Človeško, prečloveško, onkraj-človeško

Olga Tokarczuk, Bizarne zgodbe. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2020 (Moderni klasiki)

Silvija Žnidar

»Da, vem, da vas bo to spravilo ob živce in razjezilo, toda človekovo življenje je mogoče predvideti. Obstajajo orodja za to,« pravi psihologinja iz kratke zgodbe »Gora vseh svetih«. A če v splošnem Bizarne zgodbe Olge Tokarczuk o čem pričajo, pričajo – ravno nasprotno – o nepredvidljivosti obstoja, o čudaških, abnormalnih celicah človeškega življenja, ki zmotijo njegov ustaljeni tok, o njegovih bizarnih izpeljavah v neki prihodnosti, v nekem distopičnem scenariju. Pisateljica, ki smo jo v slovenskih prevodih spoznali predvsem preko romanov (Beguni, Jakobove bukve, Dnevna hiša, nočna hiša ter Pelji svoj plug čez kosti mrtvih), nam tokrat v kratkoprozni zbirki z nekaterimi zgodbami predstavlja distorzije, izkrivljenosti človeškega vsakdanjika, nerazložljive (psihološke in telesne) travme, razdrte rutine itd., z drugimi pa (ob vdoru fantastičnih, nadrealnih, futurističnih elementov) vzpostavlja kritiko humanistično-razsvetljenskega projekta in antropocentrizma, prevprašuje normative in ureditve sodobne družbe, izpostavlja izkoriščevalske prakse človeka.

Eden literarnih vzornikov Olge Tokarczuk je (kot je sama nekje omenila) poljski pisec Bruno Schulz. Zanj bi lahko rekli, da v svoji kratki prozi skozi povečevalno, če ne že kar mikroskopsko steklo gleda na oziroma v življenje svojih literarnih likov: v takšni skorajda konveksni povečavi bralstvu približa magičen, nenavaden ustroj posameznih in vsakdanjih eksistenc, pokaže, kaj se skriva v njihovih »podtaljih«, »podkožjih«, ne da bi pri tem uporabljal izrazito fantastične ali irealne motive. Do neke mere lahko tak pristop k pisanju zasledimo tudi pri nekaterih pripovedih iz Bizarnih zgodb, kot so »Potnik«, »Ozimnica«, »Šivi«, »Resnična zgodba« in »Srce«. V »Potniku« se tako seznanjamo z grozečo razsežnostjo otroške travme, skorajda iracionalnega, »hoffmannovsko« obarvanega strahu, v srcu katerega je zlovešča nočna prikazen, ki prihuljeno ždi v posameznikovi zavesti skozi čas, odstopa prostor nečemu nedomačemu (das Unheimliche): »Najhujše je to, kar je ponovljivo, ritmično, nespremenljivo, predvidljivo, neodvrnljivo in nepremično – to, na kar nimaš vpliva, kar pa te zgrabi v svoje klešče in odvleče s sabo naravnost naprej.« V nasprotju s Hoffmannovim Peščenim možem se tu travmatični spomin oziroma izkušnja razreši precej bolj elegantno in pomirljivo, poleg dokaj banalne razjasnitve nedojemljivega fenomena-fantoma pa namiguje morda tudi na spoznanje, da smo že v samem izhodišču sami sebi največji strah, da je soočanje z našim nokturnim odsevom (figurativno in dobesedno) to, kar nas vselej preganja iz psihičnih podstati. Z »Ozimnico« vpademo v svet brezdelnega, neperspektivnega možakarja, ki mu je pravkar umrla mati; a skozi materino zapuščino vložene zelenjave oziroma različne hrane na bizaren način spoznavamo njen skrivni svet, njene drobne skrivnosti, ki po tem, ko se jih hoče sin brez vsakršnega premisleka polastiti, na svoj način privedejo do njegove »pogube«. »Šivi« slikajo mikrokozmos starostnika in njegovo vse bolj nemočno plavanje proti toku časa, kjer se vsaka sprememba, ki vdira v utrjeno rutino ali v poznano normalnost, zdi kot monstruozen, nerazložljiv tujek. »Resnična zgodba« je nato, prosto po Kafki, demonstracija tega, kako hitro se lahko posameznik znotraj naključnega dogodka ujame v mehanizme zlovešče, ireverzibilne in uničujoče usode, oziroma če nakažemo s citatom iz te pripovedi, ki že napotuje na končni destruktivni razplet: »Dozdevalo se mu je, da se je znašel v čudnem prostoru, kjer to, kar počneš, nima nasledkov, pred rezultatom ni nobenega vzroka in vse traja v čudežni zaustavljenosti – to je tisti trenutek, bistvo katerega znajo izraziti samo največji pesniki in samo genialni slikarji znajo najti zanj ustrezno barvo.« »Srce« pa zareže v samo tkivo telesne tesnobe, v potujitveni občutek nedomačnosti znotraj lastne kože. Protagonist te kratke zgodbe se po presaditvi srca počuti drugačnega, »izven sebe«, zariše se diskontinuiteta s prejšnjim sebstvom, poraja se nemir, vezan na neko notranjo metamorfozo. Zdi se, kot da se je na novo rodil, a se v novi svet težko umesti.

