Delikatna ljubezen

Šola za delikatne ljubimce se bere kot 50 dni trajajoč dialog (avtorica v »Uvodu« pravi, da jo je pisala kot pastiš Platonovega Fajdra) med Tašo, magistrsko študentko klasične filologije iz Beograda na izmenjavi v Atenah, in Aleksejem, starejšim ruskim igralcem, »zaslužnim umetnikom«, ki je v mesto prišel na študijski dopust, da bi preučil grško gledališče in poskušal navezati stike z lokalnimi umetniki. Dogajanje je postavljeno v poletje leta 1974, čas študentskih protestov proti diktaturi »polkovnikov« (ta je kasneje istega leta tudi dejansko padla). Taša je popolnoma del dogajanja – čez dan študira in nekako poskuša preživeti z nizko štipendijo, zvečer pa se udeležuje javnih dogodkov in protestov, ki so se pogosto končali s policijskih nasiljem. Svojo vlogo disidentske študentke tako zagreto izpolnjuje tudi v Grčiji, predvsem pa goji trmasto vero v možno prihodnost, ki je ne bo nujno zaznamovala izbira med državnim socializmom in demokracijo političnih elit. Aleksej na drugi strani bolj ali manj trpi – počuti se popolnoma ločenega od okolja, ne more se spraviti k nalogi, ki mu je bila zadana, doma ga, razen potencialnega zaključka kariere v alkoholizmu, ne čaka nič. Tako se spoznata, ko Taša iz kavarne opazi moškega, ki stoji na železniški postaji in je videti, kot da se bo vrgel pod vlak, steče k njemu in ga dobesedno odvleče stran. S tem se začne njun dialog: začneta se pogovarjati (oba govorita francosko), skupaj obiskovati proteste, gledališke predstave, filmske projekcije, on jo začne zapeljevati, seksata in kmalu zatem v spačku prepotujeta Grčijo.

Svetlana Slapšak, kot pravi tekst na zadnji platici, »v slovenskem prostoru znana predvsem kot strokovnjakinja za antično antropologijo«, je v svojem zadnjem romanu, v srbskem izvirniku izdanem leta 2018, dala prosto pot svoji poklicni strasti. Roman namreč kar buhti od podatkov o zgodovini grškega polotoka in antropologiji ljudi, ki so na njem živeli. Mimogrede je v roman vključenih nekaj analiz grških tragedij, na primer Evripidovega Hipolita in Elektre vseh treh tragikov (Evripidova naj bi bila najboljša in edina politična); precej natančno so opisana arheološka najdišča od Korinta in Olimpije do Delfov ter artefakti v različnih muzejih, ki jih obiskujeta protagonista. Veliko prostora v romanu je posvečenega tudi sodobnejši grški kulturi, predvsem filmu, rembetski glasbi in ljudskemu gledališču senc karadžoz, prav tako pa ima pomembno mesto politično dogajanje na tem območju v času najhladnejših dni hladne vojne. Da romaneskna pripoved prehaja v druge diskurze – znanstvene, zgodovinske, filozofske –, sicer za roman kot literarno vrsto ni neobičajno, morda gre celo za eno njegovih najboljših lastnosti; predvsem pa za lastnost, ki jo Svetlana Slapšak v Šoli za delikatne ljubimce s pridom uporablja. Hkrati pa je roman spisan v iskrivi obliki klepeta, ki povsem lahkotno prehaja med teorijo, politiko, zapeljevanjem, navdušenjem nad hrano, glasbo in kulturo ter pri tem ne izgublja ostrine. Tako nekako sem si kot gimnazijec predstavljal klepete študentov humanistike na kavi med predavanji in še vedno upam, da se kdo dejansko tako pogovarja.

