Srhljivi objem razkroja

Shirley Jackson, V hiši med hribi straši. Prev. Tadeja Spruk. Ljubljana: LUD Šerpa, 2020 (Klasična Šerpa)

Silvija Žnidar

Mojstrstvo proze ameriške pisateljice Shirley Jackson (1916–1965) je v tem, da v ničemer ne pretirava. Čeprav avtorica pogosto operira znotraj žanra (ameriške) gotske fikcije, ki lahko pogosto obvisi na močnih senzacijah in izčrpavanju groze, ji v premišljeno izdelan tekst vselej uspe injicirati ravno pravšnje sunke poživljajočega srha, ki se preplete s pretanjeno psihološko študijo. Roman V hiši med hribi straši, ki je v slovenskem prevodu Tadeje Spruk izšel lansko leto, je v resnici tisto delo, ki je znotraj pisateljičinega opusa najbolj prežeto z nadnaravnimi pojavi oziroma so ti znotraj njega najbolj eksplicirani: povečini se namreč njeno delo v kategorije gotskega in grozljivega vpisuje bolj z bizarnimi, čudaškimi situacijami vsakdanjega življenja, ki skrivajo pod sabo nokturne tokove, s čimer se vpisuje v močno in impresivno linijo pisateljic istega žanra, kot sta Flannery O’Connor ter Katherine Anne Porter.

V hiši med hribi straši pa se predstavlja kot specifičen tip grozljivega romana, namreč kot zgodba o duhovih (ghost story), v njem se zgostijo in zrcalijo zanimanja Shirley Jackson (javno razglašena in spojena z njeno javno podobo) za čarovništvo, magijo in okultno. Naslovna hiša je namreč znana po tem, da v njej prebiva nekaj nadnaravnega, srhljivega, nekaj, kar odžene vsakega, ki bi želel živeti v njej. Tako postane odlično (raziskovalno) prizorišče za doktorja Montagua, sicer akademika, ki skuša dokazati prisotnost paranormalnega v vsakdanjem svetu, za kar pa potrebuje tudi nekaj poskusnih osebkov, ki naj bi bili dovzetni za nadnaravno. V hišo kot prva prispe glavna protagonistka Eleanor Vance (skozi katero je v tretji osebi fokalizirana sama pripoved), osamljeno dekle s krhko osebnostjo, ki za sabo pušča materino smrt in neljubečo sestro. Druga povabljenka, Theodora, je bolj živahnega, odprtega in umetniškega značaja, pridruži pa se jim še Luke Sanderson, ki je tam na zahtevo tete, lastnice hiše. Hiša z izjemno nenavadno, če ne že kar bizarno arhitekturo in srhljivimi, neznanimi ter nevidnimi entitetami se kmalu začne »prebujati« in vplivati na svoje prebivalce, še posebej na duševno najmanj stabilno in negotovo Eleanor. Odnosi med posamezniki se začno krhati, psihični razkroj in norost se manifestirata, hiša zahteva svoje žrtve – znajdemo se v narativnem labirintu psihološkega horrorja, ki vodi v samo srce teme.

Da, v igri so duhovi, čeravno se prebivalcem razkrivajo bolj kot slušni, in ne kot vidni fenomeni, kar je še ena specifika, če ne že kar odlika romana Shirley Jackson. Sami fantomi so »fantomski«, neoprijemljivi, nejasni, brez jasnega izvora in načina delovanja (prisotni so kot hehet, bobnanje po vratih, srhljivi zvoki). Celo romaneskni liki delujejo mestoma kot fatamorgana v puščavi teksta, kot nekaj, kar se lahko vsak trenutek razblini v glavi Eleanor, za katero se zdi, da njena percepcija večino časa žonglira z resničnostjo, sanjami in fikcijo (»Eleanor, ki se je spraševala, ali je sploh res tam in o hiši ne sanja na nekem neskončno oddaljenem varnem mestu, se je počasi in pozorno razgledovala po sobi in si prigovarjala, da je vse resnično, da vse te stvari zares obstajajo, od opek okrog kamina do marmornega kupida, in ti ljudje bodo postali njeni prijatelji«). Težko bi sicer trdili, da si Eleanor paranormalne manifestacije domišlja, da izvirajo iz njene zlomljene psihe, saj jih zaznavajo tudi drugi prebivalci hiše, vendarle pa se zdi, da je tukaj namen nadnaravnega, da intenzivira krizo identitete, fragmentacijo jaza glavne protagonistke. V tem kontekstu dobi relevantno mesto tudi sama hiša, kjer se odvija nočna mora individuuma. Podobno kot Poejeva Usherjeva hiša ali hiša sedmerih zatrepov Nathaniela Hawthorna je ta skorajda zla entiteta oziroma lupina, prostornina, ki vsrkava in izžareva zlo in grozo, kar jo kot sicer neživo stvar oživlja, ji daje nov simbolni pomen. Hiša je tista, ki s svojo norostjo, skrivnostmi in razkrojem pritegne Eleanor (čeprav jo v začetni fazi tudi odbija), ki se izenači z njeno mentalno dispozicijo, se na koncu skorajda spoji z njo. Lahko bi tudi rekli, da Eleanor in hiša (kot živ, samostojen knjižni lik) z ujemajočimi karakternimi dispozicijami vzajemno vplivata druga na drugo ter s tem pripomoreta k izbruhu tega, kar je skrito v podtalju obstoja ali v globinah psihe (»Hiša hoče, da ostanem«, kot pravi Eleanor). Jackson tako premišljeno uporablja in sestavlja tradicionalne elemente grozljivega žanra, da na koncu ustvari pretanjen psihološki portret oziroma študijo.

