Vojna je brezobrazna

Ko je beloruska pisateljica in raziskovalna novinarka Svetlana Aleksijevič leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost, so bili odzivi vsaj glede na siceršnji pomen nagrade relativno pičli in razmeroma hladni. Tu in tam se je pojavil očitek, da formalno sploh ne gre za pisateljico, da ime ni dovolj znano in da imamo ponovno opravka s podeljevanjem na podlagi družbenokontekstualnih, manj pa literarnih okoliščin … Precej drugače kot pri (ponovno »sporni«) podelitvi le leto kasneje, ko je švedska akademija izbrala Boba Dylana in je po medijih završalo … Nič manj drugačno ni bilo niti to, da so nas kaj kmalu po Dylanovi lavreaciji na knjižnih policah knjigarn pričakali ti in oni z njim povezani naslovi, pa čeprav knjiga sploh ni njegov medij. Po Aleksijevič nas dolgo ni čakalo nič, Vojna nima ženskega obraza je šele druga slovenska izdaja kakšnega njenega dela, prva, Černobilska molitev, pa je iz leta 2009 (res pa je, da se šušlja, da nas v naslednjih letih čaka še en prevod).

Do neke mere je to gotovo odraz narave lokalnega založniškega prostora, ki se mu morda zaradi majhnosti celovitost in hitro odzivanje ne prilegata najbolje. Delno je razlog najti tudi v zgoraj navedenih očitkih: drži, da Aleksijevič formalno res ni pisateljica leposlovja, prav tako drži, da se na seznamu prejemnic_kov Nobelove nagrade morda umešča med manj znana imena in da je že zaradi narave njenega dela družbeni kontekst še kako pomemben …

A pomembno se zdi še nekaj, kar hkrati preči recepcijo Svetlane Aleksijevič, kakor tudi vsebino njenega prvenca Vojna nima ženskega obraza. Ženske so v sicer gigantski Rdeči armadi predstavljale 3 % cele vojske (bilo jih je torej približno 800.000), a ni bilo zaželeno, da o svojih izkušnjah govorijo. Ženske predstavljajo približno 10 % vseh prejemnic_kov Nobelove nagrade za književnost, a očitno ni vselej tako zelo nujno, da se jih prevede … po eni od statistik je med prevodnimi knjigami (v slovenščini) najti le nekaj odstotkov ženskih avtoric, ostalo so moški avtorji.

A bodi dovolj o težavah književnega polja, bistveno se zdi razumeti predvsem to, da je mogoče žensko vprašanje razbrati v najrazličnejših (ali kar vseh) sferah, s čimer tudi delo Svetlane Aleksijevič nujno prebije okvir svojega specifičnega predmeta preučevanja, torej izpovedi žensk v Rdeči armadi, posebej na vzhodni fronti (v pričujočem tekstu sledim spolnemu binarizmu preprosto zato, ker je ta v skladu s preučevano knjigo in izpovedmi v njej, pogojenimi s specifičnim (razmeroma tradicionalnim) časom-prostorom – očitno se v kriznih trenutkih, še posebej če so ti zamejeni s tako ospoljenim okvirom, kot je vojna, zatekamo k tovrstnim identitetam).

A zamolčalo se ni toliko dejstvo, da so se ženske aktivno vključevale v bitke druge svetovne vojne (v obravnavani knjigi sicer ugotovimo, da so morda prednjačile v zdravstvenem sektorju, vendar so bile prisotne prav povsod), ne nazadnje je zadeva solidno dokumentirana in javnosti do neke mere znana. Pomembnejše je to, da jim ni bilo omogočeno, da bi lahko podale lastne sodbe glede dogajanja, posredovale lastne spomine (čeprav so mnoge med njimi prejele tudi visoka odlikovanja) – ti so bili rezervirani za razširjeni in zaželeni narativ veličastnih mačo bojevnikov, ki so se menda bolj kot fizičnemu bojevanju pravzaprav posvečali nekakšni vzvišeni idejni vojni.

Širša politično-ekonomska idejna podstat je seveda do neke mere tudi dejansko bila vzrok realnih spopadov, a če morda (kot poskus) za trenutek odmislimo geopolitiko in spopade ideologij, nam ostane kaj malo veličastnega. Tu so ženske, ki so utapljale svoje dojenčke (da ne bi zajokali in pritegnili pozornosti nasprotnika), ljudje, ki so si zaradi lakote pripravljali juho, v katero so vkuhavali usnjene pasove, pa neoboroženi_e vojaki_nje, ki so s pestmi tolkli_e po nasprotnikovih tankih, pa neki vojak Wehrmachta, ki si je judovskega otroka privezal na motor, nato pa mu metal kosti in zahteval, da mu jih z usti prinaša nazaj, itd. Tu so seveda požgane vasi, množične smrti v strelskih jarkih, prenašanje trupel po bojiščih, spanje med marširanjem od same utrujenosti, množična posilstva, pokanje kosti pod udarci s puškinim kopitom, škafi z udi amputirancev. Tu so ženske, ki se jim je za štiri leta prekinil menstrualni cikel, ki so osivele v prvem mesecu vojne, ki so se tako močno spremenile, da so jih ves čas zamenjevali z moškimi …

Aleksijevič pa še bolj od (okrutnega) zunanjega dogajanja zanimajo tiste »male osebne stvari« oziroma, kot pravi sama: zanima jo prej zgodovina duše, in ne zgodovina vojne. Zanima jo, kako se človek med vojno obnaša, katere so tiste male reči, ki se naenkrat obrnejo na glavo in morda nikoli niso več take kot poprej. Knjiga tako popisuje, da mnoge med pripovedovalkami niso več prenesle pogleda na rdečo barvo, kako jim je vse smrdelo po krvi, kako so jih po vojni zamolčali, med sabo pa o njih govorili kot o tistih ženskah, ki so šle na fronto osvajat može drugih žensk, tistih, ki so ostale doma.

