LUD Literatura

Brisal si je čelo. Zrušil katedrale.

Tomaž Šalamun, Orgije. Ljubljana: Beletrina, 2015.

Domen Slovinič

Kakšna bi bila poezija v naši zakotni državici, če ne bi bilo Tomaža Šalamuna? Po Kosovelu je Šalamun definitivno tisti ultimativni slovenski pesnik, ki je sfural svojo pesniško pot do konca in pri tem ostajal zvest lastni viziji pisanja, pomenu poezije v moderni dobi ter življenja znotraj in zunaj te poezije. Tega, da je najbolj prevajan slovenski pesnik in da je s svojo unikatno, neponovljivo poetiko vplival na več generacij pesnikov ter umetnikov, najbrž ni treba posebej poudarjati.

Letos posthumno izšla še ena Šalamunova zbirka, z naslovom Orgije. Kot nam pokažejo datacije na koncu knjige, so bile pesmi, ki so tu zbrane, napisane v Italiji, na Hvaru in v Ljubljani leta 2007. V smislu postopkov, pesniške strukturalizacije in tematizacije imamo pred sabo še eno zagonetno, intrigantno, duhovito in hkrati smrtno resno zbirko, ki jo lahko gladko uvrstimo v niz pesnikove novejše poezije zadnjih dvajset let – svetovljanska odprtost, hkrati hermetična zabubljenost v lastno doživljanje sveta, visokoleteč, intelektualiziran jezik (z nešteto referencami na druge avtorje in/ali umetniško-zgodovinske instance), ki se spaja z banalnim, žive, jasne podobe, ki jim Šalamun pripne totalna nasprotja, kompleksen niz pomenskih nivojev, do katerih se bralec lahko dokoplje bodisi intuitivno ali tudi z dobrim poznavanjem avtorjevega pesniškega opusa ter večplastne narave njegove žive, vitalistične poezije … vse tisto, kar smo lahko ob branju Šalamuna v preteklih izdajah slutili ali vedeli, se znova ponovi v različnih oblikah tudi v Orgijah. V ospredju tako še vedno ostaja sla po življenju in upesnjevanje ljubezni kot tiste vezi, ki spaja govorčevo pesniško razpršenost, večjezikovno strukturnost in vrtinčasti, naravni kaos stvari. Šalamun zapiše: »Moje koščice ljubijo / tvoje koščice. / Odličen občutek. / Nad nama rastejo rože.« Spet drugje: »Dež, dež, dež and love.« Pesnik tudi tule z nekaj ključnimi, a v okviru zbirke zelo natančno odmerjenimi verzi pove več kot njegovi imitatorji; v svoji včasih skrajno preprosti, spet drugič  zapleteni asociativni govorici se Šalamun še vedno dvigne visoko nad pesniško povprečje, s sporočilno močjo, ki je lastna le njemu. Po petdesetih zbirkah ali tam nekje.

Zato so Orgije še vedno in predvsem orgije jezika, njegovih mej, neštetih kombinacij in poskusov ubeseditve ter s tem povezano značilno šalamunsko eruptivno močjo izražanja. Tako lahko beremo: »Jezik je izdajalec. / Če ga daš na polico, štrajka. / Če mu daš uzde, reče, / uzde so plemenite, ampak / goljufa.« Tega se je pesnik zavedal že od Pokra naprej, zato se je hkrati tudi zavedal lastne vloge pri rušenju in sestavljanju  pesniškega jezika. Zato se tudi Orgije lahko berejo na različne načine in zato se pesmi v zbirki lahko različno interpretirajo. Ni čudno, da se je Šalamun posvetil pisanju poezije v absolutnem smislu, saj so njegove pesmi lahko hkrati tudi dnevnik, pisma, zapiski njegovega lastnega življenskega izkustva, njegovih potovanj po svetu, nekonvencionalne drže in razmišljanj o vlogi umetnosti ter vrednosti življenja skozi različne diskurze v zadnjih šestih dekadah.

Orgije ne prinašajo ničesar bistveno novega v okviru Šalamunovega pesniškega opusa, po drugi strani pa je v njih zbrano vse tisto, kar je opus tega avtorja dvignilo nad dolgočasno, predvidljivo in enodimenzionalno pesnikovanje. Tisti, ki ga imajo za guruja, pesniško eminenco in genija, ga bodo kot takšnega imeli še naprej; tisti, ki se jim zdi njegov sloves en sam hype, ali tistim, ki v zvezi z njim niso posegali dlje od Gobic, tudi po tej zbirki najbrž nikoli ne bodo. Ampak svoje je povedal – na svoj način in v svojem jeziku: »Prehladil se bom. / Jaz bom tu / spal. / Jaz ne grem nikamor. / Ti kar uporabljaj / komplicirane / besede. Jaz jih ne / bom. Jaz sem si zagotovil / pravico, / da lahko / kamorkoli / položim svojo / glavo.«

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.