(Ne)milost bega

Patrick Modiano, Speči spomini. Prev. Aleš Berger. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2020 (Moderni klasiki)

Jasna Lasja

Eden najpomembnejših sodobnih predstavnikov tako francoske kot svetovne literature Patrick Modiano je predvsem od leta 2014 naprej, ko je prejel Nobelovo nagrado za književnost, intenzivno prisoten tudi na slovenskem literarnem prizorišču. Speči spomini (Souvenirs dormants) iz leta 2017 so deveti avtorjev roman in ob kratkozgodbarski zbirki za mladino deseto v slovenščino prevedeno delo ter sedmo po prejeti nagradi.

Prepoznavna značilnost Modianojeve avtobiografsko obarvane proze je obsesivno iskanje izginulega časa in izginulih oseb v njem. Izmuzljivost človekove identitete, njegova minljivost in krhkost se izražajo skozi like, za prvoosebnega pripovedovalca vselej skrivnostne, nedostopne in usodne. Ti z vprašljivo identiteto zaznamovani liki, ki so lahko prisotni tudi zgolj kot neznan glas na drugi strani telefonske linije, neredko povsem izginejo, ne da bi za seboj pustili kaj več kot drobno časopisno notičko (Dora Bruder), fotografije (Pasja pomlad), obljubo o snidenju (Speči spomini) in spomin. Spomin kot osrednji motivni element Modianojeve proze, selektiven in nezanesljiv, s katerim je pisatelj »obudil najbolj nedoumljive človeške usode«, kot so zapisali v obrazložitvi Nobelove nagrade.

Prvi roman po nagradi, Speči spomini iz leta 2017, bralca že po prvih straneh preplavi s prepoznavno modianojevsko obsesijo bega, izginjanja in spominjanja, ki pisatelja ne preganja zgolj v njegovi literaturi, ampak tudi v življenju. »V tistem obdobju mojega življenja, in že od trinajstih let naprej, so veliko vlogo igrali pobegi. Pobegi iz internata, pobegi z nočnim vlakom iz Pariza nekega dne, ko bi se moral oglasiti v reuillyjski kasarni in začeti služiti vojaški rok, domenki, na katere nisem nikdar šel […]« zapiše prvoosebni pripovedovalec, čigar ime, Jean D., izvemo ob koncu na enaindvajset poglavij razdeljene pripovedi in ki kot sicer izmišljen lik podobno kot v prejšnjih romanih privzema lastnosti avtorjevega alter ega. Ta obuja spomine, jih pripoveduje in zapisuje, se pravi piše knjigo, pri čemer označi tudi čas pisanja, februar in marec leta 2017 (Speči spomini so izšli novembra istega leta).

V primerjavi z drugimi nekoliko bolj poetični, fragmentarni in z zamolki pregneteni kratki roman je popis negotovosti, strahu, izgube in večne osamljenosti, kjer so pobegi modus vivendi, če ne že kar način preživetja. Ne zgolj za skrivnostnega pripovedovalca, temveč tudi za še bolj skrivnostne ženske, ki jih kot po naključju srečuje mladi Jean D. (mimogrede, pisateljevo krstno ime je Jean Patrick Modiano). Že Luki iz romana V kavarni izgubljene mladine opiše občutenje bega, ki ga je moč pritakniti domala vsem Modianojevim izginjajočim likom: »Občutila sem enako omamo vsakič, ko sem s kom pretrgala vezi. Samo sebe sem resnično začutila samo v trenutkih, ko sem pobegnila. Moji edini lepi spomini so spomini na pobeg ali beg. In življenje se je vedno nadaljevalo.«

Še pred njo je v drugačnih in predvsem temačnejših zgodovinskih okoliščinah po nedeljskem sprehodu namesto vrnitve v samostan sredi pariških nacističnih čistk skrivnostno izginila mlada Judinja Dora Bruder, simbolično oživljena z Modianojevim literarnim iskanjem njene usode in posledičnim odkritjem topografske table Promenade Dora Bruder v Parizu leta 2015. Četudi se pobeg v Dorinem primeru pokaže kot iluzija, kot smrt, hkrati vsaj za trenutek, v neznatnem vmesnem času, pomeni nedosegljivo svobodo, neujemljivo večnost, odmik časa in prostora. To, kar nenadno izginotje najbrž pomeni tudi za odljudnega fotografa Francisa Jansena iz romana Pasja pomlad, za katerim prvoosebnemu pripovedovalcu in njegovemu arhivarju razen treh kovčkov fotografij ni ostalo nič.

