LUD Literatura

»Poezija je strm bacil.«

Tomaž Šalamun, Ta, ki dviga tačko, spi. Ljubljana: LUD Literatura, 2015. (Prišleki)

Aljaž Krivec

Ko sem prejel recenzijski izvod najnovejše posthumne pesniške zbirke Tomaža Šalamuna, sem dobil cmok v grlu. Pomislil sem, da bo vsakršen odziv na pesnika, čigar posamezne pesmi (pa tudi pesniške zbirke) že imajo status ponarodelih, kanoniziranih in kar je še tovrstnih besed, napačen.

Pa ne zato, ker bi naj v primeru Šalamuna zapadel v diskurz o neki pesniški instituciji, ki je sedaj potrkala na moja vrata (to bi bilo trapasto in bržkone škodljivo), temveč bolj zato, ker gre za avtorja, ki je bil tako ali drugače deležen številnih recepcij, ki sploh ne morejo soobstajati (in paradoksalno se to dogaja). O njem ima/je imel mnenje vsak, najsi gre za nekdanjo oblast, njegove starejše in mlajše pesniške kolege in kolegice, slabe in dobre posnemovalke in posnemovalce, celo vojsko kritikov in kritičark, bolj naivnih ali manj naivnih bralk in bralcev ter tako dalje. In zdi se tudi, da je mnenje vsakega od naštetih popolnoma nepremično. Je že tako, kot se je (približno) izrazil Andrej Blatnik (Saj je to bil on? V resnici niti ni pomembno.): glede Šalamuna se moramo vsi opredeliti.

Obravnavana zbirka nas bržkone ne bo popolnoma presenetila. Zdi se namreč, da se Šalamun do neke mere drži pesniške poti, ki ji je posebej izrazito sledil v zadnjih pesniških zbirkah. Posamezne pesmi so izrazito citatne, sestavljene iz dvovrstičnic, prisotno je lomljenje jezika, prav tako močna energija, a se zdi, da je slednja bolj usmerjena navznoter kot navzven. Preden bi uspela zares privreti na plano, jo ustavi lom verza, besede ali podobe.

S tega vidika daje zbirka vtis intimnega prostora. Seveda vpliv različnih religij (kot sistemov mišljenja?) pri Šalamunu ni nič novega, najnovejša zbirka  pa najbolj izrazito komunicira s hinduizmom (denimo z medbesedilnimi navezavami na Upanišade), pesnik pa se sklanja nad knjigo in jo prebira zase. Šalamun tu v prvi vrsti ni pošast ali omara boga, zdi se, da med njim in svetom ni več tistega značilnega trenja. Mogoče je z njim nekoliko bolj pomirjen, ali pa se je samo obrnil stran od njega.

Tako tudi med ustaljenimi medbesedilnimi referencami, ki segajo po skrajno raznolikem naboru, ne vlada hierarhija. Galilej, Plotin, Kantor, Kepler so nekje tam kot potovanja po Južni Ameriki in Evropi, ali pa zapisi v francoskem in angleškem jeziku, ali pa Citroën DS, mikado in denimo tramvaj. Pogosta je tudi motivika živali, ki pa v pesmi ne vstopajo enotno, z vselej podobnimi razsežnostmi in lastnostmi, temveč se vzpostavijo vsakič znova. Tako torej velja, da je edino razmerje, ki med naštetimi elementi velja, preprosto to, da so se znašli na istem prostoru, brez napetosti, brez hierarhije. S tega vidika je Šalamunu tudi tokrat uspela neujemljivost, preboj iz ustaljenega reda stvari, ničesar ni, kar bi napisanemu lahko predhajalo.

Mogoče le z izjemo Šalamunove poprejšnje poezije. Ta, kot je iz povedanega razvidno, kakopak ni zamolčana. Še vedno je tu motivika lastnega telesa, nekaj (bodimo iskreni) humorja ter glas v offu, klepet s tistimi, ki zbirko prebirajo. Obvladovanje techné je kakopak nesporno, osebni pečat tudi.

Zbirko je torej težko umestiti. V kontekstu sodobne slovenske poezije se pred nami (še vedno? ponovno?) izrisuje delo tako ali drugače izjemnega pesnika. A takoj, ko se pomaknemo h kontekstu Šalamunovega opusa, se znajdemo pred težavo. Ta, ki dviga tačko, spi v okviru le-tega ne izstopa, kar je delno posledica pesnikove hiperprodukcije saj, če parafraziram, zaradi gozda ne moremo videti dreves, delno zaradi pesnikove zvestobe samemu sebi, ki ustvarja presenečenja iz verza v verz, ne pa toliko iz pesmi v pesem ali iz zbirke v zbirko, delno pa zaradi tega, ker zbirke preprosto ne dojemam kot ene močnejših v ustvarjalčevem opusu. Deklarirana težava torej naposled to sploh ni. Obravnavana zbirka je novi košček Šalamunovega velikega pesniškega projekta, s čimer polaga (podobno kot v okviru recepcije to počne pričujoči tekst) še nekaj kamenčkov v njegov mozaik, izrazito jasnemu presojanju pa se izogiba, predvsem pa je nujno razumeti tudi, da je presojanje kot tako zanjo pravzaprav nepomembno.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Po svoje sem pisal dve knjigi hkrati, ki sta bili ves čas v dialogu

    Martin Justin

    Kot otroci smo živeli še v »starem svetu«, v najstniški letih pa prešli v »novega«. Mi smo vmes.

  • Triger

    Davorin Lenko

    »Že leta se ukvarjam s tem vprašanjem …« je rekel zamišljeno. »Mislil sem, da se bo sčasoma pokazal odgovor. Pa se ni. Najbrž ga sploh ni.«

  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.