Po mnenju nekaterih strokovnjakov pa lahko V hiši med hribi straši (in s tem celoten opus Shirley Jackson) beremo tudi kot komentar položaja žensk v povojni ameriški družbi petdesetih let, kot pisavo o grozi, ki so jo doživljale gospodinje ali ženske nasploh, ujete v okove družine in doma, vklenjene v zapovedano pasivno vlogo. Na splošno so njene protagonistke pogosto neopazne, nezadovoljne, frustrirane, krhke ženske, ki jih žene potreba po izstopu iz omejenega domestičnega sveta, nemalokrat stopajo vštric z »norostjo«, blodnjavostjo, težkimi psihičnimi motnjami (protagonistka romana Ptičje gnezdo trpi za motnjo multiple osebnosti, bolezenske utvare pestijo tudi mlado študentko v Rablju (Hangsaman) itd.). Tudi Eleanor pade v to kategorijo: ker je večino mladosti skrbela za bolno, neljubečo mater in živela »pusto življenje«, zdaj obupano čaka na dogodek, spremembo, ki jo vidi v vabilu v hišo med hribi (»V tem junijskem jutru se čas šele začenja, si je zatrdila, čas, ki je nenavadno nov in sebi lasten«). A kot se izkaže, je ujetosti v lastne mentalne konstrukcije, ki so jih načele nesamostojnost, hladna družina in izolacija v spregi z osamljenostjo, nemogoče ubežati, bivanje v hiši ji na koncu zgolj predoči lastno izgubljenost, nezmožnost nadzora nad svojo eksistenco, negotovost in nemoč; ta občutek nedomačnosti v svetu je nato izpeljan do skrajnosti. Ob tem je pomenljiv tudi sam »rodovnik« hiše, ki jo je postavil mogočni patriarh Hugh Crain ter za sabo pustil nesrečno rodbino oziroma dve hčeri, ki se med sabo zasovražita (in ki ju oče represivno vzgaja z nauki ponižnosti, strahom pred peklom itd.). Eleanorina norost se v tem oziru tako razvija in stopnjuje v območju srhljivega, mogočnega patriarhata, ki mu kot ženska ne more ubežati ali se mu zoperstaviti. Po drugi stani pa upodabljanje medsebojnih relacij v romanu nakazuje tudi na nekaj drugega, in sicer na razpad tradicionalne družinske celice. Eleanor, ki je na videz ušla neljubeči materi in sestri, prvotno upa, da bo v hiši med hribi našla drugo družino. Na začetku se zares zdi, da se prebivalci (še posebej Eleanor in Theodora) med sabo povežejo, a dialogi in interakcije med njimi se izkažejo za precej površinske, na hitro vzpostavljene in prisiljene. Doktor Montague deluje kot nekakšen dobrohoten družinski oče, v resnici pa ne vidi, kaj se dogaja z njegovim »eksperimentalnim subjektom«, Eleanor, ki je zanj le sredstvo za dosego znanstvenega cilja. Tudi med Theodoro in Eleanor začne skozi šibko spletene vezi nekakšnega sestrstva kmalu prodirati prezir, odpor. In tako kot v Vselej smo živeli v gradu je tudi v tem romanu ideja tradicionalne, funkcionalne družine kmalu podvržena nasilju, fragmentaciji.

Tako kot pojem družine se v romanu Shirley Jackson še marsikateri fenomen izkaže za fikcijo oziroma nekaj skonstruiranega, izginjajočega, kar še bolj okrepi prisotnost nečesa nedomačega (das Unheimliche). Imaginarnost, fiktivnost sta speti z realnostjo, na kar med drugim napotujejo tudi očitnejše intertekstualne reference. Eleanor si v glavi večkrat ponavlja verz »Pot drži v objem ljubeči« iz Shakespearove Dvanajste noči, ki na srhljiv, zaobrnjen način negativa napoveduje njeno usodo, srhljiv objem v strašeči hiši, ki jo zapeljuje s svojo nokturno, destruktivno silo (»Čez ves ta hrup ji je v uho lezel rezek, blazen hihot, ki se je višal s tonom svojega norega napeva. Ne, je pomislila, konec je z menoj. Ne zmorem več. Odrekla se bom temu svojemu jazu, odstopila, voljno predala, česar nisem nikoli hotela. Kar hoče, naj vzame«). Eleanor si ob izstopu iz preteklega življenja sestavi lastno pravljico, ki jo nato v bolj omiljeni verziji »prodaja« tudi drugim prebivalcem hiše. Obenem se med temi liki raziskave paranormalnega splete fikcija nekakšne pravljične, boemske družine, v kateri vsi igrivo prisostvujejo, morda ravno zato, da se izmikajo grozečemu ozadju (»Usoda hoče, da postanemo nerazdružljivi prijatelji. Kurtizana, romar, kraljična in bikoborec«). Takšno plastenje različnih pripovedovanih, umišljenih kreacij samo še stopnjuje občutek z iluzornostjo in temno eterično fiktivnostjo preluknjane realnosti.

