere zastopnik bi bil idealni urednik (naj izidejo samo res velika dela, ki bodo oblikovala narod in ga rešila iz krize ipd.), se lahko izvijemo iz situacije, ki jo v zadnjem Literaturinem uvodniku (258) astutno opisuje Mojca Pišek – da je prevodna literatura nekako še kar, medtem ko bi moralo 90 % domače pristati in ostati v domačih predalih.