Iz stiske porojena pisava

Po nedavno izdanem romanu Nove definicije ljubezni (Mladinska knjiga, 2020) se slovensko-francoska pisateljica Brina Svit predstavlja z novim delom. Podobno kot prejšnje, in kot dela od romana Moreno (Cankarjeva založba, 2003) naprej, je tudi avtobiografsko izpisana pripoved Ne želi si lahke poti najprej izšla v francoskem jeziku – avtorica od leta 1980 živi v Parizu –, nato pa v slovenskem. Kot je večkrat povedala, pri tem nikoli ne gre za prevod, ampak za dvakrat izpisano delo, pri čemer ga v drugo spričo jezikovne različnosti obeh jezikov lahko oplemeniti, izboljša. »Slovenščina in francoščina se odlično dopolnjujeta: na eni strani cerebralen, natančen, kodificiran jezik, na drugi emocionalen, zelo elastičen in prožen,« je nekje zapisala.

Ker avtorica v svoje pisanje pogosto vnaša avtobiografsko dimenzijo, ne preseneča, da se njena pisava ponekod spogleduje z dnevniškimi (Moreno) ali esejističnimi notami (Hvalnica ločitvi, Slovenski obraz). Prav Moreno, v katerem Svit opisuje svoje nekajtedensko bivanje v pisateljski koloniji v Toskani, na dvorcu pri baronici Beatrice Monti della Corte, se s svojo dnevniško formo najbolj približuje tokratni pripovedi. S to razliko, da ustvarjalni mir posestva v idilični pokrajini z večernimi pogovori s pisatelji, kar predstavlja idealne okoliščine za pisanje, tokrat nadomesti druženje nekaj oseb z različnih koncev sveta zaradi zdravstvene stiske. »Edini tekst, kjer sem res govorila o sebi, je bil Moreno. Zato, ker nisem mogla drugače. Iz čiste stiske …«

Videti je, da je avtoričino izkustvo nove, drugačne stiske tisto, ki je botrovalo nastanku dela Ne želi si lahke poti. Januarja letos izdano pri založbi Arléa pod naslovom Le dieu des obstacles (Bog ovir, op. J. L.), je dnevniško izpisana pripoved o avtoričinem prvem potovanju v Indijo februarja 2020, kamor se je namenila na ajurvedsko zdravljene bolečin v hrbtenici, ki bi jih zahodna medicina zdravila kirurško. Medtem ko francoski naslov meri na Ganeša, dokaj poznano in opevano hindujsko božanstvo s slonjo glavo, ki odstranjuje ovire in odganja strahove, slovenski naslov romana povzema del verza ene izmed brezštevilnih pesmi priznane hrvaške pesnice, prozaistke, esejistke, prevajalke in popotnice Vesne Krmpotić (1932–2018), ki jo je Brini Svit, kot zapiše, pred odhodom v Indijo položila na dušo njena prijateljica Manca. Kar najbrž ni naključje, saj Krmpotićeva velja za mistično pesnico, ki je duhovni izraz in domala nepredstavljiv navdih v veliki meri črpala iz duhovnih izkušenj v Indiji. (»Ne želi si lahke poti, želi si lahkotne hoje. Nikoli ne moreš izvedeti, ali imaš lahek korak, če je pot lahka. Morda pa izveš, kakšen je tvoj korak, če je pot tegobna. Kakšen imaš torej korak? Mar ne želiš vedeti?« (Vesna Krmpotić, Sto in osem: prva in druga knjiga, prev. Erik Majaron, Ljubljana: Domus, 1996))

Sto osem je tudi tisto mistično število, simbolizirajoče celoto, praznino in neskončnost, ki ga Svit – ne da bi med pisanjem dela poznala naslov omenjene zbirke Vesne Krmpotić – kot refren ponavlja skozi večji del pripovedi; to je številka njene sobice v ajurvedskem centru Ajurmana v južnoindijskem Thiruvanathapuramu oziroma Trivandrumu, glavnem mestu Kerale, kjer namerava v tritedenskem bivanju iti skozi proces pančakarme. Gre za dokaj agresivno metodo prečiščevanja telesa in duha, ki se je bolj ali manj uspešno poslužujejo zahodnjaki v veri, da bodo s prerojenim telesom odpravili dolgoletne zdravstvene težave in bolezni. Sto osem je kroglic na meditacijski mali in sto osem pozdravov soncu zahteva v jogijski filozofiji zimski solsticij. Število sto osem se sicer v večtisočletni zgodovini tako rekoč redno pojavlja: v homerski mitologiji na primer slamnata vdova Penelopa v času Odisejeve odsotnosti, če pustimo ob strani alternativni lilitski scenarij, zavrne sto osem snubcev.

