Nezakrknjeno

»[N]a dnu slehernega človeškega srca je mučilnica, kjer se vse gorje, vsa izguba, vsa nevzdržna bolečina tega patetičnega, smrtnega človeškega bitja, za katere se tako strašno trudimo, da bi jih zanikali, zberejo in mučijo čisto dušo, ki je bila v nas zasajena ob rojstvu, dokler je ne prepozna nihče več[.]«

Frelih se je že s prvencem, z romanom Na/pol, ki je združeval tri zgodbe, izkazal za prvovrstnega pisatelja, nova zbirka kratkih zgodb, ki so nastajale v razponu celega desetletja, pa osupljiv vtis samo še krepi. Spet se pred bralčevimi očmi nadvse živo in slikovito razgrne svet, ki je mučno siv in zgoščeno temačen, obenem pa nepopustljivo reflektiran, ožarjen z močnimi reflektorji, ki skušajo razgaliti zlo in nesmisel. Avtor zla ne demonizira, temveč ga razosebi in njegovo lice vzdržuje na nesmiselnem nivoju, njegova teža pa se razliva čez vse vrstice. Le zadnja zgodba skriva v sebi nekaj ljubezni, upoveduje neizmerno lepoto življenja, in njena čisto zadnja vrstica, »Rada bi videla obraz najinega otroka«, celotno zbirko razbremeni poprejšnje teže in jo nepričakovano zaziblje v malce svetlejši sen.

Avtorjevo izbrušeno ter gosto metaforično govorico imam na sumu, da je to neki drug jezik, ne običajna slovenščina, kakršna je na voljo običajnim slovenskim pisateljem. Uporabljena je tako sveže, hkrati pa naravno in nenasilno, s tisto popolno nujnostjo vsake besede v stavku in vsakega stavka v zgodbi, da ne morem reči, da jo je avtor izumil, marveč mu je morala biti dana. Visoka artikuliranost vseh zgodb v zbirki tako tudi zahtevnim bralcem omogoča, da odkrivajo drobcene in velikanske nove vidike življenja, da še z druge plati spoznavajo tisto, kar že od nekdaj vejo, in so deležni razsvetljujočih prebliskov. Na dlani je torej, da je ta knjiga docela smiselna, čeprav se trudi dokazati, da je vse nekam nesmiselno.

Kot nekakšen prolog h knjigi, ki usmerja naše branje, sta na samem začetku navedeni dve dejstvi sodobne civilizacije – bivanjska resnica današnjega človeka, okužena s postmoderno teorijo –, ki ju mora po avtorjevem mnenju v zakup vzeti vsak resen umetnik. Na intelektualnem nivoju jima prav gotovo ne moremo oporekati, razen v smislu, da se kot dejstvi ujameta v paradoks. Mogočno pa jima ugovarja sama umetnost. Sodobna civilizacija je mreža prejetih pomenov … piše v prvem postulatu … Njen prostor je razdrobljen … ni nobene resnice. Za pravo umetnost to sploh ne more veljati. Celo Frelihova zbirka, ki je nalašč podvržena vsej razdrobljenosti sodobnega časa in z negotovostjo veliko mrcvari bralca, premore neki enoten odmev v bralcu, in med vsemi izrečenimi vrsticami Ideoluzij – idej, iluzij – se razkriva tudi ena sama, vse povezujoča umetniška resnica. Zato je ta zbirka veliko več kot le skupek raznolikih zgodb, in takih zbirk je pri nas začuda prav malo. Frelihovim zgodbam je mogoče očitati kvečjemu to, da nimajo vse dovolj učinkovitega konca. Prva in zadnja tretjina zbirke se zdita najboljši, vmes pa je nekaj besedil, ki morda naredijo malce šibkejši vtis, so manj pomenljiva in spogledljiva. To pa je tudi edina dlaka v jajcu, ki jo lahko najdem.

Da bralec ne bi prehitro pozabil, kaj mu je avtor zabičal z uvodnima dejstvoma o izmuzljivosti resničnosti in mreži interpretacij, ima že prva zgodba De Nachtwacht pripovedovalca, ki celo sam sebi čisto ne verjame, predvsem pa ne verjame, da bi mu lahko verjeli mi, zato nas ves čas na to opozarja in na ogenj naše nejevere meče suha polena. Najprej nam pove, da je bil v Amsterdamu in da to mesto ni resnično. Le kako bi lahko nasedel vsem tistim kulisam izrezljanih hišic in golim ženskam v izložbah? Take domislice nas prav zabavajo. Nato nam na videz mimogrede, v resnici pa skrbno premišljeno poroča o drogah, ki jih tam uživa, preden stopnjuje bralsko nejevero z absurdno prigodo, ki privzame podobo moške fantazije in odzvanja faustovsko pogodbo s hudičem. Ampak vse skupaj nam pripovedovalec približa zelo jasno in prepričljivo. Na koncu ugotovimo, da ni posebne razlike med tem, kar se dogaja v resnici, in tem, kar se dogaja zgolj v glavi (s spremenjenim stanjem zavesti), ta uvid pa se pojavlja še večkrat skozi zbirko. V prav nasprotni različici se prikaže v eni močnejših zgodb Pritisk konca, aktualnem akcijskem trilerju, kjer se terorist po napadu na bostonskem maratonu nekam nebogljeno sprašuje »Kako resnično je to?«, saj je tako zelo odmaknjen od stvarnosti, od ljudi in posledic svojega početja, da ga šele ustreljeni policist, ki ga doživi prav od blizu, premakne bliže h grozi lastnih dejanj.

Tudi v drugi zgodbi Literadrom se Frelih načrtno poigrava z nezanesljivimi interpretacijami nedostopne resničnosti in brenka po bralčevem horizontu pričakovanja. Na podlagi presenečenja ob razpletu smo dolžni premisliti, kaj sta resnično zlo in ljubezen in kaj smo kot tako vajeni dojemati v določenih kulturnih okoljih. Zgodba ima več pripovedovalcev, zornih kotov in različnih diskurzov, s tovrstno razgibanostjo pa sploh ni edina v zbirki. Ni jasno, kdaj se odvija, toda pripravlja teren za zgodbe z zgodovinsko perspektivo – Göbekli tepe in Dotik. V drugem od obeh začetnih dejstev piše, da dandanes v prisotnosti ni nobene zgodovine. Nekatere Frelihove zgodbe pa se trudijo upoštevati zgodovino in, če je le mogoče, uzavestiti in v ta dan z bitjo in bistvom prinesti sledi naše predhodnosti. Avtorja zanima več kot običajnega zgodovinarja in do tega več se, pa čeprav le na kratko, za hip tudi dokoplje. Zgodba Göbekli tepe se skuša vživeti v pripadnike prazgodovinskega plemena, ljudi, ki še niso imeli zavesti. Trči ob ključno zadrego: kako pisati o človeku, ki nima jezika? To težko, neizvedljivo nalogo si je zadal Vlado Žabot v Ljudstvu lunja, kjer je praljudi upodobil čim bolj neposredno. Frelih k junaku, ki je iznašel ogenj, poskuša pristopiti drugače: »On ni bil črka in ni bil besedilo. Bil … kako naj prodrem v njegovo glavo? Kako v njegov čas? Takoj ko ga zapišem, se mi izmakne in postane nekdo drug. Nekdo – zdaj. In ko ga prebereš? … Kakšna zagonetka.« Iz zagonetke se pripovedovalec skuša izvleči tako, da se junaku približuje na različne načine, se z njim celo identificira in se od njega spet razloči. Po tej izkušnji v njem zavre jeza na človeštvo, ki si je razvilo zavest in jezik. Zdaj je obsojen na praznino in razklanost, ki se ves čas odraža že s strukturo njegovega jezika: »Ponudil mu je vejico, vzel sem jo«, pri čemer on in jaz postajata ena in ista oseba in se spet razdvajata. Sklep te zgodbe je dokaj brezupen. Človek je zdaj oropan udobnega prabivanja, zgolj zadovoljevanja nagonov, toda še vedno pobija druge svoje vrste do smrti in spušča živalske krike.

Precej hermetično in osebno je oblikovana zgodba Vratar, ena mojih najljubših. Dogaja se v New Yorku, iz oči v oči s kipom svobode, in v njej se avtor spet spopade z razdvojenim pripovedovalcem, ki je tudi tu že slovnično razcepljen na prvo in drugo osebo, uhaja sam sebi, biva v lastni dvojini ali se celo spari z bralcem. Medbesedilne navezave na razno umetnost v knjigi ne umanjkajo, gosto tkejo samosvoj vzporedni vzorec pomenov. Ena bolj citatno omreženih zgodb, Readymade, spomni na gogoljevsko fantastično grotesko Nos, pa na Sliko Doriana Graya in eksistencialistični absurd. Govori o moškem, za katerega se tako ali tako nihče posebej ne zmeni, in potem ta nesrečnež izgubi še svoj obraz. Zgodba skriva svoj pravi obraz, a izpod mnogoterih mask se zasliši posmeh današnjemu odnosu do umetnosti. Pravzaprav se vse zgodbe tu skrivajo za posebno naracijo in malce zagonetnimi naslovi.

Frelihova proza se večkrat približa poeziji (drastično recimo v razsekanem Šivu), in zasleduje zlo, sram in krivdo, ki bremenijo človeka, na zapleten dvoumni način, spleten v enost. Gost metaforični slog se oprime bralca kot lepljiva kri – s katero se sklene lepo število Frelihovih zgodb – in ga vleče k tlom. Kar nekaj zgodb je aktualno uperjenih v stavko, mlade revolucionarje, teroriste in begunce, druge pa delujejo kot splošnejše, večne metafore. Pisatelj vešče obvlada oba pola in stopnje vmes, predvsem pa nobene zgodbe ne splošči zgolj na eno dimenzijo aktualnega dogajanja, kakor to praviloma počnejo mediji, ali zgolj na estetsko raven, za katero ne bi tičali tudi globoki filozofski premisleki. Mora biti res vsako človeško srce vklenjeno v mučilne naprave? Ne. Le tisto, ki še ni zakrknilo.