Paradoksalno se skozi pripoved izrišejo tudi nekateri nenavadno svetli trenutki. Ni redko, da katera od pripovedovalk o vojni govori kot o najlepšem času svojega življenja, najbrž zato, ker so bile takrat med soborci upoštevane kot enakovredne, ker so ne nazadnje vstopile (pa čeprav v takšnih okoliščinah) v javno sfero in sledile višjemu smotru. Spominjajo se ljubezni, pa kako so si iz medicinskih povojev sešile poročno obleko. In vse se spominjajo dneva zmage.

Sčasoma je v pripovedih mogoče zaznati neke vzorce, neka pomenljiva ponavljanja. Sogovornice pogosto pripoznajo, da se med vojno niso počutile kot ženske, da jim je šlo na živce nositi hlače (in moške spodnjice). Skoraj brez izjeme jih je gnala goreča notranja želja, da bi odšle v bitko in se borile proti sovražnikom (če jih v naborniški pisarni niso sprejeli prvič, so poskusile še večkrat … dokler niso bile končno rekrutirane), pogosto se pojavi tudi podoba fašistov, ki se ob streljanju in izživljanju nad nasprotniki_cami neizmerno zabavajo. Pripovedovalke skoraj brez izjeme govorijo o iskrenem tovarištvu med prebivalstvom Sovjetske zveze, občutku, da so jih moški vojaki na fronti (kljub občasnim začetnim težavam) dobro sprejemali in da se je po vojni to spremenilo.

V pripovedih sogovornic je naposled manj specifično »ženskega dogajanja«, večina povedanega se lahko nanaša na vse sodelujoče v vojni, ne glede na spol. Specifika so način pripovedi, poudarki in odmik od ustaljenega narativa.

Aleksijevič je pripovedi zbirala približno sedem let, snemala jih je na kasete, jih prečesavala, transkribirala in iz njih sestavila pričujoče delo. Izpovedi so zbrane v grobo zarisane idejne razdelke (o ljubezni, partizanske pripovedi, kako je prvič ubiti …), v pripovedi pa se avtorica ne meša. Njeno nedvoumno avtorstvo predstavljajo občasna vezna besedila, v katerih predvsem poantira idejne podstati povedanega (na teh mestih pride tudi do pogostih ne povsem utemeljenih ponavljanj). Tu se lahko ponovno vrnemo k vprašanju, ali je Aleksijevič formalno sploh pisateljica. No, izbira teme je na njej, postavljanje vprašanj, način transkripcije in kolažiranje prav tako: na vsebino knjige ne more vplivati povsem, v veliki meri pa vendarle lahko. Aleksijevič se tako zdi pisateljica predvsem po načinu, manj pa po vsebini – njen kreativni angažma vstopi nekje drugje, estetski preboj se zgodi na nekem drugem mestu. S tem pa se (ponovno) ključno odmika od podobe (tradicionalno pojmovanega moškega) ustvarjalnega genija, ki snov uničuje, zato da bi napravil nekaj svojega; Aleksijevič namesto tega posluša, se pogovarja in ve, da vsega ne more povedati sama.

Vendarle pa pripustitev tujih glasov v lastno delo ne more potekati brez različnih oblik cenzure. Prvi krog cenzure predstavlja tisto, kar sogovornice zamolčijo same sebi (na tovrstno zagato je denimo ob Kocbekovi Tovarišiji opozarjal Dušan Pirjevec), drugi krog cenzure je tisto, kar zamolčijo izpraševalki (ki je veliko svojih naporov posvetila prav temu, da bi presegla to težavo), tretji krog cenzure je tisto, kar se je avtorica odločila izbrisati (tudi ti deli so označeni), zadnji krog pa predstavljajo zahteve oblasti, da se nekatere izpovedi iz knjige črta, ker se posebej odmikajo od zaželenega narativa o drugi svetovni vojni (ker so ti deli v pričujoči izdaji označeni, se tako pred nami v grobem izriše celo zgodovina povojne Sovjetske zveze). Prav v teh zamolčanostih, včasih bržkone tudi lažeh, prepovedih itd., se tako skriva še ena intrigantna razsežnost dela pred nami: ko iščemo resnico, se ta skriva v človeku, obenem pa je človek sam tudi ovira na poti do nje.

Nizanje pripovedi v delu Vojna nima ženskega obraza se tako izkaže za več kot zgolj golo pričevanjsko literaturo. Postavlja nam vprašanje o naravi fikcije in naravi literature, pa tudi o tem, katere poglede in sredstva med neštetimi izbrati, da bomo s tem izkazale_i največ razumevanja predmeta preučevanja. Z vidika velikih tem uspe avtorici obrniti na glavo narativ vojne kot velikega zgodovinskega dogodka s tem, da pokuka v njeno vsebino in se ne zadovolji zgolj z njenim okvirom, medtem ko ji na polju ženskega vprašanja po eni strani uspe pokazati, da je vojna samo še ena od dejavnosti znotraj človeške družbe, ki jim spolno vprašanje predhaja, po drugi pa ugotavlja tudi, da so v marsikaterem oziru izkušnje vseh spolov lahko podobne. In morda je prav to najboljši dokaz prisotnosti in nedopustnosti družbeno pogojenih spolnih razlik.