Velja pa se vprašati: uspe avtorici tej buhteči vsebini dati formo, ki bi jo upravičila in ji dala bolj ali manj enoten smisel? No, delno. Dogajanje v romanu strukturira vprašanje možnosti odnosa med Tašo in Aleksejem in ima tako precej klasično strukturo (moškega) zapeljevanja in (ženskega) vdajanja. Bolj nekonvencionalni so zadržki in taktike zapeljevanja. Taša se sprašuje predvsem, kako na možnost njunega odnosa vpliva to, da je on zgleden član sovjetske družbe, ona pa uporniška študentka, ki upa na Titovo smrt? To ni problem zaradi razlik v osebnih ideologijah, ampak zaradi radikalno drugačne izkušnje sveta in zgodovine. Skupaj se na primer spominjata sovjetske okupacije Čehoslovaške leta 1968: ona je z grozo spremljala dogodek in pomagala eni od čeških družin, da je s svojih počitnic v Beogradu pobegnila na Zahod, medtem ko se je on med ločevanjem od druge žene in pijančevanjem okupacije komaj zavedal. Taša se zato boji, da bo s pristankom na zvezo pristala na idejo intimnosti, ki se odloči te kontekste preprosto ignorirati in tako rabi kot izgovor za izogibanje svetu. S tem pa bi izdala svoje prepričanje, da je človek »odgovoren za vse, kar počne«. Aleksej, na drugi strani, ji poskuša pokazati, da intimno življenje v svetu, ki kliče po spremembah, ne pomeni nujno pobega pred tem svetom, ampak lahko postane vir moči za svobodno in nekonformistično delovanje v njem. Naslika ji verzijo skupnega življenja v Moskvi, v kateri on naredi vse, da lahko ona počne tisto, kar ima za najpomembnejše: razmišlja, piše in objavlja. Na neki način ji tako obljubi popolno predanost, kar je, kot v zabavno samoreferenčnem utrinku ugotovi Taša, nenavadno za moškega, vsaj v kontekstu zahodne literature, kjer so popolno predanost običajno obljubljale ženske (obračanje spolno zaznamovanih literarnih konvencij avtorica plodovito uporabi že v svojem prejšnjem romanu Istomesečniki). Pri tem mu sicer enkrat spodrsne, napije se in pusti zapeljati bogati grški igralki, a vse preživi brez hujših posledic.

Protagonista na vsebinskem nivoju tako stalno razbijata in vsaj deklarativno tudi zares razbijeta idealizirano podobo »kraljestva dveh« kot varnega pristana pred krutim svetom. A njun trud ni v celoti podprt s formo romana. Ta razhod med vsebino in formo se je pri mojem branju najbolj izrazito pokazal kot napor, ki sem ga moral vložiti v prebijanje skozi vse natančne popise Tašinega in Aleksejevega pohajkovanja po Grčiji. Sploh zato, ker se protagonista tako dobro razumeta: tekom romana postaja njun dialog vedno hitrejši, poln impliciranih asociativnih povezav in zgolj nakazanih šal, zato se zdi prisotnost bralca ali bralke skorajda odveč. Najprej sem bil še z veseljem priča idiličnim jutrom, obiskom čudovitih antičnih ostalin, sproščenim dnevom na plaži in neverjetnemu seksu, a se je vse to lepo in dobro hitro začelo ponavljati in utrujati. Ta utrujajoči aspekt romana ima na eni strani povsem tehničen vzrok: pripovedovalka natančno poroča o vsakem posameznem dnevu njunega skupnega bivanja v Grčiji (ti so v romanu tudi datirani). To ima sicer pomembno strukturno vlogo – že od začetka vemo, kdaj se bo moral Aleksej vrniti v Rusijo, kar njuno razmerje postavlja v zelo jasno časovno perspektivo – in na koncu s tem res prepričljivo doseže učinek napetosti in pričakovanja. A predtem nekaj časa deluje precej repetitivno – četudi tako izvemo ogromno o antropologiji Grčije –, zato bi romanu morda koristilo, če bi bil malo krajši.

Na drugi strani pa je dejstvo, da se lahko bralec ali bralka med branjem počutita, kot da nimata dostopa do zaprtega sveta zaljubljenih protagonistov, malo nerodno za roman, ki tako veliko govori o neposredni demokraciji in tako navdušeno opisuje gledalce, ki med predstavami z vzkliki usmerjajo dramske igralce. Nakazuje namreč neko globljo disonanco v njem: čeprav govori o pogojih možnosti ljubezni, o trudu, ki je potreben zanjo, pa zadnjo besedo dobi neka mnogo bolj klasična in idealizirana ljubezen. Kljub vsemu se Taša in Aleksej poročita; kljub vsemu gre Taša v Rusijo in svojo prihodnost utemelji na obljubi moškega, ki ga pozna komaj 50 dni; kljub vsemu se avtorici zdi nujno dodati epilog, v katerem bralko pomiri, da se je na koncu vse dobro izšlo. Vse to je sicer razveselilo sentimentalnega bralca v meni, ki je stisnil zobe ob Andrejevem »lapsusu« in se veselil Tašinega počasnega vdajanja ideji poroke. Hkrati pa je malo razburilo tisti del mene, ki poskuša preživeti v 21. stoletju in se mu je zdela situacija s poroko po slabih dveh mesecih, selitvijo v Rusijo in popolno predanostjo (pa naj se predaja moški ali ženska) precej problematična, očitna implikacija, da bo na koncu vseeno vse okej, pa malo neprepričljiva. Tako bi rad napisal, da je Svetlani Slapšak s Šolo za delikatne ljubimce uspelo napisati roman o ljubezni, ki ne verjame v njeno čisto romantično verzijo, a vseeno pokaže, da lahko ta z dovolj truda poveže posameznike, ki naseljujejo še tako različne si svetove. A ji je to uspelo le delno; pokaže namreč le, da je takšna ljubezen možna, če se odvija v svetu, kjer je že vnaprej zagotovljeno, da bo tudi uspela.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS