Mamuti so pomemben roman; pomemben zaradi sproščene nastanitve v medprostoru zajemljivega in nezajemljivega od koder v "prostor zaznave" potiskajo marginalne realije časoprostora kar počno na poudarjeno literarno igriv način, s fragmentiranjem pripovedi, prepletanjem mnoštva pripovednih tokov, vnašanjem elementov fantazijske pripovedi ter "sproščenim pripovedništvom," ki ni zavezano pripovedovanju "osebnih zgodb".

A tekom strani so se mi najprej zlagoma potem pa vedno hitreje in predvsem očitneje začele odstirati tudi težje dostopne plasti posameznih zgodb, ki so se, ne najdem boljšega izraza, začele zrcaliti in izvijati iz na prvi pogled naključnega popisovanja bolj ali manj vsakdanjih dogodkov.

Glede na prebrano bi bil lahko Pregl brez težav ghostwriter za stand up komike, saj se njegovi zapisi kar iskrijo od energije, humorja, živahnosti, posebnosti in nepričakovanosti.

Primož Čučnik se je za svojo Trilogijo, ki namiguje na več sestavnih delov, ozrl v preteklost, pred svoj nagrajeni Mikado. Servira nam knjigo, ki vključuje njegove že izdane tri zbirke, in sicer Nova okna (2005), Delo in dom (2007) in Kot dar (2010). Tako si ne moremo kaj, da se ne bi spomnili na še en poskus obujanja že izdanega, ki je prav tako izšel pri LUD Literatura – na Počasno plovbo Uroša Zupana iz leta 2014. Oba avtorja sta se več kot očitno odločila, da je nastopil čas za prevetritev verzov, ki so se medtem prav udobno namestili med stranmi. Tu pa se podobnosti med njunima pristopoma tudi končajo.Preberi

»Bili smo pankerji / bilo nas je / dva« je verz, ki je zapisan na ovitku totalno odštekane pesniške zbirke Blaža Iršiča, pankerja med pesniki in pesnika za avtomehanike, če sklepamo po naslovu. Ob branju se je treba vsake toliko opomniti, da to ni stand-up, ampak poezija, kar je zelo težka naloga, če se obenem režiš kot zmešan. Poezija za avtomehanike je knjiga, ki jo je slovenska poezija krvavo potrebovala, ne da bi se tega sploh zavedala. Prišel je Blaž Iršič, vseeno mu je za vse, pa še zmeraj piše kot reanimiran Bukowski na speedu. Preberi

V pesniškem prvencu Ane Svetel se zdi vse »lepo in prav«. Vsaj v tehničnem smislu. Verz stoji, subjektka (pogosto množinsko pokolektivljena kot glas ljudstva) pa živi – občuduje lepoto in spoštuje načelo pravilnosti. V uvodni pesmi, v kateri naslov sugerira spodnji, žabji pogled na svet, ki se majhnemu človeku kaže kot velika možnost, zakoliči večino tem, ki jih obravnavajo kasnejše pesmi. Z zaključnim stejtmentom, »[d]a smo že od začetka samo možnost«, pa ubere ne nazadnje tudi ton zbirke, ki je vse prej kot optimistično lahkoten. Preberi

Ameriški fizik in pisatelj Alan Lightman se v svoji knjigi Einsteinove sanje ukvarja s časom, pri čemer vsakemu konceptu nameni eno kratko zgodbo. Nekatere so popolnoma fantastične, spet druge bližje resnici, vse pa uokvirja zgodba mladega Einsteina, ki se ubada z relativnostno teorijo. Podobno bi lahko pričakovali tudi pri novi knjigi Leonore Flis, saj nas premami z upogibanjem časa, torej z nečim, za kar se lahko ponovno zahvalimo legendarnemu razkuštranemu Albertu. Toda v Upogibu časa še zdaleč ne gre za odkrivanje raznih odštekanih časovnih teorij, čeprav gre – metaforično – prav za to. Preberi

»Vse je v redu,« si dopovedujejo liki v tokratni kratkoprozni zbirki Tine Mlakar Grandošek, a kaj, ko je še kuhinjski mizi jasno, da ni in da medosebni odnosi še zdaleč ne funkcionirajo ravno tako, kot bi morali. Da to vodi do na najrazličnejše načine nesrečnih družin, ki so neizčrpen vir umetniškega navdiha, pa tako vemo že vsaj od Ane Karenine naprej. Preberi

Pesniški prvenec Ane Svetel z naslovom Lepo in prav je poln nasprotij; je mehak in robat, topel in hladen, melodičen in raztrgan, navdušen in otožen. Je vse hkrati, je lepo in je prav, a tudi ni – kakor da si upa pesnica šele skozi napisano pesem priznati, da ni vedno vse tako, kot bi si želeli. Da mora za vsak prav obstajati tudi narobe, za vsak lepo tudi grdo. In ravno vsi ti (nezavedni) kontrasti dajejo zbirki pridih iskrivosti, odkritosti.Preberi

»[N]a dnu slehernega človeškega srca je mučilnica, kjer se vse gorje, vsa izguba, vsa nevzdržna bolečina tega patetičnega, smrtnega človeškega bitja, za katere se tako strašno trudimo, da bi jih zanikali, zberejo in mučijo čisto dušo, ki je bila v nas zasajena ob rojstvu, dokler je ne prepozna nihče več[.]«Preberi