Kritika ni nič samoumevnega in se mora v vsakem tekstu na novo dokazati

Drugi pogovor o literarni kritiki se je odvil 23. aprila 2015 v okviru Prepišnega uredništva. Na njem so sodelovali Ana Schnabl, Aljoša Harlamov in Tanja Petrič. Moderiral je Rok Smrdelj.

Rok: Literarna kritika ne bi mogla obstajati brez literature, saj literaturo jemlje kot objekt, ki ga ocenjuje. Kaj pa obratno – bi lahko literatura danes obstajala brez literarne kritike? 

Ana: Postavil si zelo zahtevno vprašanje, ki bi ga jaz obrnila na glavo. Kritika se, tako kot umetnost, v zadnjih desetletjih ukvarja predvsem sama s sabo. Če mi dovoliš malce hudomušnosti: v slovenskem literarnem prostoru se radi ukvarjamo zlasti z vprašanjema, kaj je kritika in kaj je generacija. Oboje je po mojem mnenju nekoliko utrujeno in deplasirano, saj smo prišli do roba epistemološkega polja. Naš namen ni odgovoriti na vprašanje, kaj so vloga, nameni in cilji literarne kritike, temveč jo vedno znova polniti z novo vsebino. Gre torej za nekakšno projekcijo v prihodnost. Če smo ugotovili, da kritika ni relevantna za nabavo knjig v knjižnicah, da ne odbira zrnja od plev, če smo ugotovili, da kritik bralci ne berejo, potem se moramo vprašati – kako naprej?

Rok: Kako naprej? 

Ana: Verjetno tako, da prepoznamo, da kritika ni nič samoumevnega in se mora v vsakem posameznem tekstu ali v vsaki posamezni akciji na novo dokazati. Kritika je, v kolikor pač ni definitivno početje, vseskozi v krizi, hkrati pa je ta kriza tudi vabilo k vsebinski ali formalni osvežitvi. Če bi odgovorila s svojim najljubšim avtorjem, bi rekla, da je kritika zbir orodij, ki sprevračajo in razkrinkavajo vladajoči diskurz. To praktično pomeni, da v kritiki usahne vprašanje o tem, kaj je v določenem literarnem delu dobro ali slabo, v ospredje pa stopi dilema, zakaj se nam nekaj zdi dobro ali slabo, kaj so spodnji, ideološki razlogi. Če ugotovim, da je delo Elene Ferrante kvalitetno, se lahko vprašam dve stvari: najprej se vprašam, kaj je na delu kvalitetnega, torej poiščem argumente za svojo pozicijo, nato pa lahko zaorjem še globlje in poskušam ugotoviti, od kod moji argumenti sploh izhajajo. Kaj mi pove dejstvo, da nesentimentalna pisava Elene Ferrante, ki pripoveduje o depresiji in propadlih odnosih, danes velja za kvalitetno? Zakaj smo mi, bralci, predstavniki določene družbene skupine, nagnjeni k temu, da po tovrstni pisavi hlastamo? To so dileme, ki me v resnici zanimajo, sem rada pokukam, a imam v klasičnih formatih za to v resnici manj priložnosti.

Rok: Zakaj še pišeš kritike? 

Ana: Zato, ker hočem stopiti v dialog z avtorji, pa tudi v dialog z bralci. Verjamem v to, da smo profesionalni bralci tisti, ki lahko ustvarjalcu in drugim bralcem ponudimo najboljše povratne informacije in jim serviramo najbolje domišljene refleksije. Profesionalni bralci imamo ta privilegij, da avtorja opozorimo na šibke ali močne točke v njegovem delu.

Rok: Ampak to bi mu lahko povedala po elektronski pošti. 

Ana: Res je, ampak tako bi iz komunikacije izpadli drugi bralci. Hkrati se z javno objavo izpostavim tudi sama – ne gre za to, da bi si želela slave in denarja, temveč za to, da se zavedam, da sem zmotljiva in da me nekje spodaj gnete ideologija, ki ji ne morem pogledati v oči. Takšno soočenje se lahko zgodi z javno objavo. V e-mailu, poslanem izključno avtorju, se to ne bi zgodilo. Kaj pa bi mi o svojem delu lahko povedal avtor sam? Da je imel s pisanjem križe in težave? Nič novega ali tehtnega mi ne bi mogel sporočiti, saj ne more biti advokat svojega besedila, besedilo samo je namreč advokat besedila samega.

Rok: Aljoša, bi lahko literatura funkcionirala brez literarne kritike?