Pri teh zgodbah gre predvsem za tekstualne vpoglede v delovanja posameznika na nekem prelomu, v kritični točki, na nekem odločilnem presečišču z družbeno sfero, fabule so enostavnejše, pripovedi krajše. Čeprav so teme nekaterih izmed njih prav tako relevantne in najdejo svoje mesto v odstiranju in razpiranju določenih problematik današnjega časa in človeka, pa v nasprotju z drugimi zgodbami eksplicitno (in velikopotezno) ne posegajo v kritične reprezentacije in refleksije vseprežemajočih, vseprisotnih polemik in groženj, s katerimi se v prihodnosti oziroma celo dandanes sooča človeštvo. S tem pa tem zgodbam nikakor ne odrekamo kvalitete – v svoji dodelanosti in vsebinskem privlaku povsem učinkovito izpolnjujejo svojo funkcijo, delujejo kot premišljeno odmerjena protiutež ostalim zgodbam.

Distopični, magični oziroma futuristični elementi (ki se tičejo kloniranja, androidov, humanoidnih bitij itd.) pri Tokarczuk niso izraziti, razstirajo se počasi, s slutnjo o nečem večjem za sabo, pisateljica vselej ohranja napetost, nam šele počasi približuje celotno sliko. Zgodba »Zelena otroka ali Popis čudnih dogodkov v Voliniji, spisan po medikusu njihovega kraljevega visočanstva Ivana Kazimirja, Williamu Davissonu« je izjemna pripoved, ki bi jo lahko obravnavali kot nekakšno zmes zgodovinske kronike (kot jo je Tokarczuk že uvajala v Jakobovih bukvah) in »čudnih zgodb« (po vzoru angleških weird tales, iz katerih je vzet tudi motiv zelenih otrok); z vpeljavo romantično obarvane ekološke miselnosti pripoved celo nekoliko spominja na znano pravljico »Vilinci« Ludwiga Tiecka. Otroka iz te zgodbe se »izmikata« določilom, pogojenosti človeškega, rečeno je, da nosita v sebi nekaj rastlinskega, njuna koža je polna zelenih pik, njuni lasje dišijo po mahu; delujeta skorajda vilinsko, nezemeljsko ali po drugi strani kot »neciviliziran«, »nepočlovečen« del narave, sta eno z njo, zato je tudi ne želita raniti z zauživanjem mesa: »Na potrebo sta hodila pred bajto, čepe, jedla sta z rokami, zelo požrešno, vendar nista hotela niti slišati za meso in sta ga pljuvala iz ust«. (Vzporedni) svet, iz katerega izhajata, deluje kot nekakšna utopična dežela iz »zlate dobe«, kjer vsi živijo v sožitju z naravo, so enakovredni z živalmi oziroma celotnim ekosistemom, kjer ne poznajo struktur oblasti in delitve dela. Konec zgodbe deluje sicer temačno in grozljivo (odhod mladih v svet zelenih otrok in s tem izguba prihodnosti za »normalni svet«), hkrati pa razkriva upanje za tiste, ki so odšli in se odrekli pravilom obstoječega življenja ter našli nekaj drugačnega, morda celo boljšega. Iz pripovedi lahko razberemo svojstveno ekološko kritiko, ki vidi človeka kot sovražnika naravi: »Kralj me je nekoč […] vprašal, kaj je narava. V skladu s svojim prepričanjem sem mu odgovoril, da je narava vse to, kar nas obdaja, razen tistega, kar je človeško, se pravi nas samih in naših stvaritev.«

»Gora vseh svetih« in »Obisk« se vsaka po svoje ukvarjata s temo reproduciranja človeškega bitja na »nenaraven«, umeten način, s kloniranjem. Kot piše Jana Unuk v izčrpni spremni besedi, predstavlja »Obisk« »alternativni model družine v času družbe vse bolj egocentričnih, narcisoidnih posameznikov, nezmožnih kakršnega koli skupnega delovanja ali družbene akcije. Ta družina je sestavljena iz samih ›jazov‹, klonov ene osebe, ki hkrati simbolizirajo različne vloge, v katere v življenju vstopamo. Vsak človek od zunaj je potencialna grožnja, nepotreben, celo strašen.« Seveda lahko v tej zgodbi vidimo kritiko rabe raznih naprednih znanstvenih odkritij ali nestrinjanje z načinom soobstoja posameznikov, ki se vse bolj zapirajo vase, se odrivajo od skupnosti itd. Vendarle pa menim, da je genialnost te proze ravno v tem, da zna biti dvoumna, da dopušča tudi drugačne interpretacije, da pušča več prostora za bolj kompleksne refleksije. Zdi se, da se Tokarczuk s svojo prozo odmika od oziroma stopa onkraj humanistične, antropocentrične misli ter morda celo stopa v bližino filozofije postčloveškega Rosi Braidotti, kamor spada tudi razmislek o vlogi in prihodnosti tehnološkega napredka (tako z negativnih kot s pozitivnih plati). Morda bi se lahko v zvezi z »Obiskom« porodilo na primer vprašanje, kakšno vlogo ima lahko specifična tehnologija, znanost pri ženski emancipaciji, sploh v zvezi z reprodukcijo in samozadostnostjo.

Če »Obisk« vseeno še demonstrira »zadržke« glede zlorabe oziroma »napačne« rabe tehnoloških transformacij, pa je nekoliko drugače z zgodbo »Transfugij«, ki se še bolj oddalji od antropocentrične misli, saj uprizarja možnost »postajanja živali« (znova s pomočjo tehnologij znanosti), v ospredje postavlja (sicer v celotni knjigi prisoten) element metamorfoze . Biti človek ne pomeni več nujno biti najboljša (in najbolj razvita) možna oblika obstoja. Zgodba tudi povsem decentrira enotno človeško zavest: »Zahodnjaki so prepričani, da se radikalno razlikujejo od drugih ljudi, od drugih bitij, da so izjemni, tragični. […] Čemu bi sklepali, da je prepad med človekom in svetom globlji in pomembnejši kot med dvema drugima vrstama bitij? Čutiš to? Zakaj bi bil prepad med teboj in macesnom filozofsko resnejši kot med tem macesnom in na primer tistim detlom?« Tu bi se znova lahko navezali na Braidotti, ki piše o inteligenci vse obstoječe materije, o možnosti razširjenega, relacijskega jaza, ki gre onkraj dialektike človeško-nečloveško, o subjektu kot transverzalni identiteti in tako dalje.

