Neustavljiva igra trenja jezika
Ana Pepelnik, Treš. Ljubljana: LUD Šerpa, 2021 (Klasična Šerpa)
Silvija Žnidar
»jaz sem / tekst sploh / ko govorim // s tabo / na poti / v govor/ico // not čist not / sem / jaz«, piše Ana Pepelnik v svoji najnovejši pesniški zbirki z naslovom Treš. In ravno »primat« govorice, njeno ozaveščanje, njena pozicioniranost v ospredje, razstavljanje, sestavljanje in preigravanje jezika v raznih pomenskih, poetskih kontekstih, je (najbolj) razpoznavna karakteristika te zbirke. Tako kot že na primer v svojem prejšnjem delu Tehno pesnica konsistentno usmerja pozornost na samo besedo oziroma besede, na njihovo kompleksnost, (semantično) nasičenost, na možnost njihovega »trenja«, dekonstrukcijo in kombinatoriko, pri čemer je ta aspekt vselej v ubranem ritmu z vsebino pesmi. Igrivost in radovednost (ob procesu in s procesom nastajanja lirike) sta v tem delu vselej »na delu«, celota deluje živahno, pulzirajoče, pesmi poleg stvari, fenomenov, entitet, čustev večjih »prostornin« in »razsežnosti« zaobjemajo tudi vse mogoče drobnarije življenja, ki so (lahko) polne pomena in edinstvene na svoj način. »Veliko srce se polni z zelo majhnim«, je nekoč zapisal Antonio Porchia; morda bi lahko isto rekli o poeziji Ane Pepelnik. V njeni pisavi, ki tukaj neredko teži k minimalističnemu izrazu, utripa nekaj mo(go)čnega, nekaj, kar z radovednostjo črpa iz podtalja govorice in ob tem vsrkava vse majhne, bežne, skromne detajle eksistence ter jih izostri v »preprosto veličino«.
Ob branju nam kaj hitro postane jasno, da pesnica obvlada tako oblikovanje krajših (oziroma glede na obliko recimo raje ožjih, vertikalnih) pesmi kot tudi tistih daljših, razsežnejših, pri čemer ima (dovršeno) formo vselej pod nadzorom. Čeprav ne uporablja klasičnih oziroma tradicionalnih pesniških oblik (sicer najdemo štiri pesmi z naslovom »sonet«, a te odstopajo od običajnih, uveljavljenih form soneta), pa so v zbirki uporabljena razna pesniška sredstva in figure, kot so na primer zvočna ujemanja, aliteracije, onomatopeje, ponavljanja in tako dalje, ki povečujejo ritmičnost, dinamičnost verzov, jim podarjajo poseben zven. Tako kot že v Tehnu je tudi tukaj v rabi specifična, »zlomljena« sintaksa, ki ne sledi ustaljeni logiki, ločila so ponekod izvzeta ali namensko rabljena nekonsistentno (posebno mesto ima morda raba poševnic), besede, stavki in verzi se ponekod prelamljajo, se (pomensko in poetično) vežejo v različne smeri, porajajo se semantično-lingvistične variacije, premiki, zamiki. Strukturiranost poezije Ane Pepelnik daje ob tem vtis pisave, »razbite« z intervali, kjer se nizanje besed brez predaha izmenjuje s premišljenimi cezurami, zamolki, belino papirja. Treš v tem kontekstu prav tako deluje kontrastno, kot vznesen, v eni sapi oziroma dihu navzven izrekan, neprečiščen monolog ali celo dialog, proizvajajoč se znotraj kolizij različnih misli, besed, zaznav in emocij, po drugi strani pa se tekst vselej umirja, vrača v neko svetlo, mirno notranjost.
