Slovo brez konteksta
Taja Kramberger, V tvojem objemu je prostor zame. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2014. (Aleph)
Rok Smrdelj
Najnovejša pesniška zbirka Taje Kramberger naj bi bila zadnja knjiga pesmi, ki jo je avtorica izdala v slovenskem jeziku. Njeno slovo od slovenske pesniške besede prihaja približno dve leti po njenem odhodu v tujino, za katerega se je odločila kmalu po medijsko odmevni kadrovski čistki na koprski Fakulteti za humanistične študije, kjer je izgubila delovno mesto univerzitetne profesorice. O tej izkušnji je spregovorila v predhodni zbirki Z roba klifa (2011), za katero je značilna ostra kritika slovenskega prostora (avtorica ga pesniško imenuje Omertanija – omerta je italijanski izraz za molčanje pri kriminalnih dejanjih), ki se prepleta s povsem intimnimi dogodki iz njenega življenja.
Podoben koncept najdemo tudi v zadnji zbirki, ki je nadaljevanje prejšnje, lahko bi rekli, da je njen drugi del, čeprav je količinsko in tematsko mnogo bolj obsežna. Avtorica na koncu celo pojasni, da nekatere pesmi sodijo v predhodno knjigo, a jih »zaradi različnih razlogov in pomanjkanja prostora« ni vključila vanjo. Za vse te pesmi velja, da niso abstraktne in hermetične, ampak so neposredne in konkretne. Njihovo sporočilo se ne skriva za metaforami in simboli, njihovi verzi nimajo težav s tem, da bobu rečejo bob.
A težave imajo nekje drugje. Bralec, ki – tako kot jaz – premalo pozna avtorico in njeno osebno zaledje, bo zmeden zaradi pomanjkanja konteksta pri nekaterih pesmih. Zmeden bo, ker bo bral pesmi o Slovencih, Sloveniji, o sodobni slovenski poeziji in se bo počutil tako, kot da bere kolumne Miha Mazzinija. Sklepanje iz posameznega na splošno, veliko srda in zamer, vendar povsem brez vpogleda v izkušnje, ki so avtorico pripeljale do takšnih stališč. Po mojem mnenju bi bilo bolje, če bi avtorica najprej opredelila negativne izkušnje in jih šele nato komentirala. Še bolje bi bilo, če bi jih samo opisala in s tem bralcu ponudila možnost, da sam pride do zaključkov, ki mu jih tako vztrajno vsiljuje. Kajti za nekoga, ki ni del pesniške in akademske scene, bodo te pesmi nedostopne in oddaljene. Na žalost se zdi, da je ta poezija namenjena le njenim zaveznicam in zaveznikom na eni strani ter domnevnim sovražnicam in sovražnikom na drugi.
Nekatere pesmi pa niso strukturirane po takšni matrici. V teh je družbena kritika podana brez navijaškega tona in neutemeljenih pretiravanj, zato pride do izraza etična funkcija, s katero pesmi veliko pridobijo. Kot najboljši primer lahko navedem pesem Luka Koper iz prejšnje zbirke, v kateri avtorica izraža solidarnost do luških delavcev, ki jih je tudi sama javno podprla v boju za boljše delovne pogoje. S takšno gesto se deklarira kot pesnica, ki se – v pesmi in praksi – bori za človekove pravice marginaliziranih in depriviligiranih družbenih skupin. Njihova socialna realnost je naslikana v umirjeni dikciji in blagi naturalistični maniri, kar pri branju učinkuje pretresljivo, torej tako, kot bi moralo učinkovati vsakršno dobro literarno delo, ki opozarja na socialne krivice. Nekaj takšnih pesmi se najde tudi v obravnavani knjigi. Izpostavil bi tisto z naslovom Nathanova mama, ki prikazuje brutalno policijsko nasilje na tretji mariborski vstaji (december 2012), na kateri je bilo po krivem priprtih mnogo udeležencev. Avtorica predstavi zgodbo enega izmed njih, vanjo pa vpleta razmislek o nasilju represivnih državnih institucij.
Če bi bile takšne pesmi v večini, bi knjigo priporočil vsakemu bralcu. Tako pa se zdi, da je avtoričina domnevno zadnja slovenska pesniška zbirka namenjena predvsem tistim, ki jo osebno zelo dobro poznajo, vsi ostali pa jo lahko razumemo kot (pesniško) slovo brez konteksta.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Ej, Avtor, ti si tu kritik. Če ti kontekst ni znan, je imo na tebi, da se o njem pozanimaš, raziščeš ozadja dogajanja, prebereš študije in podobno. Verjetno tudi ameriškega ali, recimo, turkmenskega pisatelja ne bi odpravil z opazko, da ti je neznan njun kontekst. Verjetno bi to izpadlo precej slackersko. Kot svet ni homogena pojavnost, tudi posamezne družbe niso. Je pa že v same pesmi (poleg znanstvenih razprav, intervjujev in vsega ostalega, kar imaš na dosegu roke) razvidno, da gre tu za diskurz, ki se spoznavno močno razlikuje od Mazinijevega.
Zaradi vsega omenjenega, azradi tovrstne lenobe, in percepcijske matrice, mislim, da tu želje po razumevanju niti ni bilo.
In, ker je tekst objavljen na tem portalu, ki ga ureja Andrej Hočevar, še malo kontekstualizacije kritike, kakršna je zgornja, in negativnega angažmaja (to je omenjenega slackerstva), kakršen je zgornji. Esej o kritiki, star približno pet let: https://tajakramberger.files.wordpress.com/2010/10/similis-simili-gaudet.pdf
Da ne bo pomote, do pesniške zbirke imam svoj pogled, ki seveda ni oboževalski, kar tu seveda ni važno; tudi za kritičen pogled je najprej treba stvar znati brati.
Pesmi o Luki Koper in vstajah pa so ti brzčas všeč, ker se ukvarjajo z nekim zunanjim sovražnikom, s pogledom na nasilje drugega, naj si bo to policije ali gnilih kapitalistov. Nenazadnje pa so vstaje nekaj, kar si je kulturniška scena apropriirala in s Protestivalom fašistoidno zamejila subverzivni potencial dogajanja. Pogled na noter je za tovrstno branje neznosen, neznosen je uvid v povezanost represije znotraj kulturniške srenje in kapitalističnega nasilja, in skupnost oblastnih mehanizmov – ta neznosen uvid pa potem rezultira v govoru o pomanjkanju “konteksta” in podobnem.
Vsaka pesem, ki potrebuje dodatna pojasnila, ki se nahajajo zunaj vsebinske dimenzije pesmi, je slaba pesem. Kajti pesem mora obstajati sama zase, povsem avtonomno od kogar koli. Če se avtorica odloči, da bo enačila lirski subjekt z avtorjem, potem to velja še toliko bolj. Poezija ni raziskovalno novinarstvo (na ta način jo berejo le pozitivistično usmerjeni literarni komparativisti), ampak način dojemanja, interpretiranja itn. Pri poeziji Taje Kramberger so navedene le teze, ki izhajajo iz nekih resnih razočaranj, ki bralcu niso znane. Ne strinjam se, da bi jih mora bralec sam raziskovati, niti se ne strinjam, da je to delo kritika. To bi bil vulgaren način branja poezije, ki kaže predvsem na šibkost pesmi.
Spoznavni diskurz? Jaz bi raje rekel pesmi brez sloga.
Prvi odstavek drugega sporočila namiguje na to, da obstajajo le »naši« in »vaši«. Še nikoli nisem srečal Taje Kramberger, nisem del pisateljske/pesniške scene, ne vem, kakšno vlogo ima tukaj urednik Andrej Hočevar … Toda kljub temu sem brez argumentov postavljen v binarno shemo, ki že zato, ker je shema, vodi k posplošitvam in poenostavitvam. Drago Jančar je lepo dejal: »Si naš ali njihov. Vmes ni nič.« Ne strinjam se, da je vsakdo, ki se kritično opredeli do literarnega dela, hkrati tudi avtorjev nasprotnik.
Mogoče še nekaj o drugem odstavku drugega sporočila. Bližje mi je policijsko nasilje kot pa umazane razmere znotraj pesniškega polja. O njem ne moram vedeti nič, ker nisem del njega, na vstajah pa sem bil in jih razumem bolje kot pa spletke med slovenskimi pesniki. Pogled od znotraj me ne more boleti, ker jaz nisem noter. Jaz sem outsider. Vendar to spet ni pomembno. Važno je, na kakšen način avtorica podaja kritiko bednih delavskih razmer v Sloveniji ali policijskega nasilja ali umazanih iger znotraj pesniške scene. Ne gre se za zunanjega/notranjega sovražnika, gre se za način, kako podaja kritiko. V zapisu zgoraj sem povedal, zakaj je tisti drugi način boljši.
Na koncu je omenjeno kapitalistično nasilje in oblastni mehanizmi. Kot kontekst je izpostavljena kritika skozi neomarksistično optiko. Ne trdim, da takšen način branja ni mogoč, a prepričan sem, da je v tem primeru poeziji Taje Kramberger storjena velika krivica, kajti neomarksistično branje zamegljuje vse ostale interpretacije, ki bi jih kakšen drug bralec utegnil izpeljati iz pesmi. Branje pesmi s pomočjo teoretskih konceptov lahko v primeru nepravilne uporabe povzroči škodo. Sploh pa bi bilo naivno, da z neko družbenokritično poezijo opravimo tako, da vanjo vpletemo ideje (neo)marksisitičnih klasikov.