Tako kot v mnogih drugih svojih delih, Shirley Jackson tudi tukaj demonstrira obvladovanje tekstualne atmosfere, ki je zvezano s takšnimi in drugačnimi narativnimi, vsebinskimi arhitekturami. Njen občutek za prostor, za arhitekturne formacije, ki obdajajo posameznike, je izjemen – miselno ali čustveno stanje literarnega lika se vedno nekako uspe sinhronizirati s stvarno okolico, ki zaživi svoje življenje oziroma ima svojo voljo. Intenzivnost nekega mentalnega stanja, ranjenosti posameznikove »avre«, je tako stopnjevana skozi različne simbolne ravni pisave tesnobe. Jackson se pri tem poslužuje precej preprostega stila: njeni stavki so redko zapleteni, predolgi ali nasičeni. Njihova jedrnatost in prečiščenost doprinašata k neposrednosti zgodbe, pripoved počasi, a z napetostjo zavezuje svojo zanko. Pri tem pa Jackson tudi v »območje groze« spretno vstavlja poglavja sproščenosti, humorja in lahkotnega dialoga in morda s tem kontrastom še bolj podkrepi občutek nelagodja v tesnobnih sekcijah (pri tem si med drugim pomaga tudi z uvedbo komičnih likov, kot sta čudaška zakonca Dudley, oskrbnika hiše).

H. P. Lovecraft je v eni svojih zgodb zapisal: »[S]amo pravi umetnik pozna ustroj grozljivega in fiziologijo strahu – tiste skrbno izbrane poteze in razmerja, ki dramijo pritajene nagone in podedovane spomine na strah, ter taka barvna nasprotja in svetlobne učinke, ki prebudijo dremajoče občutje nenavadnosti.« Nekaj takega bi lahko pripisali tudi prozi Shirley Jackson. Njena pisava sicer ne »straši« na tak način kot Lovecraftova, se pravi ne z vpeljevanjem grozljivih bitij, z nasičenostjo zunanje groze, temveč s »fiziologijo strahu«, ki se tiče človeške notranjosti – kjer se morda celo dogajajo najbolj neprijetne stvari. V prvi plan tako izbeza »pošasti«, »dramo dobrega in zlega«, ki se skrivajo pod človeško površino. S tem nas transportira v neki drug svet, srhljiv, ampak na neki način vseeno tako zapeljiv, da za nekaj časa pobegnemo vanj. Kajti kot piše čisto na začetku romana: »Noben živ organizem ne more dolgo ostati priseben v pogojih absolutne resničnosti.«

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Volkovi na poslednjem banketu

    Diana Pungeršič

    Dejan Koban je pesniški aktivist v najširšem pomenu besede, avtor, ki torej ne piše le lastne (vse bolj angažirane) poezije, temveč (so)ustvarja tudi javni prostor poezije, v povezovanju gradi svojske inkubatorje za mlade pesnike_ce, pa naj bo to na Mladih rimah, v okviru skupine IGNOR ali kot selektor zbirke Sončnica, vsa nora od svetlobe pri Književnem društvu Hiša poezije. Na literarni sceni je nespregledljiv, a ne zaradi izpostavljanja, siljenja v ospredje, temveč zaradi širine njegovega delovanja, v katerem se očitno zrcali zanesen in poeziji scela predan duh.

  • »V resnici ni nobenega ‘v resnici’.«

    Irina Lešnik

    Posrečeno naključje ali pa tudi ne, da avtor, ki ga mnogi že uvrščajo med klasike, v svoji prozi opisuje na videz urejeni kaos sodobnega sveta, ki ga do temeljev zamaje že sama misel na novo realnost. Ta sicer nikjer ni jasno opredeljena, a zagotovo vključuje dvom v vsakršno zveličavno resnico.

  • Mojstrstvo fikcije

    Silvija Žnidar

    Pri Coetzeejevem Peterburškem mojstru bi se v bistvu dalo razpravljati o marsičem. O mizernosti revnih, ki živijo v življenju sovražnih okoljih, nasilju nad ženskami, o zlorabi oblasti in cenzuri, kar se do neke mere zrcali v dialektiki med Nečajevim in Dostojevskem, o tragiki žalovanja in soočanju z izgubo, itd.

Izdelava: Pika vejica