S Prangerjem sva svoje ljubezensko razmerje na majavih temeljih zagnala leta 2012, potem pa se nekoliko travmatizirana drug drugega še dve leti izogibala. Takrat devet let star festival je pomenil mojo kritiško iniciacijo na literarno sceno in ne vidim potrebe po tem, da bi se nekoliko licemersko širokoustila, da sem se v vmesnem času povsem uspešno izolirala od nje krasot, grdot in posameznih državljanov, ki so tačas prerasli v ljube bližnjike, s katerimi se danes še najmanj pogovarjam o knjigah. Leta 2012 sem se,Preberi

Kako bi opisala trenutno stanje kritike v Argentini? Ali imate mnogo aktivnih kritikov, so cenjeni in imajo širši kulturni vpliv?

Če govorimo izključno o literarni kritiki, je ta vezana tako na akademsko kot na novinarsko dejavnost, in po mojem mnenju bolj na prvo kot na drugo. Literarna kritika je v veliki meri omejena na časopisne književne liste, torej nima večjega dosega in vpliva. Obdobje, ko so bili literarni kritiki spoštovane in uveljavljene javne osebnosti, je že davno mimo. Obstajajo primeri, ko se kakšnega kritika zaprosi za časopisno kolumno ali paPreberi

Najnovejša pesniška zbirka Taje Kramberger naj bi bila zadnja knjiga pesmi, ki jo je avtorica izdala v slovenskem jeziku. Njeno slovo od slovenske pesniške besede prihaja približno dve leti po njenem odhodu v tujino, za katerega se je odločila kmalu po medijsko odmevni kadrovski čistki na koprski Fakulteti za humanistične študije, kjer je izgubila delovno mesto univerzitetne profesorice. O tej izkušnji je spregovorila v predhodni zbirki Z roba klifa (2011), za katero je značilna ostraPreberi

Pred kratkim je Aleš Mendiževec v članku Kako pisati ali jaz in njegov drugi, objavljenem na Airbeletrini, podal precej dobro kritiko kolumniško-esejističnega sloga, ki se je razpasel na naši literarni sceni. Gre za slog, ki temelji na anekdotah iz avtorjevega življenja. Kot je Mendiževec pokazal (če tekst preberemo), v tem slogu ni opaziti moči neke samoafirmacije, ampak gre v prvi vrsti za reaktivno početje, kiPreberi

Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«. Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

Ni dolgo tega, kar sta bili na spletnem portalu AirBeletrina v razmaku nekaj mesecev objavljeni kolumni Mance G. Renko z naslovom »Ne dam svoje domovine« in Ane Svetel z naslovom »Famozna tujina ali Kaj narediti s svojim rastočim domoljubjem?« Gre za teksta, ki znotraj partikularnih ideoloških okvirov generacije in domoljubja zarisujeta pomembne politične konture, ki zadevajo neko simptomatično in preveč aktualistično razumevanjePreberi

Bilo je še precej na začetku moje literarnokritiške kariere, ko sem bil po prvih opaženih revijalnih objavah povabljen k sodelovanju pri enem še danes živečih slovenskih dnevnih časopisov. Kmalu po potešitvi začetnega vznemirjenja, ki je spremljalo mojo debitantsko visokonakladno pojavitev, me je zalil hladen tuš. Kaj tuš, bilo je kar vedro hladne vode, le da z vrvico, ki ga je sprožila, nisem upravljal sam, ampak tehnična redakcija štajerskega medijskega ponosa. V mojem tekstu so namrečPreberi