Menim, da ni pomembno, kako nekdo bere poezijo, ampak kako utemeljuje interpretacijo. Poleg tega mora želja po razumevanju izhajati iz poezije same in ne iz dejstva, da je te pesmi napisala eminentna avtorica.
Pozabil sem dodati še tole. Ne morem se tudi strinjati z idejo “neznosnega uvida”, ki spet ne dopušča nobenih drugih alternativnih možnosti, razen izsiljevanja – če torej ne sprejmem interpretacije, navedene v drugem sporočilu, sem kratko malo sposoben manjšega interpretativnega uvida.
Ne poznam zadnje zbirke pesmi Taje Kramberger, pa lahko kljub temu ocenim, da je zgornja kritika napisana zelo z levo roko, brez posebnega poglabljanja. To si nek naključni bralec poezije lahko privošči, če ga pesmi ne ‘nagovorijo’ že pri prvem branju, knjigo pač odloži na polico, medtem ko si kritik tega ne sme privoščiti. Drezati mora v pesmi tako dolgo, da zna podati še kakšen boljši in manj površen argument od pomanjkljivega konteksta. Iz zgornje kritike tako ne znam razbrati drugega, kot da kritiku pesmi niso bile všeč, o sami poeziji pa ne izvem čisto nič – pa bi me zanimalo!
In vsak kritik je del literarnega polja, ne glede na to s kom pije kavo ali koga pozna in koga ne. Pa še to: tudi kritični komentarji ne želijo ustvarjati nasprotnikov, zgolj izboljšati razmere.
O avtoričini poeziji govorim v vseh odstavkih svoje kritike, poudarek pa je zagotovo v drugem, kjer pojasnim koncept zbirke (ki je isti kot v prehodni zbirki; njegov opis je podan v prvem odstavku), in v tretjem, kjer razložim, za kakšno poezijo pravzaprav gre. V četrtem omenim primer tistih redkih pesmi, ki odstopajo od večine in pojasnim, zakaj so drugačne. Ne razumem, zakaj bi moral iskati globino tam, kjer je ni, in ne vem, zakaj bi moral navajati nepotrebne primere iz zbirke, ki bi še enkrat potrdili to, kar sem navedel. Osebno ne maram besednega pleteničenja in »nakladanja«, katerega smisel je mogoče le v višjem honorarju. Pomembno mi je, da bralcu postrežem z bistvom. O tej poeziji se ne da izvedeti nič več. Pa da ne bo pomote: tudi mene zanima, čemu avtorica neutemeljeno kritizira vse, kar je slovensko, in zakaj svojih trditev ne postavi v kontekst. Če bi to storila, bi si zbirka zaslužila daljšo kritiko, ki bi pojasnila avtoričino kritično noto.
Ne gre za poznanstvo in vključenost/nevključenost v literarno polje. V tem primeru je šlo za pojasnilo o očitku na pristransko napisano kritiko (komentar številka dva). In tako je – kritike so namenjene prav temu, kar je navedeno na koncu predhodnega komentarja. Škoda, ker jih nekateri tako ne razumejo.
rok, pozdravljen.
ne morem se strinjati s tvojimi besedami, da mora pesem stati sama zase in kot takšna biti razumljiva. zakaj? ne razumem tudi tvojega argumenta, da pesem ni novinarsko in raziskovalno delo.
poezija je vse. ves svet, vsa njegova zavest in podzavest. vsak čas, tukaj in zdaj. in prej. največja nevarnost za poezijo in ustvarjanje je postavljanje pesmi v predale. tako in tako mora biti. tako in tako ne more biti.
z načinom razmišljanja kot je tvoj, v naši deželi ne bi imeli v današnjem času tako zelo spregledane, pa obenem najbolj vznemirljive veje pisanja (in risanja, slikanja) pesmi, avantgarde, ki je izstrelila v orbito svete besede in v tistem času (komaj malo manj) svete forme pesnike in pesnice kot so aleš kermauner, franci zagoričnik, mart ogen, matjaž hanžek, i.g. plamen, ifigenija zagoričnik (sedaj simonović), ivo svetina, andrej brvar in kasneje mnogo, mnogo ostalih … njihovi teksti vsebujejo novinarske izseke, citate, celo forme novinarskih zapisov, kot je glosa, pa osmtrnice, glasbene lestvice in drugo.
želim poudariti, da je raznovrstnosti poezije v slovenskem prostoru druge polovice šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja botrovala svoboda zapisa v svoji najlepši luči – podzavesti, seveda z veliko, veliko teoretičnega literarnega znanja v zaledju.
ravno to je tajina predzadnja in zadnja zbirka (zametke upora lahko zaznamo že daleč nazaj v tajine knjige, recimo v žametnem indigu na primer) – dnevnik upora. brecht je zapisal: knjiga je orožje – vzemi jo v roke. ravno to je taja kramberger tudi storila, vzela je edino orožje, s katerim želi rokovati – knjigo s svojimi lastnimi dognanji.
kdor ni bil soočen s podobno situacijo, kot taja kramberger, ne more razumeti, s kakšnim zlom si lahko soočen. mora pa in njegova dolžnost je, da preuči pesnico, o katere knjigi piše.
rok, to, da priznaš, da ne poznaš dovolj zaledja taje kramberger je s stališča iskrenosti edino prav in pohvalno.
vendar ti si literarni kritik.
tvoja obveza in etika bi ti morali biti vodilo, da preden določeno delo recenziraš, se poskušaš čim bolj informirati o samem delu in, nujno, avtorjevem, avtoričenem delu.
konec koncev, knjige v tvojem objemu je prostor zame ne bi bilo, če ne bi bilo taje kramberger.
z rahlo jezo, pa vendar s spoštovanjem,
dejan koban.
p.s.: za vse napake in nejasnosti se opravičujem. tekst sem pisal po vzoru beatniške generacije – iz srca direktno na papir.
Če se lahko malo vmešam.
Bi rekel, da pri Krambergerjevi (govorim o prejšnji zbirki; te nisem prebral, ampak si predstavljam, kot pravi tudi Rok, da je vsaj v tem oziru zelo podobna) problem ni toliko v samem referiranju na situacijo zunaj sebe. Seveda nam je jasno, da to počnejo mnoge pesmi in da to počnejo dobro in da so kljub temu lahko dobre pesmi.
Pač pa je problem v tem, da enostavno niso dovolj močne, da bi me prepričale, da me mora ta situacija brigati. Nikogaršnja dolžnost ni, da bi ga brigalo karkoli. Jaz lahko tu še tako vztrajam, da je v Severni Koreji res huda štala (in če smo že ravno pri tem, je to verjetno hujše zlo od zla, s katerim se sooča Kramberger), ampak zato moja poezija še ne bo imela etične teže – to mora dobiti od nekje drugje, ne iz samih okoliščin nastanka.
Kar se mene tiče, so pesmi Krambergerjeve v teh zbirkah etično tako ploske in predvidljive (jaz imam prav in sem dobra, vi se motite in ste hudobni), da jih enostavno ne kupim.
In še to bom rekel: kritik se seveda mora poglabljat, dokler nečesa ne razbere, ampak legitimna kritiška ugotovitev je tudi: tu zadaj ni nič ali pa je premalo, da bi se bilo bralcu v te pesmi sploh vredno poglabljat. Kot rečeno, v etičnem smislu je s pesmimi Krambergerjeve točno tako. Ne mislim, oprostite, zapravit celega dneva za branje o spletkah in užaljenostih na neki univerzi (ki vemo, da so glede tega profesorji itak hujši od otrok v vrtcu), ker to te poezije nikakor ne odpira, pač pa spremeni edinole stopnjo strinjanja z avtorico.
Pa še glede “knjiga je orožje” itd.: spet je vse odvisno od dejanske kvalitete napisanega. Na mojem “boju z besedo” ni nič plemenitega in pozitivnega, če sestoji iz tega, da vam vsem, ki se ne strinjate z mano, rečem pizde in fašisti.
Dejan, pozdravljen.
Naj najprej odgovorim na prvi odstavek tvojega sporočila. Obstaja več načinov, kako interpretirati pesem in očitno sva tukaj soočena pred dvema pogledoma. Ti si svoj pogled pojasnil v drugem odstavku. Poezija je vse, praviš. Takšno stališče po mojem mnenju vodi v relativizem, saj lahko katera koli pojavnost v pesmi pomeni vse in nič. Banalen, hipotetičen primer: imamo pesem, v kateri je metulj. V pesmi mora biti razvidno, kakšno funkcijo ima tale metulj. Najhuje je, ko nekdo takšno pesem interpretira vulgarno šolsko, na primer: »Metulj simbolizira umetnika, ki ne najde miru.« Če je v poeziji dovoljeno vse, je ta interpretacija legitimna. A kaj pa, ko ni nikjer v pesmi jasno, da je tale metulj res prispodoba umetnika, in še huje, da ni nikjer v pesmi razvidno, da ne najde miru. Menim, da se tako ne bere poezije. Če bi morebitnemu interpretu to očital, bi mi ta najverjetneje odvrnil: »Vsakdo ima svoje mnenje.« Seveda, ampak mnenje je treba utemeljiti z jasnimi in konsistentnimi argumenti, ki imajo podlago v pesmi. Po tvoji interpretaciji bi bil v tem primeru ta metulj vse – in nič. Tale metulj ali kateri koli motiv ne more biti vse, razen če ni iz pesmi razvidno, da je vse. Dodal bi še, da mogoče sploh ni pomembno, kaj ta metulj pomeni. Morda je fokus pesmi čisto nekje drugje. Gre skratka za banalen primer, s katerim hočem braniti poezijo, za katero menim, da ne potrebuje iskanja interpretacij zunaj nje same. Razen, če je šibka.