Tako kot že v prejšnjih zbirkah se avtorica intenzivno ukvarja s svojimi notranjimi prostorninami, z intimo, z ljubeznijo, odnosi, z bolečimi zdrsi življenja. A kar še posebej izstopa, je dejstvo, da Pepelnik v svojih pesmih »ustavlja« momente, trenutke, ter previdno, čim manj nasilno secira te prereze prizorov v času (za katere se lahko tudi zdi, da se raztezajo proti neskončnemu ali pa aludirajo na cikličnost), zaobjetih v očesu pišoče, kot lahko beremo v pesmi »to kar je zunaj«: »Enkrat zamižim / potem ne vidim drugega. // Povsod sama zelena trava / koruzna ržena polja. // Modro nebo / šibko poletno sonce // zgodaj zjutraj.« Poezija teh hipov, enkratnih zaznav, je nasičena z odtenki, drobnimi in večjimi snovnimi ter nesnovnimi pojavi, pesnica jih odčitava, razbira njihove nianse, išče povezave med stvarmi, za katere se zdi, da so si popolnoma vsaksebi: »Mislim to / kaj imata skupaj papirnat krožnik / in puščavski pesek. Razen sonca.« Četudi se pesem lahko znajde v kaosu (ali kaos v pesmi) ali se sooča z nedojemljivim, ubežnim, pesnica vseeno išče v njej lasten red skozi govorico, besede: »večje od zvoka / več je od zvoka // v nedogled / neskončno / dolg o // lahko o tem / zapiš no // zapišem«.
Seveda so v Treš vpisane tudi razne temine, ki se na primer dotikajo odhodov (ljubljenih oseb), predočajo možnosti zlomljene intime, ubesedujejo strah pred izgubo, spreminjanjem, staranjem, ki se vrtijo okoli stanj depresij, tesnob in tako dalje. V pesmi »šestina« na primer beremo: »Potem pa blisk čez popoldan svetleč / žarek poln neona je padel navpično na tla / se je stresla ulica poskrile potihnile ptice / in skozi direktno skozi srce je šinila bolečina / in bil je tako lep dan / z veliko prostora za lastovke.« Ter: »In kaj je potem splašilo ptice? Strašilo morda ogorek svetleč / ne niso bile lastovke te so popadale na tla. / Vem. Težko je. Bolečina tak temen dan.« Tu lahko v zadnjem verzu na primer opazimo, kako močno učinkuje »pomanjkljiva« stavčna sintaksa z izpuščanjem glagolskih oblik, kjer se besede preprosto strnejo v izraz bolečine. Še posebej tesnobno deluje morda pesem »čist čista«, ki z upovedovanjem neke v strah zavite bolnišnične zaznave nekoliko spominja na »Tulipane« Sylvie Plath. V tematskem polju anksioznosti in negotovosti sicer najbolj izstopajo pesmi, ki se nanašajo na koronsko epidemijo (»krona«, »kar antena«, »kako bo«) (»Svet / se je res skrčil se je skrčilo srce grlo trebuh se je skrčilo / veliko. Upanje. Kako se strah stopnjuje in ti na koncu / ne pusti zaspat ne zaradi lune ne zaradi prahu«). Tovrstna poezija se pri Pepelnik pogosto napaja tudi iz kontrastiranj, iz sopostavljanja in prelivanja luči in sence, njunih simbolnih karakteristik. Pri tem nikoli ne zaide v brezup, popolno somračje, vselej lovi okruške svetlobe, čaka na nov vdih, pesničine besedne igre razrahljajo svinčenost, obteženost, njena skorajda otroška vera v ljubezen redči črnino, priklicuje vedrino, išče prezenco tudi v absenci, praznini. Kot pravi v pesmi »vdihnit«: »A sleherni atom vsako celico / in poro usmerjam // na površje.«
