Pikareskni roman, ki je v obdobju med renesanso in barokom nastal na Iberskem polotoku (in se potem razširil po Evropi), se je po eni strani norčeval iz idealiziranih in romantičnih klativiteških zgodb, po drugi pa je bil kritika imperialne Španije in njenih institucij.

Preko neskončnega kopanja po najintimnejših globinah odnosov in samoanalitičnega prevpraševanja, le kaj je šlo tako zelo narobe, poslednji roman tajvanske pisateljice Qiu Miaojin odstre nekajletno agonijo razmerja dveh mladih žensk in pogorišče, ki je ostalo po zapustitvi.

Sfar, pomembna figura novega francosko-belgijskega stripa, pa tudi romanopisec in režiser, nagrajevan in prevajan, tudi slovenskemu bralcu nikakor ni neznan; pred kratkim je njegovo ime zazvenelo ob Graščini, še prej ob zabavnih stripih o Merlinu itd. Vampirček gre v šolo, ki je izšel v sozaložništvu Zavoda Stripolis in Mladinske knjige, pričenja novo zbirko Stripeki, ki je še en dokaz, da je strip (za vse starostne kategorije) pri nas vse bolj prisoten in – upati je – tudi zaželen in bran.

»Da, vem, da vas bo to spravilo ob živce in razjezilo, toda človekovo življenje je mogoče predvideti. Obstajajo orodja za to,« pravi psihologinja iz kratke zgodbe »Gora vseh svetih«. A če v splošnem Bizarne zgodbe Olge Tokarczuk o čem pričajo, pričajo – ravno nasprotno – o nepredvidljivosti obstoja, o čudaških, abnormalnih celicah človeškega življenja, ki zmotijo njegov ustaljeni tok, o njegovih bizarnih izpeljavah v neki prihodnosti, v nekem distopičnem scenariju.

Drobna, pomembna in še danes navdihujoča teksta – spisa »Socializem in človek na Kubi« (objavljen leta 1965) ter »Sporočilo Trikontinentali« (1967) – se osredotočata na najpomembnejšo teoretsko misel in aktivistično delovanje Cheja Guevare (1928–1967), kjer bo revolucionarni boj omogočil uspešen prehod človeštva iz imperialistično-kapitalistične v socialistično in kasneje komunistično družbeno obliko.

Moja najljubša opredelitev postmodernizma je verjetno tista Ecova, ki pravi: »Postmodernistična drža me spominja na obnašanje nekoga, ki ljubi neko žensko, zelo izobraženo, in ki ve, da ji ne more reči ›noro te ljubim‹, zato ker ve, da ona ve (in da ona ve, da on ve), da je to frazo napisal že Liala. Navzlic temu pa je neka rešitev. Lahko bi rekel: ›Kot bi rekel Liala, noro te ljubim.‹«

Mladostna sla po svobodi na hrumečih motorjih, trave polni žepi oguljenih kavbojk in v nedosežno prihodnost postavljeni postindustrijski obeti neskončnega napredka zapolnjujejo štiri poletja francoske periferije v drugem romanu Nicolasa Mathieuja.

Z izjemo zgodb, objavljenih v zbirki Zgodbe s Kube (KUD Sodobnost International, 2007), so Hladne zgodbe prvo v slovenščino prevedeno delo kubanskega pisatelja Virgilia Piñere (1912–1979) in tako predstavljajo pisateljevo prvo srečanje s slovenskim kulturnim prostorom.

»jaz sem / tekst sploh / ko govorim // s tabo / na poti / v govor/ico // not čist not / sem / jaz«, piše Ana Pepelnik v svoji najnovejši pesniški zbirki z naslovom Treš. In ravno »primat« govorice, njeno ozaveščanje, njena pozicioniranost v ospredje, razstavljanje, sestavljanje in preigravanje jezika v raznih pomenskih, poetskih kontekstih, je (najbolj) razpoznavna karakteristika te zbirke.

Po nedavno izdanem romanu Nove definicije ljubezni (Mladinska knjiga, 2020) se slovensko-francoska pisateljica Brina Svit predstavlja z novim delom. Podobno kot prejšnje, in kot dela od romana Moreno (Cankarjeva založba, 2003) naprej, je tudi avtobiografsko izpisana pripoved Ne želi si lahke poti najprej izšla v francoskem jeziku – avtorica od leta 1980 živi v Parizu –, nato pa v slovenskem.