In če nadaljujem: tudi mene jezi, ko se postavlja poezijo v predale. Po obdobjih, na primer. Sicer ne vem, zakaj mi to očitaš, saj jaz nisem umestil obravnavane zbirke v noben literarnovedni predal. Poleg tega ne pravim, kako mora biti v poeziji in kako ne. To se odloči vsak pesnik/pesnica sam, to je polje umetniške avtonomije.
Pri tvojem tretjem odstavku sem dojel, da govoriš o ustvarjanju poezije (!), jaz pa o interpretiranju. Zelo velika razlika. Jaz ne postavljam meja pri ustvarjanju poezije, marveč pri njeni interpretaciji. Ta mora imeti metodo in neka pravila. V nasprotnem primeru postane neobrzdana. Iz tega dobimo relativizem, ki si ga izpostavil v drugem odstavku. Meje ustvarjalnosti ne obstajajo. Meje interpretacije pa morajo, sicer se lahko umetniška dela (to še zlasti velja za književnost) zlorabijo in potem lahko vsakdo reče »Jaz mislim tako in to je moje mnenje.«, ne da bi konsistentno utemeljil, zakaj tako pravi. In vidi v motivu motivu metulja, kar se mu zahoče. Če bi bilo temu tako, potem jaz ne bi znal odgovoriti na vprašanje, zakaj okrog tega motiva potrebujemo ostale besede, ki tvorijo pesem. Napišemo samo »metulj« in to je to.
Vse, kar praviš o podzavesti in ostalem, drži – a tukaj je kontekst jasen. Omenjaš ga. To je lahko podzavest. Poezija avtorjev, ki jo omenjaš v tretjem in četrtem odstavku, je več ali manj vrhunska poezija, ki tudi daje navdih za prav takšne interpretacije. In teh interpretacij nihče ne išče v življenju avtorjev, ki jih navajaš, ampak v samih pesmih. In seveda imajo vse tiste lepljenke (omenjaš gloso, osmrtnice, glasbene lestvice …) koncept, smisel. Za njihovo razumevanje mi ni potrebno posegati zunaj pesmi. In ponavljam še tole: nikjer ne govorim, kaj mora poezija biti, ampak kako jo po mojem mnenju ustrezno brati. Ko sem rekel, da poezija ni raziskovalno novinarstvo, nisem mislil, da ne sme biti oblikovana kot časopisna novica ali da ne more biti iztrgana iz konteksta časopisnega poročila, ampak da je jaz kot bralec ne morem brati tako, da bom moral nekim zunanjim pojavnostim posvetiti več časa kot pa pesmim samim, da jih bom lahko razumel. Ne morem se igrati raziskovalnega novinarstva, saj potem pesmi nimajo pomena. Tale moja poved, ki jo povzemaš v svojem prvem odstavku, se sama zase sliši fašistično, kot da ne dovolim, da je pesem lahko osmrtnica. To seveda ni res, kajti – ponavljam – govorim o interpretaciji, zato predlagam, da poleg te povedi upoštevaš še ostale povedi v odstavku (prvi odstavek mojega prvega odziva, ki je odgovor na prvi in drugi komentar) in videl boš, da govorim o načinu branja.
Avtoričino knjigo razumeš kot dnevnik upora. To je povsem legitimna odločitev, ki ima smisel. Praviš tudi, da je knjiga orožje (ko bi le danes imela takšno moč!). Knjiga je lahko orožje, to drži, a kakšno orožje je pesniška zbirka Taje Kramberger? Orožje proti komu? Orožje (beri: knjiga) mora imeti učinek, izrazno moč, umetniško vrednosti, mora se dotakniti bralcev/bralk in jim podreti predstave, vrednote itn. Jaz menim, da pesmi v zadnji pesniški zbirki Taje Kramberger tega ne počnejo. Tega ne vidim in ne čutim. Avtorica sploh ne upesnjuje nikakršnih dognanj, ampak le teze, ki so na nivoju kolumne. To je glavni razlog, zakaj manjka kontekst.
Tudi ti mi predlagaš, da bi moral raziskati avtoričino ozadje in na tej podlagi pojasniti pesmi. To je samomor za pesmi Taje Kramberger, saj s tem potrdiš, da imajo smisel le, če imajo zraven komentar kritika ali urednika. Poved, v kateri praviš, da lahko avtoričino stisko razume le tisti, ki je bil soočen s podobnim zlom, se mi zdi problematična v kontekstu branja pesmi. Najprej zato, ker jaz kot bralec te stiske ne vidim in ne opazim. V obravnavani poeziji te stiske ni – če jo je avtorica hotela upodobiti z besedami, potem ji to po mojem mnenju ni uspelo. Dalje zato, ker je dobra besedna umetnost prav tista, ki ubesedi neubesedljivo, ki spregovori o tistem, o čemer se ne da spregovoriti. Samo pomisli na zares dobre vojne romane, ki tako pristno prikažejo vojne grozote, da jih lahko razume tudi tisti, ki ni bil nikoli del njih. Če bi bila tale poezija dobra, potem bi to krizo/stisko/izkušnjo čutil, razumel, vzpostavil bi empatijo itd. Poleg tega menim, da ni primerno zlorabljati avtoričine stiske zato, da se nekomu očita, da ne zna brati njenih pesmi. Avtoričine težave ne morejo in ne smejo braniti slabosti njene poezije.
Tudi poved po modelu »Če ne bi bilo osebe A, ne bi bilo knjige B.«, se mi ne zdi prepričjiv argument za bran avtoričinih pesmi. Potem bi lahko na ta način upravičili obstoj vsakega nekvalitetnega literarnega dela, saj bi se sklicevali na edinstvenost nekega posameznika/posameznice, ne pa na posebnost njenega literarnega dela.
Z globokim spoštovanjem in brez jeze,
Rok
P. S. Tudi jaz po kliku na gumb »Oddaj« opazim kakšno slogovno okornost, ki bi jo lahko še pobrusil, a naj nam bo v tem žanru oproščeno.
Da, se strinjam. Več pa v spodnjem komentarju.
Hm, saj ne vem, če boste lahko našli skupni jezik, ker je razumevanje tega kaj je kontekst neke pesmi pač zelo relativne narave. Če karikiram: nekomu, ki ni pismen bo (zapisana) pesem pač popolnoma nedostopna, spet druga pesem pa bo zahtevala poglobljeno poznavanje celotne srednjeveške nabožne poezije. Največ kar lahko tu kritik naredi je, da pride do čimvečjega števila tovrstnih informacij. Mogoče je to nekoliko zmotilo v kritiki, ker je izgledalo kakor, da ni bilo storjeno vse. Je pa tudi res, da je raziskovanje nekih kabinetnih, družinskih in gostilniških relacij predvsem drugim voajersko. No, naposled pa je (kljub vsemu kar kritik požre tekom “raziskave) popolnoma legitimno rečt, da pa je to brezveze. Glavno je, da so bile tekstu dane vse možnosti.
In tu se tudi lahko strinjam z “iskanjem globine, ki je ni”. Sam sem se večkrat znašel pred teksti, ki globine pač niso premogli. Seveda bi se lahko nekaj silil in afnal, ter naposled izbrskal nastavke za poststrukturalistično misel. Ampak to pač ne bi imelo smisla, ker ne bi predstavilo dela v njegovi najbolj reprezentativni razsežnosti.
P.S. Zbirke nisem prebral, govorim na splošno.
Se strinjam, a vendar bi navedel še nekaj pojasnil.
Vse informacije, ki presegajo dejstvo o kadrovski čistki na Univerzi v Kopru, so – kot je rečeno v komentarju –, voajerske informacije, ki ne bi izboljšale kvalitete pesmi, razen če bi bile zamaskirane že v pesmih samih, ampak to je druga zgodba.
Ne vem, če je res tako relativno, kaj je kontekst v tem primeru, saj sem večkrat napisal, kaj si predstavljam pod tem pojmom (seveda, srednjeveška poezija je poglavje zase). V izogib nesporazumom bom podal še en konkreten, šolski primer:
Nihče zares ne ve, kdo je bila Temna dama v sonetih W. Shakespeara, a zato njegovi soneti niso nič manj soneti. Delujejo. Poezija Taje Kramberger bi morala namreč funkcionirati, tudi če ne vemo, kaj je empirična avtorica v resnici doživela. A ne deluje. Odtod šibkost, ki sem jo že večkrat poudaril. Izogniti bi se ji dalo na primer tako, da bi že pesmi vsebovale te informacije, ki jih zaradi moje »lenobe« noben bralec zdaj ne pozna. 🙂 Tako kot zaradi lenobe literarnih zgodovinarjev nihče ne ve, kdo je bila Temna dama.
Mislim, da sem v splošnem povedal dovolj o izhodiščni pesniški zbirki, zato se s tem komentarjem zaključujem pogovor z moje strani.
Lep pozdrav vsem.
pikaču, pozdravljen.
predvsem govorimo o tajini zadnji knjigi in o njej kot pesnici, ki pa je, seveda, unikum v našem prostoru, tako kot vsak od nas.
gre za individualen primer poezije, ki jo je potrebno obravnavati z velikim predznanjem glede samega nastanka pesmi iz v tvojem objemu je prostor zame.
prosil bi, da se tisti, ki dejansko ne poznajo določenega avtorskega izdelka, dokler le-tega ne preberejo, ne vmešavajo v debato.
čisto zaradi osnov etike.
sam ne bi pisal v ta forum, če knjige, ki je meni osebno od tajinih knjig na petem mestu, ne bi prej temeljito prebral.
še opravičilo, ki se nanaša na moj prvi komentar – ko sem pisal o poeziji, sem pisal zgolj in izključno s strani avtorja – pesnika in ne avtorja – kritika.
Pičaku pikačuje, kaj češ drugega. Ta s Severno Korejo je pa na ravni tiste z lačnimi otroki v Afriki. Nesramno, predvsem pa intelektualno nezrelo.
Dragi Rok,
berem tvojo kritiko zadnje pesniške knjige Krambergerjeve in komentarje – in kaj naj rečem? V čudno vlogo si se postavil – v vlogo zagovornika kritiške ignorance. Od kod ti ideja, da mora biti “pesem sama po sebi zadosti” oz. da jo mora bralec razumeti brez (intelektualnega, čustvenega) napora, ne da bi si (tako kot vsak intelektualno in duševno ter duhovno prebujen človek) prizadeval po večji vednosti? Zakaj bi zavračal spoznanje, ki ti ga ponuja pesem, češ da se moraš zanj potruditi s tem, da se še kje drugje podučiš in poučiš, da bi jo lahko razumel – npr. iz svojih izkušenj, v časopisju, v zgodovini, sociologiji, filozofiji itd. Andrej Božič je napisal doktorsko disertacijo o interpretaciji ene od Celanovih pesmi, ki niso umljive (oz. so umljive v manjši meri) brez poznavanja filozofije in konkretnih detajlov zgodovinskih dogodkov, pa Celanu nihče ne očita tega, kar ti Krambergerjevi. Da pa prav kritiku, ki naj bi bil bolj razgledan in izobražen in poglobljen in zaljubljen v poezijo od povprečnega bralca, skušaš dati alibi za ignoranco …! – Kar se je takoj v naslednjem komentarju sprevrglo v mnenje, da imate kritiki PRAVICO reči, da je nekaj BREZVEZE, in ob tem še govoriti o SPOŠTOVANJU (!) … Ne, NIMATE je, zakaj bi vam dajali pravico, da ponižujete oz. na hitro odpravite ljudi in stvari, ki jih ne razumete niti ne dojamete! To bi bilo pa res čisto v stilu “hočevarske kritike”, ki jo je kot „keropsko“ tako lepo opisala in razčlenila prav Taja Kramberger v eseju, na katerega je link poslala Ej. Res ti priporočam prebrati teh 46 strani, pa Aljažu tudi, posebej od strani 177 dalje boš našel razčlembo, ki – opisuje tudi tvojo konkretno kritiko, skoraj od črke do črke. Nič ne bo narobe, če jo bereš samokritično – vem, da si tega zmožen. Hkrati pa te vabim na pogovor o Tajini knjigi, ki bo prvi teden septembra na Pesnicah o pesnicah v Hostlu Celica, tam boš gotovo slišal kaj, kar bo spremenilo tvoje mnenje o knjigi.
Tvoja kritika žal ne zdrži. Naredi zanimiv eksperiment: prepiši jo tako, da boš vse svoje trditve obrnil, zamenjal s protipomenom (npr. ko pišeš, da nima vsem prepoznavnega konteksta, prepiši, da ima vsem prepoznaven kontekst) – pa boš videl, da se enako dobro bere, torej … toliko o vrednosti “argumentov”, ki si jih navedel. Roko na srce: v resnici gre le za tvoje golo mnenje oziroma za „tehniko okusa”, kot jo imenuje Krambergerjeva. Kritik naj bi se (s pomočjo znanja, vednosti, spoznavne zmožnosti, empatije, etičnosti in (samo)refleksije) dvignil nad (navidezno oseben, a v resnici neavtonomen, družbeno reproduktiven) “okus”, se dotaknil družbeno transformativnega, odprtega, strukturnega, poetičnega itd., skratka, nečesa globljega v poeziji, odkrival in odpiral nova in nova vrata, nove vhode v branje oz. v opomenjanje … Če jih je bolj zahtevno najti, to še ne pomeni, da je poezija “slaba” – saj se v teh stvareh trud še kako bogato obrestuje! Več kot boš pokazal znanja in vednosti, bolj bo tvoja kritika vredna branja. Pri tej knjigi je gotovo tako, tolikokrat sem jo prebrala, da mirno lahko to trdim. (Za dokazovanje pa bom uporabila druge prostore.) To, da se kot študent primerjalne lotiš pisanja kritike oz. to, da ti jo objavijo, žal danes ne pomeni še nič – ne da ti nobene kompetence, razen kompetence (bolj natančno: zlorabe) socialne “moči”. Dobri uredniki imajo vsaj še kakšne standarde in ne objavljajo kar vsega, kar jih v socialnem smislu potrjuje oz. kar napada njihove “sovražnike”; tu igra tudi Hočevar kot urednik svojo negativno vlogo, kar se vidi tudi sicer. Kriterije za svoje tekste si moraš v svoje dobro postaviti sam! In postavi si jih tako, da te kasneje ne bo sram in da te čez 50 let ne bodo navajali kot eklatanten primer slabe kritike …
In nikar se ne zavajaj, da si “izven” slovenskega literarnega polja, da lebdiš “nekje nad”, v nedoločenem prostoru, čist in nedolžen; vsi, ki se oglasimo (ali ne oglasimo, tudi to je znak), smo “v”, gre samo zato, kaj tam počnemo – in kako odgovorno in (samo)reflektirano, samokritično torej … Naj tako zaključim z maksimo, da naj bo kritik le tisti, ki je v prvi vrsti dovolj samokritičen? In če samokritično ugotovi, da nima dovolj znanja, vednosti ali spoznavne zmožnosti niti afinitete do predmeta … naj raje molči.
S prisrčnimi pozdravi,
Barbara Korun
samokritika je lepa beseda, vendar kaj bi storil pesnik, ko bo samokritično ugotovil, da ni dorasel
svoji vlogi; bo vrgel besede v koruzo ali bo še naprej pesnil; skratka, koncept samokritičnosti bi bilo treba brati na drugem nivoju in ravno pri pesnikih, zaradi narave dela in tradicije, opazujemo malo te žlahtne osnove; v tem kontekstu se mi zdi prav simptomatično, kako se napada zgornja kritika in njen kontekst; kot da bi vse skupaj izhajalo iz avtorice in sodilo zraven; to je po mojem precejšen poraz; s tem ni bilo nobenega izstopa; kdor je bil za, bo še naprej za; kdor je bil proti, bo še naprej proti. kritik je tukaj seveda vedno v depriveligiranem, podrejenem položaju; ampak to je njegovo mesto, s tem ni nič narobe. dokler ne žali ali pljuje, dokler je njegov pristop “etično” nesporen. vstopili smo torej, izstopili ne bomo nikoli?
Pozdrav,
če sem že bil pozvan k prebiranju teksta “Similis simili gaudet” (ki sem ga sicer prebral že nekaj časa nazaj) se še enkrat oglasim.
Mogoče je bil moj hiter odgovor nekoliko pre-hiter, pa vendar: zapisal sem, da naj bodo tekstu dane vse možnosti s čimer sem meril ne zgolj na čimboljše poznavanje konteksta nekega besedila, temveč jasno tudi na željo po interpretaciji in (pa naj zveni nerodno) uvidu. In če se je vse to storilo, pa kritik teksta vendarle ne sprejme, ne gre kritiki nič očitati (tudi Kramberger se ne ogiba negativnim predznakom, ko govori o “reproduktivni poeziji”, ali celo zelo konkretno o Štegrovi poeziji, tako, da pojem nezmožnosti kritike, celo sodbe, iz tega vidika odpade). Mogoče je “brezveze” preveč zaznamovan izraz, mislim pa, da se vendarle vidi kam pes taco moli.
Tu je bistveno še dvoje: nisem rekel, da je dotična kritika dobro spisana in poudaril sem, da zmoti občutek, da ni bilo storjeno vse potrebno. In tu zmoti tudi kritikovo priznanje, da ni dobro poučen. Pa ne zmoti toliko priznanje, ki je skoraj dobrodošlo, ker vsaj ni izmišljanje novega izhodiščnega teksta za potrebe vnaprej zastavljene kritike (na kar opozori tudi Kramberger), ampak to kar to priznanje pomeni. Sem gre seveda lahko tudi tisto o molčanju, le, da se ne strinjam, da je potrebna afiniteta do predmeta (edino, če je kot predmet v tem kontekstu pojmovana sama literatura oziroma neke njene razsežnosti). Da le nujnost molčanja ne izhaja iz tega po čemer je udrihal (celo) Mazzini, ko je izdal knjigo “Če ti kaj ni prav, se pa izseli!”.
Zapisano je tudi, da so pesmi neposvečenim (in posvečeni so razumljeni kot kolegi in prijatelji pesnice, kar je lahko problematično) nedostopne. Če se je kritiku tako zdelo – prav, verjetno se bo kdo z njim strinjal, spet kdo drug pa ne. Tu, bolj kot slabo kritiško pisanje samo na sebi, vstopi heteregenost kritiškega polja, kar je prej pozitivna kot negativna razsežnost. Potrebno je razumeti, da (pol)strokovna recepcija nekega dela sestoji iz večjega števila kritik, morebitnih nagrad, prevodov, prisotnosti v morebitnih antologijah (lahko tudi učnih načrtih če hočete) … verjetno si vsak od nas izbira kritiška peresa po svojih preferencah. Zelo preprosto: tudi sam spoštujem nekatera po mojem mnenju dobra kritiška peresa s katerimi pa se praktično nikoli ne strinjam.
Tako tudi nima pesniška zbirka popolnoma nič opravit z mojimi zapisi, in tudi moji zapisi ne z njo. Da pa še lažje naredim črto, ena takšna zaupna za sodebaterke/sodebaterje: moja kritika pesniške zbirke bi bila drugačna, zajel bi še kakšno razsežnost in bil bolj naklonjen. Ampak to ni pomembno.
In tako preidem k drugi točki. Komentarji so se počasi začeli izogibati sami kritiki in se vedno bolj ukvarjajo z relacijo med avtorjem kritike in avtorico pesniške zbirke. Naslavljanje avtorice s “Tajo” priča o tem (če smem bit dlakocepski), pa potem navajanje njenih lastnih odzivov na negativno nastrojeno kritiko njenega dela, ki so po mojem mnenju vendarle neprimerno bolj konkretni in ne toliko splošni kot se želi predstaviti da so (s tem seveda ni nič narobe, nekatere zablode kritikov so v tekstu dobro detektirane, niso pa tako zlahka prenosljive na kritiko o kateri se mi pogovarjamo) … meni se zdi tole nekoliko nehigienično, predvsem pa se ujema s pasusi ko Kramberger govori o “umeščanju kerkopske kritike v specifičen družbeni prostor”. Eno je torej kritika kritike, drugo pa kritika pesniške zbirke in nisem prepričan, da gre eno gladko z drugim.
Pa lep pozdrav!
A.K.
Draga Barbara, lepo pozdravljena.
V svojem zadnjem komentarju sem dejal, da se poslavljam od debate, ker sem čutil, da sem povedal še preveč, a sem se vseeno odločil, da odgovorim na tvoj komentar, saj ne bi bilo pravično, da se ostalim odzovem, tebi pa ne.
Marsikaj, kar navajaš, sem že pojasnil v vseh prejšnjih komentarjih, a bom poskusil znova, z drugimi primeri in drugačnimi besedami. Ker svojega besedila nisi natančno členila na odstavke, se ne bom nanašal nanje, kot pri ostalih komentarjih, ampak neposredno na tvoje argumente.
Najprej mi je očitano, da menim, da mora bralec pesem razumeti brez najmanjšega intelektualnega napora, ne da bi si pri tem prizadeval po večji vednosti. Ne v kritiki ne v komentarjih ne v svojih mislih ne najdem mesta, kjer sem kaj takega zagovarjal. Pesem je zelo zahtevno intelektualno in miselno delo, ki zahteva veliko časa, koncetracije in poglobljenosti. To je moje stališče. Zelo sem nesrečen, ko v kakšno pesem vložim veliko energije, truda in angažmaja, a mi ona tega ne vrne – običajno potem ugotovim, da je to slaba pesem.
Dalje, nikjer nisem rekel, da pri branju pesmi ne pomagajo lastne izkušnje, znanje iz filozofije, zgodovine, književnosti. Dober bralec mora biti vrhunsko izobražen, poznati mora vednost o preteklosti, vednosti o modrosti in literaturi, da lahko potem razume pesem, v kateri se lahko ustvarjajo presečišča vseh teh spoznanj, ni pa to nujno. A spet bom ponovil to, kar sem ponovil že prevečkrat: vsi tile označevalci iz zakladnice znanja teh področjih, ki jih naštevaš, so v dobri pesmi vedno utemeljeni, imajo vlogo in pomen. Zato lahko takšna pesem stoji sama zase. Ko omenjaš doktorsko disertacijo Andreja Božiča, omenjaš Celanovo poezijo in branje njegove poezije s pomočjo filozofskih orodij in znanja zgodovine. Celan – in mnogi ostali filozofski pesniki – so bili odlični pesniki, ki so se odločili, da bodo upesnili filozofske matrice in spoznanja na način, ki deluje, funkcionira. Za poznavanje njegovih pesmi potrebujem morda le filozofsko znanje, nikakor pa ne poznavanja njegovega življenja. In tudi brez filozofske in zgodovinske vednosti njegove pesmi stojijo, imajo strukturo, slog, imajo moč. Zato Celanov primer nikakor ne more upravičiti slabosti zadnjih dveh pesniških zbirk Taje Kramberger. Mislim, da ne bomo v Celanovi poeziji nikjer našli neargumentiranih tez, zagrenjenega tona, napadanja, ki ne pojasni vzrokov napada, ne bomo našli neutemeljeno žaljivo-osebnega diskurza ipd.Poleg tega obe pojavnosti znotraj navedene primerjave (torej primerjava poezije Taje Kramberger in Celana) ne izhajata iz enakih izhodišč, kajti pri Taji naj bi imeli za predznanje njeno avtobiografijo, pri Celanu pa filozofsko in zgodovinsko vednost. Vzemimo raje dva enaka primera. V slovenski literarni zgodovini vem za osebo, ki je zagotovo pogoltnila več hudega kot T. K. in je bila v še večji opoziciji s tedanjim družbenim sistemom. Ta oseba se imenuje France Prešeren, ki danes velja za velikana slovenske poezije. Te teze mi najbrž ni potrebno pojasnjevati, bi pa rad razložil nekaj drugega. Ko berem Prešernove verze (denimo Sonetje nesreče, še posebej prvi je izrazito avtobiografski), bom v njih našel mnogo avtobiografskih elementov. A tudi če teh elementov ne bi poznal, bi pesem še zmeraj funkcionirala enako dobro. Tudi če ne bi imeli niti enega podatka o Francetu Prešernu (niti njegovega imena ne), bi bile to še vedno najboljše pesmi v slovenski književnosti. Vulgarno avtobiografsko znanje je tukaj odveč. Lahko bi dodal retorično vprašanje – le zakaj je odveč in le zakaj ne čutimo njegovega pomanjkanja? Če bi ga, potem Prešeren danes ne bi bil to, kar je.
Spet ne razumem, kje sem kogar koli poniževal. Pravico do lastnega stališča ima vsakdo, ki ga prepričljivo argumentira. Seveda ima pravico tudi tisti, ki stališča ne razloži, a žal to potem ni mnenje. Jaz imam pravico reči, da je nekaj brezveze, če to utemeljim s primeri in tako najbolj pokažem spoštovanje do bralca in do tistega, na katerega se stališče nanaša. Ne razumem tudi, zakaj stališče, da sem na hitro opravil z avtoričino poezijo. Knjigo sem prebiral en mesec, iskal sem celo stare članke, ki so govorili o dogajanju v Kopru (ki je po mojem mnenju vredno obsodbe in zgražanja, a to tukaj ni pomembno), v roke sem dobil celo avtoričino »teoretsko« knjigo in nekaj člankov, a nikjer nisem našel konkretno tistih informacij, ki bi mi pomagale razumeti pesmi. In tudi če bi jih našel, ne bi bile pesmi zato nič boljše. Kot je bilo že rečeno: vse informacije, ki presegajo kadrovsko čistko, so informacije na nivoju gostilniškega opravljanja. Sicer ne znam pojasniti, zakaj niso znane – zakaj jih avtorica ni vpletla v pesmi? Zakaj jih je bralcu zamolčala? Morda zato, da ga bo lahko vedno izsiljevala, da je ne razume, če bo imel drugačno stališče kot ona? Še enkrat ponavljam: gre za teze, dogme, gre za verske resnice, ki nimajo v knjigi nobene instance. Če so torej vse te zadeve, ki so navedene v drugi polovici prvega odstavka, povzetek Tajinega eseja o kritiki literarne kritike (iskreno sem vesel, da ga imamo; na okrogli mizi o literarni kritiki smo ugotavljali, da je kritiških refleksij premalo – a ni dovolj, da besedilo samo je, da obstaja, besedilo mora biti tudi dobro), potem ga bom morda raje prebral enkrat drugič.
Trditev, navedena na začetku drugega odstavka, je po mojem mnenju deplasirana. Če bi vse trditve v kritiki spremenil v protipomenke (sem poskusil), bi bila kritika nesmiselna zaradi pomena, in ne zaradi njenih argumentov. Sicer pa se mi to zdi zelo dober lakmusov papir za testiranje avtoričinih pesmi. Postavimo vse teze, ki jih navaja (upam, da je bilo do sedaj dovolj jasno poudarjeno, da za pričujočo pesniško zbirko velja enačba verz=teza), v protipomensko obliko. Dobimo proti–teze, ki so še zmerjal brez konteksta, brez argumentov in brez oprijemljivih izhodišč.
To, kar je navedeno v nadaljevanju (torej to, kaj je naloga kritika), je zelo dobro povedano. Vesel sem, da se v slovenskem kulturnem prostoru tudi tako pojmuje vlogo literarnega kritika, ki mora napeti vse sile, se dvigniti nad vsem in podati svoj (!) način razumevanja pesmi. A če je vloga kritika jasna, potem ni jasno, kaj to pomeni v praksi. To ne pomeni, da mora kritik vedno reševati slabo poezijo in blefirati o kompleksnih pesemskih svetovnih, če ti v poeziji ne obstajajo. To ne pomeni, da mora iskati globino v besedni mlakuži, katere vodostaj znaša nekaj centimetrov. To ne pomeni, da naj v to mlakužo besed izkoplje globino, primerljivo z globino oceana, in vanjo natoči svežo vodo besed ter s tem uniči taisto mlakužo. To pomeni predvsem to, da motri tisto, kar je, ne pa da to spreminja samo zato, da bo bolje. To ni naloga literarnega kritika. Če nadaljujem iz tega, kar je napisano: kritik mora pokazati veliko znanja in vednosti, to je res, a to znanje mora biti v kritiki utemeljeno (zelo mi je žal, ker se tako ponavljam, a ne gre drugače), kajti jaz lahko v neko kritiko navedem vse svoje znanje slovenske zgodovine, če hočem, a kaj to pomaga, če ni jasno, zakaj sem ga navedel. To lahko dokazuje le to, da sem splošno razgledan, nikakor pa ne tega, zakaj je poezija, o kateri teče beseda, boljša. Zato ni nujno, da je kritika vredna branja, če ima neutemeljeno nametanih ogromno podatkov in znanja; to je lahko krinka za to, če se ne želim jasno opredeliti do pesmi, ali pa če hočem zavajati bralce. Podobno kot če bi pisal hermetično ali pa bi kulturniško nakladal le zato, da dokažem svoje jezikovno znanje, ne pa dejanskega poznavanja in razumevanja knjige.
Nikjer tudi nisem rekel, da s tem uveljavljam kakršne koli svoje kompetence. Star sem 22 let in zelo rad se učim od starejših. Trudim se graditi lastni miselni aparat, lastna stališča, za katera pa vedno dopuščam možnost, da jih izboljšam. Če bi me kdo prepričal, v čem se motim, bi to z veseljem popravil in se tudi opravičil, če bi bilo treba. In spet je govora o imaginarnih sovražnikih. Spet sem postavljen med zlobne sile, ki ne bodo nikoli zveličane.
Sprejemam odgovornost za to, kar pišem in počnem. Pisanja kritik se ne bi lotil, če ne bi o njih ogromno razmišljal, če jih ne bi samokritično reflektiral, in če ne bi imel rad književnosti, zaradi katere vse to počnem. Kriterije za svoje tekste si postavljam sam, ta trenutek jih delim z bralci, odražajo se v mojih kritikah. Torej jih razkazujem javno. Poleg tega mi Andrej Hočevar ali kateri koli drugi urednik ni nikoli rekel, kako naj pišem; če bi to storil, bi se mu prijazno zahvalil in prekinil vsakršno sodelovanje. Kriterije si postavljam tako, da sledim sebi in nikomur drugemu, kajti jaz sem tisti, ki sem podpisan pod svoja besedila. Da pa bi moral pisati tako, da bom naslednikom čez 50 let všečen, se mi zdi zelo problematično stališče, kajti nikoli ne bom pisal tako, da bi komur koli ugajal, temveč bom pisal tako, kot mislim, da je prav. Nikoli nisem nameraval ugajati nikomur, ne mainstreamu, ne margini, ne eminentni pesnici, ne uredniku.
V zadnjem odstavku je literarno polje razumljeno kot prostor za vsakogar, ki se oglasi. Dobro. Če ga tako razumemo, potem sem del njega, priznam. Jaz bi sicer drugače opredelil determinante vključenosti v literarno polje, a naj bo to ideja za kakšen drug pomenek. Glede samokritičnosti in molčanja, navedenega na koncu zadnjega odstavka, pa bi dodal le to – ne bom si dovolil molčati le zato, ker ne smem povedati, da je cesar gol.
S spoštovanjem,
Rok Smrdelj
P. S. Ponovno se opravičujem za vse morebitne slogovne in slovnične pomanjkljivosti. Opravičujem se tudi za številne tavtologije.
Na tretji in četrti odstavek komentarja Aljaža Krivca hkrati odgovarjam v četrtem, petem in sedmem odstavku svojega odziva Barbari Korun.
Aljaž Krivec, nočem biti ciničen, toda res bi rad izvedel, kje ti vidiš heterogenost kritiškega polja – in tu bom na tebe prevesil breme dokaza. Zberimo, na primer, reprezentativen vzorec kritik knjig Taje Kramberger in preučimo, če je v njih kaj heterogenega, da ta heterogenost ne bo samo nominalna. Na podlagi splošnih opazk o različnih kritiških okusih in tavtologijah o sestavljenosti (pol)strokovne recepcije iz večjega števila kritik, nagrad in podobnega, ne moremo sklepati o prav ničemer; obstoj različnih avtorjev kritik in nominalni obstoj različnih institucij in nagrad preprosto ničesar ne dokazuje, sploh, če je literarno polje konstituirano na oblastnih mehanizmih, ki ga obvladujejo kot takega. Literarno polje je nadpojem, ki zajema tudi posamezna avtorska imena in institucije.
Recimo v neki polemiki s tvojo prijateljico Anjo Radaljac (ki je ne omenjam zato, ker je tvoja prijateljica, temveč zato, ker mislim, da imata podoben kritiški topos in habitus), je bil moj pogled ravno tako preusmerjen na domnevno heterogenost; omenjenih mi je bilo nekaj kritiških imen, ki to heterogenost dokazujejo. Recimo Veronika Šoster. Pred kratkim sem prebral njeno kritiko knjige Jana Krmelja, ki izkazuje natanko takšno recepcijo zahtevnejše poezije in pesniškega diskurza samega (ki v poeziji večine domačih avtorjev sicer umanjka), kakršna je uveljavljena v širšem literarnem polju: opazke o “hermetičnosti” (brez genealogije tega pojma, ki bi lahko razbila sholastično akademsko pojmovanje), z nekakšnimi pričakovanji od prihodnjega ustvarjanja avtorja (kakršno je v tem primeru značilno, Jure Detela je pisal o fevdalnem odnosu do mladih pesnikov), brez uvida v pesniško tradicijo. Veronika Šoster je kritičarka, ki jo Anja Radaljac na novačenjih med predavanji primerjalne književnosti, kakor sem slišal od kolegov, ki to smer študirajo, predstavlja kot primer nekoga, ki si je preko Trubarjeve hiše literature, kjer Anja Radaljac deluje, pridobila nekakšne “reference.” Skratka, linija gre vse od Trubarjeve hiše literature, kot neke literarne institucije, do akademije, kot literarne institucije, do njunega medsebojnega novačenja študentov. Kje je tu avtonomija katere od navedenih institucij in same kritičarke, če je končni cilj, kot sugerira Anja Radaljac na predavanjih primerjalne književnosti, nabiranje referenc? Skratka, kriterij nominalne in formalne različnosti institucij ne vzdrži. Posledično ne vzdrži tudi ideja o vsebinski heterogenosti kritike.
Mimogrede, tako kot je bila Taja Kramberger naslovljena samo z osebnim imenom (kar se tudi meni zdi nekako sporno), je bil tako naslovljen tudi Rok Smrdelj v komentarju Pikačuja.
Nočem se spuščati v osebna obračunavanja; to, kar sem zgoraj opisal je pač dejansko obstoječa shema. Zavre mi, kadar nekdo začne govoriti o nehigieničnost, preden počisti s seboj.
Lp,
MS
Rok, nobena “zlobna sila” in noben “sovražnik” nisi. Tu je govora o strukturiranju literarnega polja in vlogi vanj vstopajočih agensov, ki presegajo tvoje sodbe o tem, kje ti sam stojiš. Preberi si študijo Taje Kramberger z naslovom Kdo je za koga reprezentativen in zakaj?, objavljeni v delu nevidne evidence, podnaslovljeni Misliti idola tribus. Praviš, da si držav v rokah neko njeno teoretsko knjigo; pridevnik teoretsko si postavil pod narekovaje. To je na poseben način simptomatično: komur je kaj znalo o epistemologiji, mu je jasno, da ne gre za “teorijo”, ampak gre za trdo teorijo in za znanost. Če si prebral to študijo in jo zavračaš kot “teorijo” (torej pod narekovaji), potem je vsaka polemika odveč: izstopil si v predznanstveno sfero razmišljanja, ki nima nič opraviti z racionalnostjo. Torej se je potrebno polemiki odpovedati. Če boš to študijo prebral, in jo boš še vedno zavračal kot “teorijo” (pod narekovaji), enako. Če ji boš pripisal znanstveno legitimnost in ne boš našel povezave z pesmimi, članki in ostalim, kar omenjaš, ter te ne bo na tej podlagi zbodlo, da bi reflektiral pozicijo sebe kot agensa na literarnem polju, potem nisi kompetenten za kritiko. To je lahko posledica pomanjkljivega epistemološkega praga na študiju primerjalne književnosti (strahotno se mi zdi, da se tam ne obravnava podrobno ali sploh ne omenja Machereya, Morettija ali recimo tudi Habjana kot ljudi, ki zgodovinsko ali v sodobnem slovenskem prostoru dosegajo določen epistemološki prag) ali pa tvoje želje (v pomembnem obsegu nezavedne), da tega praga ne bi prestopil tudi sam in bi se opajal s koristmi, ki ti jih v tem primeru nudi literarno polje. To je to, mislim, da ni več veliko kvalitativno drugačnih opcij.
Osebno imam sicer dovolj tega provincionalnega mračnjaštva, antiintelektualnosti, nezanesljivosti, patoloških osebnih dinamik in podobnega govna ter ne nameravam več polemizirati naprej. Ne da se mi razlagati, kako močno argumenti zgornje kritike in argumenti njenega avtorja v debati failajo, ker moram delati druge stvari, podrobna analiza brez kakršnekoli želje po tem, da bi jih “nasprotnik” razumel, pa vzame preveč časa in živcev.
Napotujem te na branje omenjenega, ki bo rezultiralo v omenjenih opcijah ali pa v tem, da boš prebil določen prag. Takrat pa lahko užgemo debato.
Lp,
MS
@Ej (MS)
Tu odgovarjam, ker literarni portali niso navajeni na daljše debate. Po svoje me torej nepraktično pozicioniranje odgovora tudi veseli.
Odgovarjam absolutno prehitro, da bi lahko medtem preučil kritike (revijalne objave so mi dostopne šele, ko se primajem do kakšne knjižnice, kritika v oddaji “S knjižnega trga” pa očitno ni več dostopna, le delček (kar na wikipediji) je mogoče prebrat in deluje zelo naklonjeno). Takole na hitro sem našel tekst Mojce Pišek (kritika pesniške zbirke “Z roba klifa”, Dnevnik 3.4.2012), ki je definitivno pozitivna in zapis Milana Vincetiča (na pesniško zbirko “Opus quinque dierum”, Sodobnost 2009, str. 479-481), kjer je čutit zadržanost, ne pa splošne odklonilnosti. O najnovejši zbirki pa še seveda ne gre govorit – okej, ena odklonilna kritika in kup komentarjev, ki se z njo ne strinjajo, če šteje.
Zdajle se na hitro spomnim izbora za antologijo “Mi se vrnemo zvečer” (mislim, da je objavo odklonila), tudi za “Antologijo Slovenskih pesnic 3”, izbora za Pranger 2012. Se pa najde tudi nekaj diplomskih nalog na FF, kjer se je znašla med obravnavanimi (tudi izključno) in Veronikine nagrade 2006.
In verjetno bi se našlo še marsikaj ne vem pa, če ima sploh smisel iskat glede na to, da me v istem odstavku prosiš naj ti navedem kritike in hkrati zatrdiš, da to preprosto ničesar ne dokazuje. In seveda bi to popolnoma sprejel, če ne bi bila mnenja o tekstih med seboj različna in posledično težje vidim, da so del istega oblastnega mehanizma (če govoriva sploh o opusu Taje Kramberger ali izključno o posameznih naslovih). Vsaj v tem smislu ne, v kakšnem višjem gotovo so, in tu se najbrž strinjava (v nekem, ki omogoča različne sodbe s podobnimi prijemi?). Lahko pa kdaj družno opraviva natančen pregled večjega števila lit. kritik v različnih medijih na različne avtorje, ne bi pa tega počel tukaj. No, me pa zanima.
Nadalje ne vem kako naveden primer kritike “Relikvij dihanja” ne dokazuje prav te heterogenosti? Okej, ta tekst je odklonilen, je pa zato afirmativna kritika, ki je bila spisana za Radio Študent (Marko Karlovčec, 23.4.2015), podobno tudi kritika v oddaji “S knjižnega trga” (Andrej Lutman, 12.1.2015). V bistvu sem se tudi sam namenjal napisati kritiko o zbirki (ti sporočim, ko če) – gotovo naklonjeno, po mojem gre za zelo spregledan tekst (pa čeprav pišem tudi za LUD Literaturo).
Kako lahko rečeš, da teza o heterogenosti literarnega polja ne drži in potem navajaš za primer zgolj spletni portal LUD Literature, oziroma celo zgolj kritiko nad tem komentarjem ter tisto od Veronike Šoster? Lahko se pogovarjava o enotni sliki tega portala, če želiš (a je kljub temu potrebno pojasnit kako je bil “Žametni indigo” izdan v Prišlekih ter kako si tudi ti sam avtor nekaterih tukajšnjih prispevkov). Tudi ta linija PK-THL-LUD zveni kakor, da ima dotični portal nekakšno vidmarjansko funkcijo (glede na izposojo in prodajo knjig v Sloveniji je bržkone nima noben medij s kritikami – kvečjemu popularnejši mediji ki, prosto po Oprah, popolnoma nereflektirano omenjajo te in one naslove).
Glede tega kakšna je kritiška pot nekoga, ki je kdaj pisal tudi za THL portal lahko rečem zgolj to, da (kritike z Anjo namreč urejava družno) naju ne zanima svetovni nazor, ideologija kritičarke/kritika, temveč le popolnoma formalni vidik (da ni dolgega življenjepisa, obnove, in da argumentacija ABC drži …). Na to kakšne tekste taiste avtorice spišejo za druge medije pa nimava vpliva. Neposrednega gotovo ne, za posrednega pa mi moraš žal zgolj verjeti na besedo – mogoče mi je v oporo to, da kritike na THL niso preštevilne in ne morejo usodno predrugačit nekega načina. Seveda ne gre zanikat, da je določena mera ideologije pač prisotna, ker vedno je (če se zelo nagnem k determinizmu), se pa tega tudi zavedava in urejava temu primerno distancirano.
Ja, s tole tezo o poimenskem navajanju sem bil pa res prehiter. Na mojo percepcijo je bržkone vplivalo poimenovanje osebe, ki se jo nagovarja v tretji osebi.
Bojim se, da se bova tako glede nehigieničnosti zgolj vrtela v krogih. Nekje jo boš videl ti, nekje drugje jaz. Če govoriva o literarnem polju najbrž oba vidiva rešitev v čimveč raznorodnih prispevkih o istem predmetu – sam pač menim, da ti načeloma obstajajo, seveda pa se kdaj kaj izmuzne. Vredno je raziskat zakaj, ker menim da odgovor ni tako zelo enoznačen oz. govorimo o nečem kar je visoko nad vprašanjem tega in drugih portalov. Sicer pa sem z nehigieničnostjo meril na meje med kritiko, literarnim delom in avtorico. Tudi, če naposled prideva do moje lastne nehigieničnosti še to ne zanika te, ki sem jo sam izpostavil.
Sicer pa se sam izogibam slepemu udrihanju čez tekste in ko kaj pohvalim/pokritiziram to tudi skušam utemeljit pa tudi prikazat lasten način branja. Če pišem o heteronormativnih spolnih razmerjih v neki knjigi naj bo hkrati jasno moje simpatiziranje s queer teorijo in feminizmom – bralec, ki tega dvojega ne priznava bo pač ta del kritike razumel kot zablodo in mu niti ne rabi spregovorit. To so torej neke zadeve, ki (in tu se seveda strinjam) lahko determinirajo kritiko, važno pa je poznavanje njihovega konteksta. Odgovornost, da ta pride na površje pa je tudi kritikova/kritičarkina (in to razumem kot eno od praks refleksije lastnega mesta v literarnem polju o katerem govoriš).
Lp,
Aljaž
Jou,
tiste kritike Mojce Pišek, ki jo omenjaš, se še spomnim: sam je nisem bral kot naklonjene, pa tudi, naklonjenost/nenaklonjenost vidim ne vidim kot ključnega kriterija. Kolikor se je spomnim, je recimo Mojca Pišek knjigo ocenjevala tudi glede na sveto trojico primerjalne književnosti, spoznavno, etično in estetsko raven, ki se meni osebno zdi precej sholastična, takšna, da ne upošteva zgodovinskih sprememb literanih polj, vloge književnosti v posameznih družbah skozi čas in književnega trga, s tem pa ta delitev na tri funkcije literature izpade izumetničena in arbitrarna, prepuščena mentalnim formacijam posameznih literarnih polj. Skratka, ne glede, če je bila tista kritika naklonjena ali ne (jaz nisem dobil tega občutka), ni prebijala horizontov utečenega kritiškega diskurza, in o knjigi ni povedala nič novega, v njej ni prepoznala nekega pesniškega diskurza, kakršen se v Sloveniji ne pojavlja (na ta način pa je lahko tudi naklonjenost prej v škodo kot v korist; in postavlja se vprašanje čemu naklonjenost). Mislim tudi, da objave v posameznih antologijah in nagrada v širši perspektivi ne pričajo o diferenciranosti polja same po sebi; kot je povedala Taja K. v enem od intervjujev (mislim, da za Mladino), lahko tudi nagrajevanje služi kot strategija izrivanja (kar sem na svoj način občutil na svoji koži). Skratka, hipotetična študija, o kateri sem govoril, bi morala iti globoko v diskurzivno in sociološko analizo. S tem ne zatrjujem neobstoja heterogenosti za vsako ceno; mislim pa, da pisci, ki prebijajo utečene diskurzivne formacije in mreženja, imajo izrazito manjše možnosti participacije v javnem prostoru. V primernih trenutkih se sicer oblikujejo priložnosti za vzpsotavitev “alternativne scene”, v časih, ko je tu delovala Taja Kramberger, so jo denimo sestavljali ljudje kot so Barbara Korun, Iztok Osojnik, Peter Semolič, ki so imeli določen glas, ki pa se je nato porazgubil (glej, kako je o knjigah Taje Kramberger pisal Andrej Hočevar v eseju, ki sem ga priložil v drugem komentarjU; pride do kondenzacije odklonilnih, iz trte izvitih stališč, ki na dolgi rok prepuščajo preboje; zato je zanimivo gledati tudi epifenomene, tiste ljudi, ki se jih izstreli v sfero genialnosti, in počivajo kot glasovi tega ali onega; v osemdesetih Uroš Zupan, potem Aleš Šteger, danes Katja Perat, ki po mojem ne prinašajo estetske in spoznavne prebojne vrednosti; ti geniji kot epifenomeni obstajajo, da prikrivajo homogenizacijo, ki poteka pod njimi).
“In verjetno bi se našlo še marsikaj ne vem pa, če ima sploh smisel iskat glede na to, da me v istem odstavku prosiš naj ti navedem kritike in hkrati zatrdiš, da to preprosto ničesar ne dokazuje.”
Ne bo držalo, rekel sem, da obstoj različnih avtorjev in različnih institucij v razmerju do literarnega polja ničesar ne dokazuje; lahko imamo celo konzervativne revije in liberalne revije, ki pa delujejo enako izključevalno in po podobnih arbitrarnih kriterijih, kot na primer klerikalni in liberalni tisk v obdobju med obema vojnoma in Sodobnost kot komunistični ob začetku vojne in po. Dandanes je tak primer denimo revija Razpotja (ki ni literarna revija, ampak to je prekratek odgovor, saj je tesno povezana z literarnim poljem; skupne debate, pisanje bedastih člankov literatov itd.).
Mislim, da je treba po eni strani imeti pred očmi neko dolgo 21. stoletje literarnega polja na Slovenskem, kar v zadnjem času proučujem in poznati njegovo strukturacijo, na drugi strani pa s tako podlago gledati na vsakokratne konkretne primere. Pri prvem sem sam kar napredoval, pri drugem pa poskušam, so pa take debate res težko izvedljive na takšnem prostoru, in bi zahtevale znatno več miru in manevrskega prostora. S čimer ni nič narobe; problem je le s tem, da se v času, ko se ti ukvarjaš s pisanjem eseja ali stostranske študije, svet vrti dalje in se neumnosti nemoteno multiplicirajo; ko pa to objaviš, pa tistih, ki so kritiki izpostavljeni, ta kritika sploh ne zanima. Strukturiranost tega polja je tako perfidna, da ji je zelo težko uiti, zelo težko se je izogniti posameznim diskurzivnim in drugim oblastnim praksam, saj je prostor majhen, izjemno premrežen, in seže praktično kamorkoli; slovensko literarno polje kakor Slovenija nasploh sta neke vrste geta (kar v študijah ugotavlja tudi Taja Kramberger).
Tako, da ja, razprava je znatno otežena. Pomembno pa se mi zdi odzvati na najbolj evidentne krivice in simptomalne točke.
Pardon, zdaj sem tudi jaz hitel in naredil nekaj napak in zapisal nekaj nejasnosti:
“ki na dolgi rok prepuščajo preboje”
Tu sem mislil: ki na dolgi rok zaprejo preboje, jih potisnejo v pozabo itd. – glej primer Modre ptice, Janeza Žagarja in Vladimirja Bartola v tridesetih (omenjena študija Kdo je za koga reprezentativen).
“ki po mojem ne prinašajo estetske in spoznavne prebojne vrednost”
Tu pišem o estetski in spoznavni prebojni vrednosti, prej pa kritiziram trojico estetske, spoznavne in etične funkcije literature. A tu gre za različna konotativna polja. Moje razumevanje estetskega in spoznavnosti se ne nanaša na sholastično shemo te trojnosti, ki sem jo omenjal.
“Dandanes je tak primer denimo revija Razpotja”
Ki je nominalno konzervativna, vendar nima težav z reproduciranjem največjih banalnosti z liberalno usmerjenega literarnega polja.
Že spet mi postavljaš pogoje, pod katerimi je neko razmišljanje znanstveno, pri tem pa apriorno zavračaš vsakršno drugo mnenje, ki ne pristaja na tvoje zahteve. Zelo enostavno opraviš z njim – označiš ga kot manj intelektualno.
Z veseljem bi »užgal debato« o Nevidnih evidencah (nisem napisal »neka« knjiga) in o avtorjih, ki jih navajaš (še zdaleč ne vsi, ki »dosegajo določen epistemološki prag«), in o ostalem, kar pišeš v prvem odstavku, a me zavračaš, še preden mi daš možnost za besedo. Škoda, da nočeš sodelovati z mano. Drži pa, da ni več energije in motivacije, saj pogovor stoji več ali manj le na enem mestu in se ne premakne nikamor. Ob kakšni drugi priložnosti, kjer bo več časa in prostora, bom z veseljem pripravljen na disputacijo, čeprav ne vem, ali bo v tem primeru kakšna razlika glede interesa s tvoje strani.
Bodi dovolj. Tokrat pa res – lep pozdrav vsem.
Ja, postavljam ti pogoje, ki pa niso arbitrarni pogoji, temveč so pogoji, po katerih je epistemologija skozi dolga stoletja prispela do določenega stanja sprejemljivega ali nesprejemljivega, sicer bi se še vedno gibali v predracionalnem blebetu, ki bi zatiral vsakogar, za kogar se priložnostnemu blebetaču sprdne, da bi ga zatiral. Kaj tu ni jasno, res ne vem?
Pozdrav,
sem imel v mislih tudi tovrstno neheterogenost, ampak sem vendarle šel v smeri negativne-pozitivne recepcije. Ta pravzaprav skriva v sebi tudi možnost metodološke heterogenosti – več preprek kot jih nek naslov prekorači, večja je možnost, da bodo prisotne različne metodologije.
Sicer se pa lahko s tem strinjam. Sočasne kritike so lahko podvržene trendom, mogoče kakšnim krogom, politiki medija itd. Nenazadnje so podvržene tudi temu na kar sam opozoriš proti koncu odgovora – instant izdajanje povzroča instant kritike (in instant izdajanje povzroča veliko instant knjig pri katerih je banalnost precej na dlani). Po drugi strani pa je lahko tudi kritikovo takojšnje navdušenje ena od kvalitet knjige – žal lahko tako ostanejo spregledane knjige z močnim ozadjem, ki ne prenesejo takšnega “ošvrka”.
Bi pa vendar naredil razmejitev med PK in kritiškim pisanjem. PK (no, bolje bi bilo reči kar literarna veda) je mnogo bolj kompleksen sistem v katerem je “etično, spoznavno in estetsko” težko označiti kot sveto trojico. Mogoče je to nekoliko bolj veljalo, ko je za alfo in omego še veljal Janko Kos, sedaj so različna branja večja stalnica. Res pa je, da se po tej “sveti trojici” nekoliko bolj ravnata založništvo in knjižnični sektor, na tak način je potem nenazadnje tovrstno kritiško pisanje v skladu z njima, nekakšno vezivo tega sistema. Iz tega vidika je ta metoda velikokrat tudi najboljša izbira (sam sem ji sledil ko sem pokrival denimo Partljičev roman “Sebastjan in most” in to tudi jasno zapisal. Knjiga je bila preprosto spisana na tak način, da je nenehno silila v to trojico).
Sicer tudi sam vidim najboljšo rešitev v vsakokratni ponovni vzpostavitvi metode, ki upošteva ne samo posamezno delo temveč tudi njegov kontekst. Takšne kritike so bile po mojem opažanju bolj prisotne pred hiperprodukcijo, ki jo poznamo danes. Razlogi so skrajno praktični – kritik je lahko prebral več in tako imel vpogled v kontekst, bolje je bil plačan in je tako lahko spisal tudi manj kritik (podoben princip pa je veljal tudi za avtorje).
Kam umestiti arbitrarne kriterije? Tudi če govorimo najprej denimo o “sveti trojici” ta pravzaprav še vedno omogoča zelo široko polje možnih recepcij, kar je stvar posameznih piscev (nekomu se nekaj zdi estetsko, drugemu ne; ta metoda bi naj upoštevala skrajno različne kontekste ter posledično bila sposobna precejat celotno zgodovino literature itd.). Pred prevpraševanjem metode bi težavo iskal v “fejkanju”, v tekstih, ki se delajo, da sledijo tej ali oni metodologiji (ki so nenazadnje posledice mnogih raziskav in dolge zgodovine) a jo pravzaprav le navajajo za nek lažen credo. V resnici pa vestno sledijo zakonitostim populističnega pisanja, nekim osebnim relacijam itd.
Mnogo večji problem se mi tako zdi aplikacija teh metod na konkretne primere. Če je ta aplikacija sploh možna seveda. Literarna veda sicer vključuje tudi kritiko, vendar se je po malem nenehno tudi brani, ker ne gre več zgolj za “ABCD raziskavo”. Jaz bi se torej na tem mestu še raje vprašal o ozadju, zgodovini in razvoju literarne kritike kot pa literarne vede. K temu me spodbuja tudi na videz banalno dejstvo, da se s kritiko ne bavijo le primerjalci ali, nekoliko širše, filofaksovci.
Pa lp!
Aljaž
Thnx za pojasnilo, mislim, da si izpostavil nekaj zelo relevantnih reči. Verjetno bi najini stališči lahko dialektično povezovala, če bi imela več časa.
Lp tudi tebi,
MS