Pripoved Ne želi si lahke poti privzema pogled zahodnjaka oziroma zahodnjakinje na okrnjen, neznaten delček indijske kulture, saj prvoosebna pripovedovalka na ogromni indijski podcelini vidi zgolj skromni zdravilski center z okoliško naravo in vasico, kjer kupuje sadje in kjer ji domačini skozi njej nikoli razumljene gibe glave, gre za značilno indijsko prikimavanje, vsakokrat izrekajo dobrodošlico. Gre tudi za pogled nekoga, ki v Indijo potuje prvič, kar spremlja običajna dobršna mera zaskrbljenosti in povečane potrebe po varnosti. Še bolj kot to pa je pripoved slika odkritega sprejemanja vsega novega, ki ga namesto sodbe oziroma prisotnosti nadzirajočega ega – slednji se pojavi zgolj ob učenju pravilnega jogijskega dihanja, ki da ga pripovedovalka pozna bolje kot učitelj joge v zdravilnem centru – spremlja zgolj čudenje. In ob presenetljivih darovih narave – občudovanju eksotičnih sadežev na drevesih, sledenju leta krokarjev ali zgolj poslušanju tišine – navdušenje ter zahvala. Sila preprosto, kot sta preprosta tudi slog in tematika.

Slednja se iz navedenega čudenja ter pričakovanja učinkov zdravljenja spričo takrat še neznanega in neimenovanega virusa zaobrne v nenadno zapiranje sveta. Domačini namesto izkazovanja veselja nad večanjem bornega zaslužka, h kateremu največ pripomorejo zahodni turisti, slednjim nenadoma dajejo odkrito vedeti, da v njihovi deželi niso več dobrodošli. Osišče se s procesa prečiščevanja telesa in duha tako zaposlenih v zdravilnem centru kot avtorice premakne k zlovešči nevarnosti, ki preti celotnemu planetu, da ta v strahu pred neznanim ne ve, kako bi živel. Ustavlja se vse, tudi delovanje letališč. Strah je tisti, ki se zdaj širi mnogo hitreje kot virus in ki prežema vse pore človekovega bivanja. Strah in ujetost namesto iskane svobode, lahkotnosti duha in zdravja. »In zdaj sem tukaj. V zaporu. Bolj samotnem in tesnobnem po odhodu vseh tistih, s katerimi smo bili še do včeraj zaprti skupaj. In še bolj po obisku obeh zdravnic. Jaz, ki sem prišla sem predvsem zato, da bi izstopila iz drvečega vlaka, ki se je vrtel v krogu, očistila svoje telo in duha vsega, kar ju je obremenjevalo, sem dobila, kar sem hotela. Ni več vlakov. Ves svet se je ustavil, vsak dan bolj nepredvidljiv in grozeč. Grozi nam tam, kjer smo najbolj ranljivi, v našem zdravju.«

Dilema, ali ostati in končati zdravljenje ali oditi, se kmalu prevesi v zahtevo centra po odhodu vseh, tudi osebja. Pred avtoričinimi očmi počasi izginjajo njene najljubše terapevtke z velikimi, sijočimi očmi, vselej nasmejanih obrazov in z edinstvenimi življenjskimi zgodbami, kolikor so jih bile pripravljene razodeti, zadnje lete domov lovijo preostali zdravljenci, dokler se velika železna vrata zdravilskega centra ne zaprejo tudi za prvoosebno pripovedovalko.

Dvainštirideset kratkih poglavij je skozi refleksijo doživetega prepletenih z gosto posejanimi modrostmi, ki jih kot nasvete pripovedovalki po elektronski pošti pošilja (bralcu) nikoli razkrita oseba. »Ena sama stvar šteje v življenju: naučiti se izgubljati.« Ali: »Obstajajo samo stvari, ki smo jih odkrili sami: so tudi edine, ki jih zares poznamo.« Te s svojimi trenutku primernimi poantami poleg mehčanja atmosfere sugerirajo, da se vse v človekovem življenju dogaja z razlogom, da usodi ni mogoče ubežati in da imamo ljudje kot živa bitja sposobnost prilagajanja.

Med številnimi knjigami o Indiji izpod peres zahodnih popotnikov po tej v marsičem protislovni, mistični in bogati deželi – tudi pri nas je tovrstnih del, tako potopisnih kot leposlovnih, kar nekaj – je Ne želi si lahke poti ena redkih, ki ne razpravljajo, obtožujejo, sodijo, pomilujejo, se norčujejo ali kako drugače komentirajo dežele in ljudi v njej. Ne zgolj zato, ker je njeno bistvo v posledicah virusa, ki iznenada vznikne, zaseje strah in zaduši življenje povsod po svetu, ampak ker je pripoved kljub še vedno dokaj nedramatični stopnji opisovanega usmerjena v terapevtsko dimenzijo, v (vnovičen) poskus razložiti »stisko«. Slednja postavlja literarno vrednost dela izza nje, s čimer Brina Svit nadaljuje s prepoznavno pisavo, ki jo drži v samosvojem mehurčku, specifični milini, metaforiki, preprostosti in življenjskosti, odmaknjenih od sodobne slovenske prozaistike.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS