O medijski konstrukciji sveta

Evelyn Waugh je markantna osebnost britanske literature 20. stoletja. Bil je vpet v življenje visoke družbe, zvezdnik in obenem bridek kritik svoje dobe. Napisal je kopico romanov, pri čemer Ekskluzive, romana o novinarstvu, navadno ne prištevajo med njegova osrednja dela. Zato je odločitev, da je prevod te knjige objavljen v zbirki Moderni klasiki, nekoliko nenavadna.

Gre za satirično delo, ki ga zaznamuje prepoznaven britanski humor, v katerem se zmeden, ekscentričen glavni junak znajde v absurdni situaciji. Humor, ki ga je morda najbolj populariziral televizijski in filmski junak Mr. Bean. Tokrat je v glavni vlogi William Boot, propadli podeželski plemič, ki se ukvarja s pisanjem idil o ruralnem življenju za obskurno stran časopisa, a ga zamenjajo z istoimenskim slovitim pisateljem, ki se želi rešiti depresije s poročevalskim angažmajem v izmišljeni Ismailiji, v kateri se odvija državljanska vojna. Do tega seveda pride preko zvez v visoki družbi. Naš Boot gre preprosto s tokom.

Znajde se v številnih absurdnih situacijah, ki seveda pokažejo, da je svet pravzaprav še veliko bolj zmeden kot on sam. Sooča se denimo z dvema konzuloma Ismailije, ki predstavljata dve frakciji v spopadu. Eden fašiste, ki trdijo, da so v resnici beli staroselci, ki so počrneli zaradi sonca, drugi komuniste, ki so prepričani, da je temnopolti proletarec v središču vse človeške zgodovine. Tako konzula v imenu svojih frakcij izdata dva potna lista, in ko Boot prvega pokaže konzulu nasprotne frakcije, ga ta raztrga. Pri opisu Ismailijskih navad se ni mogoče ogniti grdemu vonju organskega kolonialnega rasizma, ki Waughu tudi sicer ni bil tuj. Zmernega in zavitega v angleško oliko, ga lahko beremo kot ostalino pisateljevega časa, ga vzamemo v zakup kot zgodovinski relikt.

Roman skozi komične situacije prikazuje, kako mediji dobesedno ustvarjajo resničnost z usmerjenim poročanjem, izmišljanjem, insceniranjem dogajanja. Zadeva je smešna, obenem pa v maniri dobre satire vzbuja grenke občutke, saj govori tragično resnico. Kar velja za množične medije v zgodbi, velja tudi za množične medije v našem času. Če Waughu lahko očitamo rasizem, pa lahko pozdravimo prodornost, s katero je v Ekskluzivi prikazana medijska konstrukcija nezahodnega drugega. Nič se ni spremenilo, kvečjemu zaostrilo.

Slog je suh, stvaren, prepoznavno angleški. Gre za pisanje, ki je izrazito narativno, in temu je podrejen celoten mehanizem besedila. Glavni očitek, ki ga lahko namenimo delu, je očitek, ki ga lahko v resnici uperimo proti večini komičnih pripovedi. Liki so podrejeni toku satire, so karikature. In morda je forma romana še najmanj primerna za spremljanje ploščatih likov. Ker komični učinek zahteva, da do stvari ohranimo distanco, ker je sam svet načrtno poenostavljen, da bi do izraza prišle njegove najbolj absurdne poteze, se vanj le stežka celoviteje investiramo. Tako nam ves čas sledi določen občutek neobveznosti, občutek, da gre zgolj za dobro šalo, za pronicljiv skeč. In šali pač sledimo, dokler se nam zdi zabavna.

Gre za dober roman? Da, gre za dober roman, ki nagovarja predvsem s komično in spoznavno dimenzijo. Ga lahko prištevamo med klasike? Najbrž ne – za kaj takega mu manjka določena celovitost in globinska poteza ali dve. S tem nočemo reči, da morajo romani biti klasiki ali zagovarjati okus, ki prisega na klasike. Zgolj ponoviti uvodno opazko, da se umestitev dela v zbirko modernih klasikov zdi nekoliko nenavadna. Morda temu botruje tudi pomanjkanje drugih možnosti za objave prevodov. In prevod je v času razpadanja konsenza o tem, kaj so mediji, katerim verjeti in katerim ne ter kako medijske informacije oblikujejo našo resničnost (o čemer govori delo), vsekakor aktualen.