Plačaš 1, dobiš 3

Primož Čučnik se je za svojo Trilogijo, ki namiguje na več sestavnih delov, ozrl v preteklost, pred svoj nagrajeni Mikado. Servira nam knjigo, ki vključuje njegove že izdane tri zbirke, in sicer Nova okna (2005), Delo in dom (2007) in Kot dar (2010). Tako si ne moremo kaj, da se ne bi spomnili na še en poskus obujanja že izdanega, ki je prav tako izšel pri LUD Literatura – na Počasno plovbo Uroša Zupana iz leta 2014. Oba avtorja sta se več kot očitno odločila, da je nastopil čas za prevetritev verzov, ki so se medtem prav udobno namestili med stranmi. Tu pa se podobnosti med njunima pristopoma tudi končajo.

Čučnik nam namreč v Trilogiji ne ponudi nobene nove, še neobjavljene pesmi. Vse so vzete iz že omenjenih treh pesniških zbirk, pri čemer niti pretirano ne premeša ne vrstnega reda zbirk ne posameznih pesmi, le nekaj vmesnih izpusti. Če jih izpusti zato, ker se mu ne zdijo vredne ponovne obravnave ali pa ravno zato, ker se mu zdijo že v prvotni izpisani obliki izpiljene, lahko samo ugibamo. Pri pesmih, ki jih vključi v novo zbirko, pa se tudi ne zgodi nobena radikalna sprememba, ravno nasprotno. Čučnik v njih spremeni kakšno besedo ali dve ali pa še tega ne. Pesem Moja napaka dobi recimo drugačne prelome verzov, v pesmi Dogodki in odmevi se spremeni zapis besede sms (iz »esemesov« v »sms-ov«), pesem Kaj je zvok ostane identična. A vseeno si upam trditi, da tu ne gre za golo recikliranje že videnega, ampak za postavljanje v nov kontekst, ki iz že videnega ustvari še ne videno oziroma videno z drugačnimi očmi. Če v zbirki iz leta 2005 verz »Sneg je še bel, ampak bolj čist / in jasen, nebo nad strešniki modro, / ampak modro v zlatosti odličnega / opoldneva, in pesem je še vedno odmevna // v svojem zimzelenem tonu« zveni neobremenjena hvalnica narave, isti verz leta 2016 dobi novo moč, saj nam iz preteklosti sporoča, da je v njem naseljena težnja po samoobnovitvi.

In res začenja vedno več verzov, postavljenih v današnji čas, delovati preroško – kakor da je v njih že od nastanka vpisan potencial za ponovno vstajenje, ki se bo zgodilo v drugačnem kontekstu. Recimo »Mogoče ponoviti isto pesem, // ampak na nov način, preden se dobrave zmračijo / in ne bomo več našli nazaj« ali pa »Pajčevina kar kliče po ometanju, / ampak kaj, ko hočeš imeti, vsaj za občutek, / za sostanovalca pajka, ki se je odselil že zdavnaj.« Sploh pa ta: »Čeprav smo že izpluli, da bi ga stresli v morje, / je veter vrgel ves pepel nazaj med žalujoče.« Toda tu ne gre za nikakršen Nostradamusov moment, ampak bolj za dejstvo, da se Čučnikova poezija že od nekdaj sprašuje sama o sebi, da pričakuje, da bo nekoč prenovljena, da ji bo dana nova priložnost. Gre namreč za poezijo, ki je tako samostojna, da je zgradila lastno zgodovino, in vse te želje po ometanju pajčevin so že bile tam, samo opazili jih nismo.

Na tem mestu se je treba še malo posvetiti formi, ki naj bi bila trilogija. Sicer imajo trilogije, ki so v veliki večini prozne, prepoznaven, celo predvidljiv lok dogajanja. V prvem delu imamo začetno grajenje okolja, novega sveta, predstavitev zakonitosti (sploh če gre za fantastiko ali znanstveno fantastiko), nakazovanje zapleta. Drugi del še bolj razširi pripoved in je neki vmesni del z mnogo zapleti pred zaključnim delom, v katerem se zgodi glavni dogodek, ki mu sledi razplet. Čučnik pa se s tem sploh ne ukvarja, ampak si od trilogij sposodi samo poimenovanje in zbirke pusti v istem vrstnem redu kot originalno. Od poezije, sploh take, ki ni nujno zgodbena, je neki jasen potek dogodkov neupravičeno, celo nesmiselno zahtevati – vseeno pa preseneti, da se pesnik niti malo ne ukloni zamejitvam, ki si jih z naslovom postavlja sam. Odločitev poskuša upravičiti tudi z izbiro začetnega citata Elizabeth Bishop (»Everything only connected by »and« and »and««), za avtorja je povezovanje lastnih zbirk med sabo, pa čeprav samo z »in«, kakor se zgodi tudi v tem primeru, čisto legitimno, saj so vse pesmi del njega.

Iz izbora izpade njegova zbirka Mikado iz leta 2012, nagrajena z Veronikino nagrado. Slednja je namreč formalno zastavljena popolnoma metodično, kot da bi spremljali partijo mikada in ne brali verzov: »V igri imamo 1, 5, 5, 15, 15 paličic. / V knjigi imamo 1, 5, 5, 15, 15 pesmi.« V Trilogijo s svojo enotnostjo in zaključenostjo niti ne sodi, medtem ko se zbrane tri med seboj dopolnjujejo in vzpostavijo prav zveneče sozvočje. Že njihovi naslovi nas napeljujejo na nekaj domačega, v njih najdemo besede dom, dar, okna – vse povezane z bližino, z iskanjem stika, in tudi lirski subjekt se nenehno potaplja v smisel obstoja, kakršnega kroji današnji čas. Glede na to da gre za že izdane zbirke brez dodatkov ali velikih sprememb, analiza same vsebine ni preveč smiselna, razen v oziru, kaj novega zbirke ponujajo tako na novo postavljene ena ob drugo. To je zagotovo spoznanje o notranjem ustroju pesniškega jezika, ki se mora nenehno izpopolnjevati, izčiščevati, spreminjati. Je tudi (malo klišejsko) spoznanje o tem, da je človek v primerjavi s poezijo minljiv, umrljiv, da njegova beseda po tistem, ko je zapisana, diha sama zase. Predvsem pa je zavedanje o tem, da je mogoče še tako izjemno poezijo, kar Čučnikova nedvomno je, nadgraditi s tem, da v novi preobleki, v novem času in skozi nova okna zasije drugače.