»Koledar človeških praznikov« se po drugi smeri »naperi« proti eksploataciji znotraj neke apokaliptično-odrešenjske naracije. Tukaj družba brutalno izkorišča neznano, nenavadno, več kot tristo let živeče antropomorfno bitje z imenom Monodikos, že leta ga neprenehoma vključuje v nasilno-smrtonosni ritual, ki naj bi pripomogel k obnovitvi blagostanja v deželi ter odvračal opustošenje. Zgodba večnega uničevanja »grešnega kozla«, napisana skorajda v srhljivi maniri »Loterije« Shirley Jackson, tako izpostavlja grozote človeške krutosti, represije, nerazumevanja, nespoštovanja do drugačnosti, pasivnosti v soočanju s krivicami. »Koledar človeških praznikov« bi lahko tako jemali kot nekoliko ironičen, posmehljiv naslov: praznik ljudi, ne pa tistih, ki to niso, ki se jih kot takih ne identificira, ki jim ni podeljen »status človeka«.

Seveda bi ob koncu branja lahko sklenili, da Olga Tokarczuk piše o resnih zadevah in problemih. Pa vendar v njeni prozi ne umanjka niti zelo bistroumen, živahen humor, ki razgiba celotno vsebino, tudi ko ta predstavlja »težke« teme ali polemike. Idealna demonstracija tega je na primer zgodba »Gora vseh svetih«, kjer skušajo nune na zabaven način pregnati vtis smrti iz mumije moškega svetnika s tem, da ga oblačijo v čipke in ga po svoje feminizirajo, poživijo. Ta zgodba tudi na humoren način predstavi problem kapitalizma in ženske pozicije v njem: »Izkazalo se je namreč, da so prepozno prepoznale možnosti, ki izvirajo iz merkantilnega blagoslova kloštrskih receptur. Torto so si že zdavnaj razdelili benediktinci, cistercijanci, usmiljeni bratje in drugi, ki so jih, brž ko so začutili, da bi jim redovnice utegnile postati konkurenca, združeni v moško zavezo složno pregnali s tržišča.«

Zgodbe Olge Tokarczuk tako uspešno krmarijo med resnim in humornim, med globoko osebnim in družbenim, med normaliziranim in drugačnim. V svoje sfere vtkejo raznolike posameznike, živali, mumije, klone/androide, nenavadna bitja ter odpirajo vrata do njihovih prostorov, ustvarjajo pisavo, kjer bi vse nenavadnosti lahko sobivale. Če bi bila »klišejska«, bi rekla, da je to obvezno, aktualno čtivo za današnje dni. Kar navsezadnje tudi je.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • (Ne)milost bega

    Jasna Lasja

    Eden najpomembnejših sodobnih predstavnikov tako francoske kot svetovne literature Patrick Modiano je predvsem od leta 2014 naprej, ko je prejel Nobelovo nagrado za književnost, intenzivno prisoten tudi na slovenskem literarnem prizorišču. Speči spomini (Souvenirs dormants) iz leta 2017 so deveti avtorjev roman in ob kratkozgodbarski zbirki za mladino deseto v slovenščino prevedeno delo ter sedmo po prejeti nagradi.

  • Med magičnim realizmom in fantastičnostjo

    Jasna Lasja

    Široko prevajani in nagrajevani južnoafriški prozaist, dramatik, esejist, pesnik in slikar Zanemvula Kizito Gatyeni Mda oziroma Zakes Mda (1948) z večplastnim romanom Načini smrti, v angleškem jeziku izdanim leta 1995, problematizira družbeno-politične razmere v postapartheidski Južni Afriki, ki jo pretresajo krvavi boji za oblast.

  • O medijski konstrukciji sveta

    Muanis Sinanović

    Evelyn Waugh je markantna osebnost britanske literature 20. stoletja. Bil je vpet v življenje visoke družbe, zvezdnik in obenem bridek kritik svoje dobe. Napisal je kopico romanov, pri čemer Ekskluzive, romana o novinarstvu, navadno ne prištevajo med njegova osrednja dela. Zato je odločitev, da je prevod te knjige objavljen v zbirki Moderni klasiki, nekoliko nenavadna.

Izdelava: Pika vejica