Zgoraj omenjena otroškost je tista, ki daje zbirki še poseben draž, igrivost, morda celo milino. Pesnica se skozi svoje delo kaže kot skorajda maginja jezika, katere otroško čudenje in zaupanje nikoli ne izpuhtita, temveč sta ključni za ustvarjanje poetičnega sveta. (Pre)nekatere pesmi delujejo skorajda ludistično, polne domišljenih, nenavadnih sintez pesniških podob, ob čemer preigravajo tudi valovit, drzen ritem, ki včasih spominja (lahko tudi skupaj z rabo elementov nonsensa) že na izštevanke ali kakšne druge otroške pesmi (»kaj to sploh igra? // beseda vseh besed / poplava / pop lava // jaz zdaj stop / na začetek // hop hop hop / po ritmu / not // v zvok / in šprint«). »O mali ulici« na primer inscenira brezskrbnost pravljične fantazije (»Videla / nekoga ki je rekel naj ne skrbim. / Naj se smejem ker je tako prav. / Rekel je da vsak večer leti na luno / da ima tri mačke. / Trije mački imajo bolhe. / Zvečer smo ga iskali. Ni ga bilo ker je bil / na luni. In ko sem štela zvezde / sem lahko videla luno. Vse na njej«), »prizori Elizabeth« je svojstven (meta)komentar ali poetična predelava, reimaginacija lika Robinsona Crusoeja Daniela Defoeja, atmosfera deluje skoraj nadrealno, kot tudi v pesmi »Julievi zajčki«, ki lirizira bizarno kratko zgodbo (o tesnobi) »Pismo gospodični v Parizu« Julia Cortazarja. Seveda srečamo tudi pesmi, kjer se med čarobnost doživetja, doživljanja vrine grenka ost življenja ter opozarja, da lahko vsaka sreča izgine v hipu izzvena ene besede: »trem / dren // glog / treš // koalam / greš v vrečo // treš / onstran // je vesolje / te zanima // ta rima / treš // pesem je nima / treš // vsakič me / streš // preden / greš // preden / rečem // treš.« A ravno kombinatorika »poskočnega«, skorajda plesnega ritma z nenadno zaustavitvijo veselosti je tisto, kar naredi tovrstne pesmi zares posebne. Tukaj (in tudi drugod) demonstrirano razstavljanje, sestavljanje in razbijanje besed deluje ob tem kot živa igra pisave.
Treš tudi redno ozavešča svojo poetiko, se ozira k rabi teksta, govorice, je polno prisoten v procesu svojega pisanja, sama s(i)la po pisanju nenehno brbota pod besedami, a pesem pride po svoje, pod lastnimi pogoji: »prišla je po tiho / da je slučajno ne bi ujela / ker ona ve / in jo čakam.« Pesniška persona se ob tem spoji s svojo stvaritvijo, v kateri je na skrbno izbrane besede vezala sebe, svet, pesnica si osmišlja obstoj skozi jezik, njegove dele: »ah / prosojnega dna / tega / kar sva zastavila / v mestu / zapičila / v jedro pridevnika / ki je duša jezika / ki je vrezan / v / njegov idealistični / v / njegov metafizični / del / ki se trudi izmuznit / samostalniku / tej goli resnici / temu čistemu / naturalizmu / besedišča.« Izven teksta ne obstaja, vse je govorica, bi lahko rekli s filozofi, in Ana Pepelnik preprosto ubesedi, kako je celotna eksistenca strnjena in zrcaljena že v samem jeziku, da nas ta nenehno dohiteva, prehiteva, zaznamuje naše odnose in tako dalje.
Ana Pepelnik vnaša v slovensko poetično polje s svojim najnovejšim delom svojevrstno milino, neobremenjeno igrivost in subtilne podobe človeka, narave, ljubezni, zvezd in še česa. V času, ko se zdi, da povsod naraščata sovražnost in razklanost med ljudmi, ko grožnja nasilja postaja jasnejša, bližja, so te pesmi s svojim strahom pred zadajanjem ran, pred prevzetnim obvladovanjem in interpretiranjem sveta že skorajda subverzivne. Poleg vsebinskih kvalitet pa zagotavlja Treš še poseben bralski užitek s svojim razgibanim ritmom, ludističnim pristopom k vezavi in trenju besed.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.