Aljoša: Po eni strani se strinjam z Ano, da lahko literatura čisto mirno funkcionira tudi brez literarne kritike – in pogosto se zdi, da to tudi v resnici počne –, a vprašanje je, kakšna literatura to potem je. Sam namreč menim, da je bistvo literarne kritike komunikacija bralcev z drugimi bralci. Da se bralci pogovarjamo o knjigah – katera je dobra, zakaj je dobra, da se učimo razmišljati o knjigah, ne nazadnje, da se učimo brati knjige. Seveda je pomembna tudi komunikacija z avtorjem, a to je sekundarno, manj pomembno. Če je avtor zrel (recimo, da obstajajo zreli avtorji), bo vzel negativno kritiko ali kakršno koli kritiko kot signal, ki mu bo povedal, morda, kaj manjka, morda, kako učinkuje njegovo delo, kako bralci berejo oziroma razumejo njegovo delo ipd. Vendar pa literarna kritika ni servis za avtorje, ampak, kot rečeno, del nekakšne skupnosti bralcev. Neki širši javnosti literarna kritika mogoče res ne pomeni ničesar, neki ožji javnosti pa veliko. Literarna kritika ljudem, ki radi berejo, ki živijo s knjigami, pomeni dialog, brez katerega literatura, sama zase, nima celotnega smisla. Ni dovolj le to, da beremo, izredno pomembno je, da se o literaturi tudi pogovarjamo. Literatura obstaja samo kot družbeno dejstvo.

Rok: Ali lahko avtor in kritik vzpostavita dvosmerno komunikacijo? Marsikateri avtor si je po mojem mnenju najbrž ne bi niti želel, a vendar … 

Aljoša: Avtorji so ranljiva bitja, kar je do neke mere razumljivo. Komunikacija je dvosmerna predvsem, če napišeš pozitivno kritiko – potem te avtor kontaktira, se ti zahvali, komunikacija lahko steče. Če je kritika negativna, pa navadno sledi tišina. Ampak na to se kot literarni kritik ne morem ozirati. Ko pošlje avtor neko knjigo v javnost, se nima nobenega smisla spraševati, česa si on želi. Knjiga v javnosti je del javnosti in prej omenjenega javnega dialoga. Je že prav, če upoštevamo avtorsko intenco, ki je vpisana v tekst; konkretne ideje, želje in nameni osebe, ki je napisala knjigo, pa niso del teksta, pa tudi niso stvar mojega zanimanja ali moja stvar, o njih ne morem in ne želim ugibati – kako bi avtor želel, da knjiga pride med bralce, kako naj se bere, kaj bi on želel, da si jaz mislim … Ko je delo enkrat v javnosti, je bolj last bralcev kot avtorja. Literarna kritika vrednoti literarno delo, ne avtorja, servisira zainteresirano javnost, ne avtorja.

Rok: Tanja, ti pišeš kritike o poeziji. Ali tudi ti komuniciraš s pesnikom?

Tanja: Komunikacijske lastnosti kritike tudi jaz ne morem zanikati. Najbrž res ne gre v prvi vrsti za komunikacijo z avtorjem, temveč bolj za vstop v dialog s pesmijo, pesniško zbirko ali »pesniškim subjektom«. Domet kritike seveda ni množičen. Saj tudi branje leposlovja ni množično početje – z brcanjem žoge ali novodobno obsedenostjo s tekaškimi maratoni se ne more meriti. Kljub temu pa kritika predstavlja nepogrešljiv del literarnega polja, ki potrebuje refleksijo. Že zadnjič [na torkovem večeru, op. a.] smo ugotavljali, da kritike običajno berejo tudi kolegi kritiki, zato jih je ne nazadnje danes toliko med publiko. Zmeraj je zanimivo slišati, kaj si kdo drug misli o knjigi, o kateri pišeš, čeprav sama prebiram druga mnenja običajno takrat, ko imam svoje že izdelano.

Ana: Mi, ki beremo in, ki smo povrhu še pismeni ter artikulirani, funkcioniramo kot neke vrste zgostitev potencialnih bralcev. Na ta način komuniciramo z avtorji in drugimi bralci, ki nimajo glasu oziroma mogoče niso artikulirani.

Rok: Kako pa ocenjujete literarnokritiško početje pri nas? Je kvalitetno, je relevantno, ga je morda preveč? Kritikov je pravzaprav zelo veliko, prevladujejo predvsem tisti s študentskim statusom. Ko gremo po starostni lestvici navzgor, jih je vse manj. Kako bi ocenili kritike svojih kolegov?

Ana: Najbolj me zanimajo tisti kritiki, ki se ne predajo scela literarnovednemu diskurzu. Literarnovedni diskurz je osnovna tehnika, ki jo je dobro osvojiti zato, da jo lahko presežeš. V tem je podobna baletu: balet lahko rigidizira, če v sistem ne pripustiš drugačnega znanja. Ko ga osvojiš, lahko plešeš, kot si želiš in kot se ti zdi glede na dane pogoje primerno. V literarni kritiki me zanima njena literarnost, ne zgolj informativnost. Zanima me svojstvena artikulacija problemov, ki jih določeno literarno delo nastavi, razdiranje ideologij, ki se pasejo v tekstu, razvijanje lastne metodologije, manj pa me zanima pogrevanje motivov literarnovedne materije. To se mi preprosto ne zdi zadosti razburljivo, od besedila pa vseeno pričakujem nekaj razburljivosti. Pa nikakor nisem anti-znanstvena, samo vedno sem raje brala Hegla kot Kanta.

Aljoša: Jaz pa razmišljam ravno obratno od Ane. Zdi se mi, da je v današnji literarni kritiki včasih premalo literarne znanosti, premalo zdrave distance in preveč pesniške svobode. Da nekateri kritiki v svoji interpretativni vnemi ne ločijo glavnih motivov od stranskih; gradijo cele hiše interpretacij na neki čisto minorni sceni v delu. Bi pa ob tem raje izkoristil priložnost za nekaj samokritike: mislim, da je trenutno v tem polju največji problem to, da pišemo za preveč različnih medijev naenkrat in da zaradi tega znotraj posameznega kritikovega dela ni neke konsistence. Ko sem začel objavljati svoje starejše tekste na blogu, sem ugotovil, da skozi različne recenzije težko primerjam dve deli med seboj. Nekateri mediji želijo kratke kritike, da se lahko osredotočiš zgolj na en problem, ki se ti zdi ključen za roman, ta pa je lahko neka negativna ali pozitivna poteza, potem pa ti že zmanjka prostora. Včasih se potem zdi, da neki roman pretirano hvališ, drugega pa pretirano kritiziraš, v primerjavi pa bi lahko bil oni drugi celo boljši. Meni bi bilo zato najlaže, če bi lahko pisal za medij ali dva in bi bile kritike tako med sabo kolikor tolikor primerljive. A vemo, da je to zaenkrat utopija. Tako ne bi mogli preživeti.

Tanja: Da se ne ponavljamo in nadaljujem tam, kjer je Aljoša končal – moti me tudi to, kaj vse se dandanes skorajda bogokletno zapakira pod literarno kritiko. Kaj so pravzaprav literarnokritiški teksti? To je izhodiščno vprašanje. Zelo težko se sprijaznim s tem, da mi nekdo vrtno lopo prodaja kot tempeljsko zakladnico. Na internetu vlada največja zmeda, saj dopušča različne nereflektirane in nelektorirane zapise. Vsak samooklicani kritik lahko poda sodbo o knjigi, četudi gre za neargumentiran čustveni izliv. Že res, da je bralstvo takšnih zapisov najbrž drugačno, kot so bralci kritik v Literaturi, a teh zapisov v resnici ni mogoče omejiti ali se sploh kakor koli boriti proti tovrstnim objavam. Tukaj, kot že ničkolikokrat, naletimo na paradoks brezmejnega sprejemanja in oddajanja informacij, kar lahko v nekem smislu tudi omejuje, da ne rečem poneumlja.

Aljoša: To je res. Mene je na primer zmotilo, ko je Delo predlani ob nominirancih za kresnika objavilo kot-da izseke iz literarnih kritik – med njimi pa so bili tudi citati iz Bukle. Bukla ni revija, v kateri bi se objavljala literarna kritika, niti ni temu namenjena, ampak je reklamna, promocijska revija, ki predstavlja in prodaja pravkar izšle knjige – s čimer ni nič narobe, Bukla je imenitna, nujna revija, ampak ne moreš teh tekstov sopostaviti s Tanjinimi poglobljenimi literarnimi kritikami in jih obravnati kot dve enakovredni stvari.

Rok: Pravzaprav prehajamo na naslednji tematski blok, ki sem ga pripravil. Zanima me, kateri so glavni problemi, s katerimi se spopada literarna kritika? 

Ana: Velik problem je branost, kot že rečeno. Problematični so tudi formati kritik – če je kritika prekratka, težko poveš kaj bistvenega, nanizaš neke splošne vtise, ne da bi jim zares postavil argumente; zgodi se tudi, da si prisiljen napisati dolg tekst, v katerega težko vstaviš kaj pomenljivega, ker obravnavani tekst pač ni bil pretirano pomenljiv. Mediji postavljajo zahteve, ki včasih nimajo nobene zveze z materijo – zares fleksibilen je edino splet. Nadalje so problematični tudi honorarji, ki imajo ravno tako malo zveze z opravljenim delom, preprosto prenizki so in dobro delo, kot tudi v drugih branžah, ni nagrajevano. Dolgočasna kritika in vznemirljiva kritika sta plačani enako, izjeme so redke in dragocene, po večini vezane na spletne medije. Hkrati so lahko pričakovanja medijev prevelika – zgodi se, da prebereš debelo knjigo, o njej naposled napišeš dva tisoč znakov besedilca in si seveda plačan glede na število znakov besedilca, ne pa glede na vložene ure. Veliko hrupa za nič, pravzaprav.

Rok: Bi torej namenila več časa literarni kritiki, če bi bili honorarji višji?

Ana: Verjetno bi. Bi se pa verjetno tudi naveličala, ker si vseeno rada sem in tja izborim pravico do branja materiala, ki si ga zares želim brati.

Aljoša: Vsi se strinjamo – honorarji so pereč problem, ki ima daljnosežen vpliv na podobo sodobne literarne kritike. Kritik na primer potrebuje čas in prakso, da si izgradi svoj vrednostni aparat, da izgradi svoj jezik, svoj slog, svoj način dela. Ampak ob tako bednih honorarjih se dogaja to, da kritiko navadno pišemo kot študentje in potem še nekaj časa, resnično malo pa je literarnih kritikov, ki bi v tem delu lahko zdržali 15 ali 20 let. Tudi sam zadnja leta, odkrito rečeno, kritiko vedno bolj opuščam.

Rok: Opuščaš kritiko zaradi nizkih honorarjev?

Aljoša: Seveda. Druge stvari se bolj izplačajo, to pa ti potem odžira čas za kritiko – ker kritika zahteva veliko časa. Za moderiranje literarnega dogodka recimo dobiš tudi 150 €, knjigo prebereš v dveh ali treh dneh, potem pa se kakšni dve ali tri ure pripravljaš, odvisno od vrste dogodka in knjige. Kritika ti prinese povprečno 50 €, pa zanjo delaš – včasih berem roman tudi štiri dni, ker to branje zahteva večjo natančnost, potem pišem kritiko 2 ali 3 dni – skupaj en teden. Gola matematika.

Tanja: Kritiki so zaradi sramotno nizkih honorarjev prisiljeni v najrazličnejša opravila, ki jih glede na kompetence, razumljivo, iščejo v svojem profesionalnem okolju, tako da pogosto nastopajo še v vlogi urednikov, avtorjev ali prevajalcev. Nemalokrat se znajdejo v nasprotujočih si, shizofrenih položajih. Če knjigo urejaš, seveda ni higienično, da o njej pišeš. Če si član nekega uredniškega odbora, ni higienično, da pišeš o knjigah te založbe. Velikokrat se sprašujem, kje se to izvzemanje, to samoukinjanje konča? Najbrž na točki, ko te eksistenca prisili, da se vsaj do neke mere požvižgaš na čistunstvo, ki je, če smo iskreni, v okviru slovenske literarne scene tako in tako ves čas le navidezno.

Rok: Kaj vam pa pomeni slog v literarni kritiki? 

Ana: Na to vprašanje težko odgovorim hitro.

Rok: Mora imeti slog umetniško vrednost, je lahko publicističen? Je to sploh pomembno? 

Ana: Odvisno od naslovnika ali medija.

Rok: Če vzamemo daljšo kritiko; 8000–9000 znakov v Sodobnosti ali Literaturi.

Ana: V takšnih dolžinah se najlaže udomačim, čeprav je občasno, kot rečeno, to velika neprilika. Nekaj del pač ni vrednih veliko besed. V dolgih kritikah si zadam nekaj literarnovednih zastavkov, vendar jih redko ekspliciram, raje se ukvarjam s tem, v kakšni govorici k obravnavani materiji pristopiti – ali je zadeva lahko trdo teoretska, ali poetična, ali suha, ali odrezava. Slog razvijam, torej, tudi glede na stvar. Vsekakor mi je bliže literarni slog kot publicističen, pa ne zato, ker bi literarnost cenila više, ampak preprosto zato, ker me bolj zabava. Nič ni narobe, če imam tudi jaz kaj od pisanja, če že slave in denarja nimam, kajne? Si pa, seveda, določeni mediji želijo drugačne pisave, ker nagovarjajo drugačno, morda širšo publiko. Takrat spustim filozofično ost, dovolim si duhovičiti in biti malo na robu, malo filozofinja, malo pop-diva.

Aljoša: Res je, zelo je odvisno od medija in uredniške politike – komu naj bi bila kritika namenjena, ali širši javnosti (npr. v dnevnih časopisih) ali ožji (npr. v specializiranih literarnih revijah). Vendar pa vsak dober kritik, ne glede na medij, ohranja svoj prepoznavni, osebni slog. Pravzaprav se tega že težko znebiš, ko si enkrat izdelan kritik, moraš že paziti, da ne padeš v shemo. Sam zadnja leta raje pišem bolj odprta besedila. Vendarle je literarna kritika, kakor koli obrneš, tudi publicistični tekst in mora nagovoriti bralca in ga pritegniti. Meni bi bilo recimo zelo žal, da bi napisal kritiko o krasni knjigi, pa bi bila napisana tako, da ne bi zanimala nobenega bralca. Tudi kritika mora pritegniti in nagovoriti bralca: preberi to knjigo. V končni fazi je poslanstvo kritike tudi promovirati, ponujati knjige. Povedati: ta je dobra, vzemi jo v roke.

Rok: To je bila prvotna funkcija literarne kritike. Tanja – še kaj o vlogi sloga?

Tanja: Tudi jaz poskušam razvijati »svoj slog«, o katerem zelo težko sodim, na tihem pa vendarle upam, da je prepoznaven. Priznam, trudim se biti zabavna in humorna. Včasih pač to spodleti in zdrsne v duhamornost, ampak poraz jemljem športno. Kako naj rečem: ni vsaka knjiga za moj slog, kar pa pravzaprav niti ni bistveno. Kritiški slog se mi zdi kljub temu drugotnega pomena. Izkušnje iz vedno bolj senzacionalistične publicistike kažejo, da slog postaja prazni označevalec, da žurnalistične puhlice prikrivajo brezsubstančnost, nereflektiranost in nepoučenost. Slog literarne kritike je konec koncev ovojni papir, v katerega zaviješ knjigo – enkrat je celofan, drugič krep papir – pomembno pa je tisto, kar je vanj zavito.

Rok: Na torkovem večeru nismo prišli do vprašanja, kakšne so prednosti in slabosti tako daljših kot tudi krajših kritik. Prve so v povprečju dolge 8000 znakov, druge pa 3500.

Tanja: Pri daljši kritiki je zagotovo laže razviti argumentacijo. Po drugi strani pa je pogosto težko na dolgo in široko pisati o pesniških zbirkah, kjer ni mogoče obnoviti »zgodbe«, kjer se kritik srečuje z izrazito zgoščenostjo podob in jezika. Osebno imam večje težave z znakovno krajšimi besedili, recimo s časopisnimi kritikami, kjer je treba ujeti znakovno omejitev. Treba se je namreč precej bolj osredotočiti, bolj paziti na to, da se izogneš mašilom in floskulam, da pa kljub temu bralca pripelješ do srži, argumentiranega »ožetka«, bistvene poante.

Aljoša: Se strinjam. Prekratke kritike so, kot že rečeno, problem, a problem so tudi predolge. Bolje je, če je kritika krajša, ker se je potem treba res osredotočiti na bistvo in ker mora kritik napeti vse svoje sposobnosti – kratka kritika te prisili v to, da svoje široko znanje praktično uporabiš, brez veliko teoretiziranja. V kratkih kritikah se tako pogosto pokaže, kdo je res dober kritik. Ker jaz nisem tu, da zdaj vsemu svetu pokažem, katere avtorje sem preštudiral, katere literarne in druge teorije poznam, s kom lahko en roman primerjam itd. Tu sem, da vse to znanje spravim v neko razumljivo in zanimivo obliko, ki bo bralca potegnila in mu dala bistvo.

Rok: Ana, si kdaj pisala kratke kritike?

Ana: Za Dnevnik. Kratke kritike, ki jih pišem, so plesne, na žalost. Dolgih plesnih kritik v resnici ne pišem, razen za Masko, vendar so te pogosto izjemno pozne, tako da je treba metode obrniti na glavo.

Rok: Koliko so dolge kritike v Maski?

Ana: Tudi do 15.000 znakov.

Rok: Pa to še spada v žanr kritike?

Ana: Običajno je tisto besedilo kritika/reportaža/analiza ipd. Zelo hibriden žanr, saj ima nazadnje tudi ples sam po sebi hibriden diskurz.

Rok: V torek smo ugotovili, da imajo kolegi pesniki in pisatelji zelo veliko literarnih nagrad, literarni kritiki pa samo eno – Stritarjevo nagrado. Na videz retorično vprašaje – bi morali imeti literarni kritiki še kakšno literarno nagrado, mogoče za, kaj pa vem, srednjo generacijo ali pa za starejše kritike, kakršni so Matej Bogataj, ki so na sceni že mnogo desetletij, pa niso prejeli še nobene?

Ana: To je čudna situacija, saj je Matej zelo vpleten, veliko producira. Do tiste nagrade nikoli ne bo prišel, ker ni več mlad. Ne vem, kakšno sporočilo je to za nas, kvazimlade in tiste kvazistare. Da so oni slabši od nas ali da se z njimi ni več treba ukvarjati in jih nagrajevati, saj o njihovi kvaliteti priča njihova razmreženost? Kar se mene tiče, bi potrebovali enotno nagrado za kritika. Mogoče potrebujemo manj proznih in pesniških nagrad, pa bi bile lahko tiste nagrade nazadnje tudi finančno podprte. Od časti in plaket nam živeti ni.

Rok: Če sem pravilno informiran, je bilo DSLK prvenstveno ustanovljeno zato, da bo podeljeval nagrado kritiško sito. 

Ana: To je mnogozvrstna nagrada, ne osredotoča se zgolj na romane ali pesniške zbirke ali eseje.

Rok: Drži, toda to je nagrada, ki je literarni kritik ne bo dobil. Dobil jo bo literarni ustvarjalec. Aljoša, bi si želel še kakšno nagrado?

Aljoša: Jaz bi si gotovo želel še kakšno dobiti (nasmešek). Nagrade so zmeraj kul, ne smejo pa te definirati. Seveda bi potrebovali kakšno nagrado, ki ne bi bila starostno omejena. Mislim, da je ta omejitev precejšnja bedarija. Ko ti nekdo pri tridesetih in po sedmih letih pisanja literarne kritike reče, da si dobil nagrado za najboljšega mladega literarnega kritika … se zdi to vsaj malo pokroviteljsko.

Rok: Zadnjič sva s Tanjo debatirala o tem – do 35 let je tista konvencionalna meja, ko si pri prijavah na razpise še vedno »mlad«. 

Aljoša: Dobro, ampak jaz zdaj delam to že 8 let – meni se ne zdi, da spadam med mlade kritike. Mislim, da bi potrebovali nagrado, ki bi bila zunaj starostnih omejitev, ali pa mogoče celo kaj bolj zanimivega – nagrado za najboljši kritiški tekst ali kaj podobnega. Tudi z nagrado za najbolj zlobno literarno kritiko ne bi bilo nič narobe, ker mislim, da smo včasih še premalo zlobni in da še premalokrat bralcem iskreno povemo, kaj si o knjigi, brez olepšav in vsakršne korektnosti, res mislimo.

Rok: Dejstvo je, da bi literarni kritiki potrebovali še kakšno nagrado. Zato me nekoliko preseneča, da DSLK ne podeljuje cehovske nagrade. 

Aljoša: To je v bistvu res malo čudno. Bomo o tem kakšno rekli na odboru.

Tanja: Marsikatero društvo podeljuje stanovske nagrade, tudi denimo Društvo slovenskih pisateljev ali Društvo slovenskih književnih prevajalcev. To je nekaj povsem običajnega, tako da bi vsekakor podprla pobudo DSLK, če bi hotelo ustanoviti svojo cehovsko nagrado, v kolikor se ne bi sprevrgla v nagrado za življenjsko delo. Te se mi zdijo sploh najhujše – neženirano te namreč opozarjajo na to, da bo treba umreti …

Sem pa tudi jaz nekoliko kritična do kritiškega sita, čeprav gre za nagrado za najboljšo knjigo onkraj žanrskih omejitev in sem tudi sama sodelovala pri letošnjem izboru. Tudi jaz se kot Ana sprašujem, ali je res potrebna še ena nagrada za avtorje, ki je bila sicer ustanovljena s plemenitim namenom, da bi najboljše delo izbrala zgolj strokovna, kritiška javnost. Saj vendar tudi mnogi člani DSLK sodelujejo v najrazličnejših komisijah, denimo v žiriji za nagrado kresnik, pa za Jenkovo ali Veronikino nagrado, kar zagotavlja kritiško strokovnost izbora. Po drugi strani pa je precej poveden tudi generacijski prerez glasovalcev in število članov društva, ki so se sploh odzvali. Večinoma gre za mlajše aktivne kritike in za okrog petnajst ljudi, tako da se mi najbrž upravičeno vsiljuje vprašanje po dejanski relevantnosti vzorca. Aljoševa ideja o podeljevanju nagrade za določena kritiška besedila se mi sploh ne zdi slaba. Oziroma: ali ne bi bilo bolje (zagotovo pa vsaj bolj zabavno) v zameno za kritiško sito podeljevati nagrado »jalovo žito« za najslabšo knjigo? Slednje naj velja kot ne preveč posrečena provokacija.

Aljoša: Pravzaprav je to, da nagrado za najboljšo kritiko podeljuje DSP, morda celo nekoliko sumljivo. To pomeni, da nekdo, ki ga ti jemlješ v oceno, potem ocenjuje tvoje delo. Seveda, če je v komisiji nekdo, o čigar delih si pisal negativno, dvomim, da ti bo kar tako dal nagrado. Jaz sem se kar malo zamislil, ko sem jo dobil. Vse tisto govorjenje, kako sem menda zelo oster – pa že ne morem biti tako zelo, če so mi avtorji dali nagrado.

Rok: Mogoče bi jo morali korigirati na način, da so lahko v komisiji samo literarni kritiki. A potem pridemo do vprašanja tako imenovanih dvoživk, torej tistih, ki so literarni kritiki in literarni ustvarjalci. Zanima me, kdaj je ta pozicija problematična? Ana, si najprej začela s pisanjem proze?

Ana: Ne, najprej kritike. Pisanje kritike je v bistvu obudilo staro ambicijo, da bi literaturo ustvarjala tudi sama. Preteklo je kar veliko let, da sem napisala prvo zgodbo, da sem dobila samozavest, zaupanje v svoj glas. Zdaj ta tokova tečeta simultano, vendar se bojim, da bom morala, ko dobim svojo knjigo, kritiko pustiti za sabo, saj se mi sedenje na dveh stolih ne zdi preveč snažno. Vprašanje je, če bo zmagala morala ali pač stvarna okoliščina, da moram od nečesa živeti. V idealnem svetu bi ustvarjala literaturo, odločila bi se za vzgojo enega otroka.

Rok: Aljoša, ti si leta 2009 izdal roman, hkrati pa pišeš kritike. 

Aljoša: Jaz s tem nimam težav (nasmeh). Mogoče kritiku celo pomaga, če je tudi sam avtor, ker bolj globinsko razume mehanizem, kako nastane dobra proza, kako nastane dobra poezija – pa morda zaradi tega piše malo bolj korektno, z več občutka do kolegov. Seveda pa je v ozadju pri takem kritiku vedno tudi neka skušnjava, da ko na primer zapiše: ta junak ni dovolj živ, da bo dodal: moral bi ga izpisati tako pa tako, kar je že precej pokroviteljsko. Verjamem pa, da ima vsak kritik, pa tudi vsak bralec, nekega skritega avtorja v sebi – da je ta moral-bi-ga-pa-tako del našega početja, čeprav zamolčani del. Kar se tiče mene osebno, moj Bildugsroman je izšel davnega leta 2009, od takrat nisem napisal ničesar literarnega, z enim romanom se nimam za nekega blaznega avtorja. Bom pa odkrito rekel: seveda je na neki osnovni ravni nehigienično, gotovo. Če bi lahko živel zgolj od enega ali od drugega, bi se z veseljem odločil samo za eno – ne sprašujte, katero –, ampak se tako ne da preživeti. Po drugi strani pa si mislim, da v svoji majhnosti pogosto vidimo strahove, kjer jih ni. V tujini ni s tem nobenega problema. Najboljše kritike na Guardianu so tiste, ki jih pišejo pisatelji. Pri nas pa se pogosto ustvarja občutek, kot da so take razmere nekaj specifično slovenskega.

Rok: Tanja, ti pa se, kolikor sem seznanjen, ne ukvarjaš niti s pisanjem poezije niti proze.

Tanja: Res je, lahko pa vendarle dodam še en vidik. Profesionalno se namreč ukvarjam tudi z literarnim prevajanjem, pri čemer mi kritiški aparat, kritiško branje besedila koristi pri izboru knjig, ki jih predlagam založbam. Svoj izbor lahko argumentirano zagovarjam, v čemer znam biti ognjevita in prepričljiva. Brez kritiške kilometrine bi imela v tem smislu najbrž manj samozavesti, ne nazadnje tudi bolj skromno založeno orodjarno za tozadevne prizadevnosti. Zdi se mi, in v isti sapi se zavedam skorajda perverznega elitizma svoje teze, da tudi prevajalec s knjigami, ki jih izbira in prevaja, gradi svoj opus in kaže svoj okus. Sama se izogibam prevodom slabih knjig, ker me preprosto ujezijo in ker se mi zdi, da avtor ne spoštuje mojega časa in intelekta. Že tako in tako je večina literature povprečne, vrhunskih, izstopajočih stvaritev je v resnici v vseh jezikih izjemno malo. Seveda pa tukaj govorim s pozicije statusa dvo- ali večživke, ki me še drži nad vodo. Prevajalci, ki se ukvarjajo zgolj s prevajanjem, dostikrat nimajo izbire. Ko je treba plačati položnice, se pozerstvo konča.

Rok: Odlično. Sedaj bi se ponovno vrnil k temi, ki smo jo že načeli, a je nismo dokončali. Ana, omenila si, da ti ni všeč, če nekdo vpleta literarnovedni diskurz v kritiko. Sama se ukvarjaš tudi s plesno kritiko, in sicer ne samo kritiško, ampak tudi teoretsko. Kakšen diskurz uporabljaš v tem primeru?

Ana: Problem plesne kritike oziroma teorije sodobnega plesa je, da svojega udomačenega diskurza oziroma aparata v resnici nima. Vokabular, s katerim analiziramo ples, je nanešen dobesedno z vseh vetrov in je včasih tako eklektičen, da nima več nobenega smisla.

Rok: Obstaja neki splošen diskurz tudi za literarno kritiko?

Ana: Ja, literarnovedni.

Rok: Ampak tega uporabljaš v najmanjši meri. S čim potem zapolniš tisti prostor, ki ga bo nekdo drug s teorijo?

Ana: Tudi s teorijo. Teorija pomeni gledati, človek pa lahko gleda na različne načine. Ne pomeni nujno, da kot piska izkoriščam zgolj ruske formaliste ali Janka Kosa in druge, ki so o literaturi pisali analitično. Lahko uporabljam na primer Deleuzovo vednost ali pač nobene. Včasih vednost vznikne skozi pisanje. Deleuze in Barthes in Janko Kos in drugi so pomembni, vendar mi njihove teze včasih morda ne pridejo čisto do živega, morda ne pridejo do živega tekstu, morda jim nasprotujem in moram zato razviti svojo metodologijo. To je pač odgovornost pisca – da ni zgolj posnemovalec ali zgolj pretencioznež. Vedno pazim, da ne odtavam in da Deleuza in vseh drugih ne nalepim nekam, kamor sploh ne pašejo, na način, ki ni razumljiv ali je preprosto bedast. Verjamem v moč tistega writing as thinking.

Rok: Tanja, kakšno vlogo ima literarna teorija pri tvojem kritiškem pisanju?

Tanja: Spomnim se svojih prvih kritiških podvigov, ko sem začela objavljati v Večerovi Čitalnici. To so bila še študijska leta, ko mi je bilo, patetično rečeno, z literarno teorijo okovano srce. Takrat sem se kot pijanec plota držala Kosove metodologije in se skrivala za najrazličnejšimi avtoritetami. Iz strokovno-znanstvene literature sem si izpisovala učene citate, na katere sem se nanašala, kadar mi je zmanjkalo lastnih misli in besed. Potem sem se sčasoma sprostila. Bolj ko se je čas fakultetnega izobraževanja odmikal, bolj sem postajala svobodna v svojem pisanju. Osnovni inventar, s katerim pač moraš operirati, če hočeš relevantno opisati neko literarno delo, je sicer ostal, vendar sem ga do te mere ponotranjila, da o njem več ne razmišljam.

Rok: Aljoša, ti si na to vprašanje odgovoril že prej. Bi vseeno še kaj dodal?