Odgovori o izginotju teh in številnih drugih likov v Modianojevih romanih izginevajo v temini časa. Tam se izgubijo tudi sledi Stioppove hčerke iz Spečih spominov, prve izmed žensk, ki jih na pariških ulicah, v knjigarnicah, zakotnih barih in stanovanjih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja srečuje pripovedovalec in kmalu zatem izgubi spred oči. V strukturi kriminalnega romana noir, kot žanr ob naslonitvi na film označi avtor izčrpne spremne besede Janez Pipan, Jeana D. v svoj svet posesivno pritegnejo še Genevieve Dalame in Madeleine Péraud z obsesijo okultizma, v alkoholu in boleznih utapljajoča se gospa Hubersen ter Martina Hayward s skrivnostnim mrličem v stanovanju, dokler se druga za drugo ne izgubijo na presečišču resničnega in izmišljenega sveta ter zgodovine in fikcije.

Kot opozarja Janez Pipan, je Modiano hkrati z romanom Speči spomini izdal tudi dramsko delo Nos débuts dans la vie, sodobno parafrazo Utve A. P. Čehova. Če se v Spominih ob materini senci pojavlja tudi očetova, je drama v celoti prežeta s spominom na mater. In četudi je Modiano v javnih nastopih bralce opozarjal, naj se obe deli bereta skupaj, se hkratna sugestija urednikom, naj ju tudi izdajajo skupaj, ni izšla tudi pri nas.

Prepoznavni svet in postopki Modianojeve literature, ki so značilni za vsa njegova dela kot posledica težavnega odnosa z venomer izginjajočima očetom ter materjo in se odražajo v njegovih z nepojasnjeno skrivnostjo zaznamovanih likih, se od detektivke ločijo po tem, da skrivnosti, namesto da bi se na koncu katarzično razrešile, ostanejo nerazrešene, detektiv pa namesto raziskovanja umora raziskuje identiteto izginule osebe. Fluidni pogled na preteklost, ki ga tvorijo nikoli do konca zloženi delci tako avtorjeve biografije kot biografij drugih, ta »pesniški« pogled na zgodovino, ki je v aristotelovskem smislu resničnejši od zgodovinopisja, zajame širši zgodovinski čas in razkrije temačna ter kolektivni amneziji zapisana dogajanja. V tem smislu je nemara najbolj simptomatična Dora Bruder z vrnitvijo spomina na šestinsedemdeset tisoč Judov, ki so bili iz Francije deportirani v koncentracijska taborišča in do izida romana obsojeni na kolektivno pozabo.

Bolj ko se pripovedovalec in z njim bralka oziroma bralec vživljajo v misterij izginulih, bolj se njihova podoba izgublja v nerazločnosti, v begu brez konca. Tam, kamor se izteče tudi življenje skrivnostno izginule Noëlle Lefebre v doslej zadnjem Modianojevem objavljenem romanu Nevidno črnilo, ki bo v prevodu Aleša Bergerja izšel pri Mladinski knjigi. »Beg je bil takrat njen način življenja. Najprej zbežati od tam, kjer se je rodila. […] Pobeg brez konca«, kot ob koncu ugotovi detektiv Jean.

O avtorju. Literarna in gledališka kritičarka, esejistka, dramaturginja. Zbir gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na gradu je l. 2006 uprizorila avtorski projekt Moderato Cantabile po istoimenskem romanu M. Duras. Kadar ne piše, potuje in pleše tango.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Človeško, prečloveško, onkraj-človeško

    Silvija Žnidar

    »Da, vem, da vas bo to spravilo ob živce in razjezilo, toda človekovo življenje je mogoče predvideti. Obstajajo orodja za to,« pravi psihologinja iz kratke zgodbe »Gora vseh svetih«. A če v splošnem Bizarne zgodbe Olge Tokarczuk o čem pričajo, pričajo – ravno nasprotno – o nepredvidljivosti obstoja, o čudaških, abnormalnih celicah človeškega življenja, ki zmotijo njegov ustaljeni tok, o njegovih bizarnih izpeljavah v neki prihodnosti, v nekem distopičnem scenariju.

  • Med magičnim realizmom in fantastičnostjo

    Jasna Lasja

    Široko prevajani in nagrajevani južnoafriški prozaist, dramatik, esejist, pesnik in slikar Zanemvula Kizito Gatyeni Mda oziroma Zakes Mda (1948) z večplastnim romanom Načini smrti, v angleškem jeziku izdanim leta 1995, problematizira družbeno-politične razmere v postapartheidski Južni Afriki, ki jo pretresajo krvavi boji za oblast.

  • O medijski konstrukciji sveta

    Muanis Sinanović

    Evelyn Waugh je markantna osebnost britanske literature 20. stoletja. Bil je vpet v življenje visoke družbe, zvezdnik in obenem bridek kritik svoje dobe. Napisal je kopico romanov, pri čemer Ekskluzive, romana o novinarstvu, navadno ne prištevajo med njegova osrednja dela. Zato je odločitev, da je prevod te knjige objavljen v zbirki Moderni klasiki, nekoliko nenavadna.

Izdelava: Pika vejica