Med magičnim realizmom in fantastičnostjo

Široko prevajani in nagrajevani južnoafriški prozaist, dramatik, esejist, pesnik in slikar Zanemvula Kizito Gatyeni Mda oziroma Zakes Mda (1948) z večplastnim romanom Načini smrti, v angleškem jeziku izdanim leta 1995, problematizira družbeno-politične razmere v postapartheidski Južni Afriki, ki jo pretresajo krvavi boji za oblast. Slednji so del vsakdana najrevnejših predelov barakarskih naselij, kamor je zvečine usmerjen avtorjev pogled, in s svojo nenehno prisotnostjo krojijo pripoved romana. »Za prebivalca samskega doma ni nič nenavadnega, da gre le na pijačo v primestje ali na obisk k dekletu, pa se vrne z rano od noža ali kot truplo preprosto zato, ker je pač kmetavzar.«

Osrednji gradnik pripovedi je Toloki, prvi poklicni žalovalec na pogrebih v anonimnem južnoafriškem mestu, kjer po dolgih letih sreča Norio, prijateljico iz otroštva, ki drugič žaluje za izgubljenim sinom. Njuno srečanje prebudi nekdanje družinske in ljubezenske zgodbe, ki gradijo romaneskni mozaik življenja skupnosti, prepojenega, ob vsakodnevnem nasilju, tudi z edinstveno domišljijo in tu in tam nadnaravnimi pojavi. Povezuje jih vsevedni množinski pripovedovalec oziroma vsenavzoči glas skupnosti, s pomočjo katerega si avtor na način nastavljanja ogledala južnoafriški družbi prizadeva za izhod iz njene z nasiljem prežete sedanjosti.

Ta glas skupnosti, ki opazuje, presoja in komentira dogajanje ter ravnanje oseb v romanu, je, kot zapiše že prevajalec in avtor spremne besede Andrej E. Skubic, eden izmed dejavnikov, s katerimi Mda dosega uvodoma omenjeno večplastnost pripovedi. Drugi je izjemna moč umetnosti, ki sproža tudi od naravnega nekoliko privzdignjene pojave, tretji pa avtorjev socialno-politični angažma. Na ta način izpisani postkolonialni roman se med drugim približuje pojmu magičnega realizma in se hkrati od njega tudi odmika.

Zdi se, da od realnosti odmikajoče se teme v romanu (Norijina dvakratna petnajstmesečna nosečnost in njeno brezmadežno spočetje, večmesečno Jwarovo življenje brez hrane in vode ter njegova samomumifikacija, delno tudi nalezljivo veselje, ki ga povzročajo preproste figurice), ki sopostavljajo dva koda realnosti, najintenzivneje odpirajo vprašanje magičnega realizma. Vendar je za potrditev ali ovržbo domneve, da Mdajev roman sodi v to smer, način oziroma obdobje, kot pojav označujejo njegovi različni literarnovedni raziskovalci (Janko Kos oziroma Tomo Virk, Beatrice Amaryll Chanady in John Barth), treba preveriti ostale vsebinske, pa tudi formalne in sociološke kriterije, ki – delno restriktivni, a natančni – šele odločajo o tem, ali roman lahko uvrstimo v območje, o katerem se, resnici na ljubo, pogosto misli s premalo literarnoteoretske podlage.

Tako vsebinski kriterij s kritiko evrocentrične racionalnosti, ki se v romanu kaže s prisotnostjo mita kot medbesedilnosti, kot tudi zunajliterarni, sociološki kriterij postavlja Načine smrti v bližino tega pojma. Kot je zapisal Tomo Virk v Strahu pred naivnostjo, kritiko evrocentričnega logosa pogojuje šele družbeni položaj avtorja, za katerega je značilna fascinacija nad lastno deželo, hkrati pa distanca do nje, ki jo običajno pridobi v izgnanstvu ali z zahodno izobrazbo. Šele distanca namreč omogoča, da sta v delu postavljena nasproti dva koda realnosti. Pri tem je za presojo romana Načini smrti pomembno Virkovo opozorilo, da vsebinskih in socioloških kriterijev ne gre povezovati zgolj s tradicijami predkolumbovske Amerike (zgleden primer za to je Salman Rushdie), saj »podobni literarni pojavi lahko nastanejo v nekaterih drugih literaturah, predvsem tistih, katerih avtorji prihajajo iz držav t. i. tretjega sveta oz. postkolonialnih držav, od tam torej, kjer je literatura oblika političnega in kulturnega nasprotovanja zahodni, evrocentrični kulturi in literaturi«.

Življenjska pot Mdaja je tako rekoč šolski primer gornje postavke. Rojen v zakotni hribovski vasi v južnoafriškem Eastern Capu in odraščajoč v Sowetu, je bil deležen zahodne izobrazbe, na ameriški univerzi v Ohiu je študiral dramatiko, doktoriral na Univerzi v Cape Townu, nato pa predaval na več univerzah v Ameriki in Združenem kraljestvu.

Zatakne pa se pri treh formalnih kriterijih pojma magičnega realizma kot posledici ambivalentnega odnosa magičnih realistov do opisovane realnosti. Te je Chanadyjeva vzpostavila na osnovi vzporejanja in odmika od teorije fantastičnega Tzvetana Todorova. Mda sicer jasno razločuje med navzočnostjo dveh ravni realnosti, naravnega in nadnaravnega, pri čemer sam ne »verjame« v realnost predstavljenega nadnaravnega, kar je značilnost tako magičnega realizma kot fantastičnega. Vendar je nadnaravno v Načinih smrti predstavljeno kot problematično, ki poleg bralca zbega tudi nekatere osebe fiktivnega sveta. Če sta oba svetova v romanu morda upravičena, pa nista samoumevna, v skladu s čimer bralec, ki na semantični ravni prepozna dva nasprotujoča si logična koda, ne more suspendirati svoje sodbe o tem, kaj je v pripovedi racionalno in kaj iracionalno, kar na primer brez težav naredi pri Márquezovem Macondu. Mdajev molk pri tem ne govori v prid temu, da bi bilo nadnaravno sprejeto kot del resničnosti, kot se dogaja v magičnem realizmu, temveč je njegov molk posledica dejstva, da mora nadnaravno ostati skrivnost, s čimer je ohranjena antinomija med naravnim in nadnaravnim. Na ta način se roman Načini smrti v skladu s formalnimi kriteriji odmika od magičnega realizma in se približuje pojmu fantastičnega.

Ne glede na sicer legitimno razmišljanje, katere literarnovedne oznake prisoditi romanu Načini smrti, je pripoved z odkritim prikazovanjem intimnih zgodb z družbenega dna na eni strani in militantnih skupin v boju za prevlado na drugi eden redkih in dragocenih glasov, ki na literaren način pričajo o sočasnih razmerah v tem delu sveta. Z upanjem, da smrad po čisti zažgani gumi brez primešanega smradu po človeškem mesu scela nadomesti brezskrbno otroštvo, prežarjeno z razsvetljujočo umetnostjo.