Aljoša: Mislim, da je tako, kot je rekla Tanja. S kilometrino, s prakso in z nenehnim študijem se kritiku zgodi, da končno ponotranji teorijo. Mladim se pogosto dogaja, da preberejo neko knjigo, ki jih blazno navduši, in potem tisto teorijo pripenjajo na vse. Nekaj časa je to postkolonializem, nekaj časa Hegel, danes nekateri odkrivajo marksistično kritiko kot toplo vodo … Ampak dober kritik, dober humanist mora ponotranjiti svoje znanje. Jaz na izust ne znam nobenega pametnega citata. Če sem zadevo preštudiral, jo razumem in je zdaj vpeta v moj spoznavni aparat. To so zdaj moje oči, s katerimi berem.

Rok: Ker se približujemo koncu, bi se dotaknili še vprašanja, kako je pojav spleta vplival na literarno kritiko. 

Ana: Včasih imam občutek, da so spletni mediji popolnoma brez repa in glave in uredniške politike, izjeme so spet redke in dragocene. Anything goes. Skozi široke pore lahko pade marsikaj in tako so včasih objavljeni teksti, ki bi jim v resnici težko rekla teksti.

Rok: Kaj šele kritika.

Ana: Kaj šele kritika, točno.

Aljoša: Boj za publiko, za pozornost je dosti večji. Internet je prostor, kjer se danes dogaja večina branja – in tam je boj še malo brez pravil in zato toliko bolj neusmiljen. Zato so na internetu kritike mogoče pogosteje negativne – ker si s tem hitreje pridobiš pozornost. Včasih kot urednik spletnega portala AirBeletrina objaviš kakšen dober tekst, dobro kritiko, pa potem preveriš klike in ugotoviš, da je branost skoraj nična. Potem pa objaviš kakšen šibkejši tekst, kritiko z bolj trivialnimi momenti, pa imaš dvakrat več klikov. Takrat se ti kot uredniku lomi srce.

Rok: Najbolj klikani teksti so tisti, ki imajo največ komentarjev, četudi so slabi. 

Aljoša: Ja, čeprav je tega več na www.ludliteratura.si, kjer je komentiranje [bilo, op. ur.] odprto. Na AirBeletrini imamo zaprt sistem s podpisovanjem imena in priimka. Tja ne hodijo ravno z veseljem. Imamo kakšen komentar na dva meseca – zato nam navadno pišejo na Facebook, kar morda niti ni dosti boljše. Na www.ludliteratura.si pa tudi sam, priznam, pogledam prvo stran – aha, štirje komentarji, grem pogledat, o čem se prepirajo zdaj. Včasih, zelo redko, je taka debata produktivna, večinoma je samo zelo poučna za koga, ki ga zanimajo človeški karakterji.

Ana: Na internetu, ki je za nas dostopen vseskozi in je poceni in ni na papirju, pa še izjemno hiter je, je laže ustvariti nekaj takšnega kot »kult avtorja«. Tisto, kar dobi veliko všečkov ali je pogosto deljeno, je bolj vabeče. Efekt snežne kepe.

Aljoša: Deljenje – tako tekst pride do pozornosti, ker ga ljudje delijo na Facebooku in drugod. Tako ne moreš deliti Sodobnosti ali Mentorja ali tiskane Literature. Ljudje so se navadili na zastonj in komot.

Ana: Ampak ta internet potrebuje tudi resno uredniško roko. Če že nastane medij, naj bo zavzet. Včasih preberem kaj, kar v profesionalnem okviru nima kaj početi.

Tanja: Strinjam se, da gre tudi kritika v smer senzacionalizma, že na pol rumenega tiska. Na internetu bodo pompozno servirane neargumentirane sodbe ali umazani osebni obračuni z avtorjem brani bolj kot daljši, tehtni kritiški zapisi. Ne nazadnje se ta trend seli že v tiskane medije, čeprav častna garda redkih, dobrih, razsvetljenih urednikov še brani utrdbo. Tudi časopisi hočejo v hitrosti, površnosti in kratkosti informacij tekmovati z internetom, v čemer ne vidim smisla. Ali ne bi bilo bolje poiskati vrzeli, vsebin, ki jih internet ne ponuja? Splet je medij »kratke pozornosti«, čemur se prilagaja oblika informacije, njena vizualizacija. Tiskani mediji, tako knjige kot časopisi, pa terjajo »kavarniškega bralca«, uživača, ki ga poleg informacije zanima še njeno ozadje. Prav zato se mi zdi, da bi se moral prostor za refleksijo v tisku kvečjemu povečevati. Najbolj bosa je krilatica, da ljudje dandanes nimamo časa, potrpljenja in koncentracije za daljša besedila in je zato treba časopisne članke krajšati, fotografije povečevati, namesto mnenjskih besedil objavljati ankete in lestvice, raziskovalno novinarstvo pa zamenjati s poročevalskim.

Rok: Prišli smo do konca. Hvala vsem za odgovore.

Sledil je zanimiv pogovor s publiko, ki pa ni bil dovolj konsistenten za objavo.