Lopov v Novem svetu
Alain Ayroles in Juanjo Guarnido, Prevarantska Indija. Prev. Špela Žakelj. Ljubljana: Graffit, 2020
Iztok Sitar
Pikareskni roman, ki je v obdobju med renesanso in barokom nastal na Iberskem polotoku (in se potem razširil po Evropi), se je po eni strani norčeval iz idealiziranih in romantičnih klativiteških zgodb, po drugi pa je bil kritika imperialne Španije in njenih institucij. Glavni junak je, kar pove že španska beseda picaro, potepuh, lopov in prevarant, ki z zvijačami in prevarami v boju za vzpon po družbeni lestvici doživlja vzpone in padce, čeprav na koncu vedno pristane na dnu. Svojo življenjsko zgodbo, začenši z genealogijo, pripoveduje junak v prvi osebi, dogodivščine pa bi se lahko nadaljevale v neskončnost, zato je struktura pikaresknega romana vedno odprta. Eno najbolj znanih del pričujočega žanra je Življenjepis lopova (kot se glasi slovenski prevod dolgega opisnega naslova Historia de la vida del Buscón llamado don Pablos; ejemplo de vagamundos y espejo de tacaños, 1626) pesnika, pisatelja, dramatika, filozofa in kritika Francisca de Queveda (1580–1645). Roman ima klasično pikareskno (avto)biografsko strukturo in v treh delih in triindvajsetih poglavjih opisuje življenje potepuškega sleparja don Pablosa, ki mu je narava z očetom, lopovskim brivcem, in materjo, nabrito šlogarko, že v zibelko položila seme prevarantstva in pustolovščin. Don Pablos je simpatičen malopridnež z namazanim jezikom, ki prinese okoli vsakogar, s katerim ga združi usoda, od klošarjev do farjev. Zaradi slednjih Quevedo, sodobnik in prijatelj literarnih velikanov Cervantesa in Vege, romana tudi ni napisal pod svojim imenom, saj se španskemu kleru in še posebno inkviziciji pač ni bilo dobro zameriti. Sicer pa avtorjevo življenje ni bilo veliko manj razburljivo od Pablosovega, ravno tako kot njegov literarni junak je doživljal vzpone in padce, ki so ga ob njegovem bogatem knjižnem delu vodili od vplivnega položaja podkraljevega tajnika do zapora, kjer je pristal obtožen spletk in korupcije. Pisatelj vodi svojega protagonista skozi različne, včasih popolnoma nadrealne situacije in ga na koncu knjige v čisto pikaresknem slogu pusti brez vsega, razen upanja, da bo našel srečo in bogastvo v Novem svetu. Nadaljevanja, ki ga je nakazal ob zaključku romana, ni Quevedo nikoli napisal, sta ga pa štiri stoletja kasneje v obliki stripa ustvarila Alain Ayroles in Juanjo Guarnido.
Francoski scenarist Alain Ayroles (1968) je sredi devetdesetih let zaslovel z Ogrinjalom in očnjaki (De cape et de crocs, 1995–2016), v katerih je združil Molièra, Shakespeara, La Fontaina, Defoeja, Bergeraca in druge reference iz sveta književnosti, pa tudi umetnosti, gledališča in filma ter z risarjem Jean-Lucom Masboujem (1963) ustvaril intrigantno in inteligentno pustolovsko-fantazijsko serijo, ki se z antropomorfnimi živalmi s španskim volkom don Lopejem in gaskonskim lisjakom Armandom na čelu duhovito ponorčuje iz svetovne literature in še posebej iz pikaresknega romana. Še slavnejši je postal španski noir krimič, ki je izhajal približno v istem obdobju, Blacksad (2000–2014), predvsem po zaslugi risarja Juanja Guarnida (1967) – scenarij je delo Juana Diaza Canalesa (1972) –, ki nam je z antropomorfnim mačjim detektivom otožnega pogleda, skrivajočim se za fasado bogartovskega cinizma, z izvrstno realistično risbo in temačnim klavstrofobičnim vzdušjem naturalistično prikazal občutek brezizhodnosti in apatije, značilen za črnovalovske filme petdesetih let. In kaj dobimo, če združimo dva od komercialno najbolj uspešnih avtorjev pustolovskega stripa novega tisočletja? Uspešnico Prevarantska Indija!
Prevarantska Indija ali Drugi del Življenjepisa lopova, pustolovca po imenu don Pablos iz Segovie, potepuha brez primere in popolnega sleparja; po zgledu prvega dela, kot ga je v svojem času zapisal don Francisco Gomez de Quevedo y Villegas, pripadnik viteškega reda svetega Jakoba in fevdni gospod Juan Abada. Tako se glasi celoten naziv stripa (z Indijo seveda ni mišljena azijska država, pač pa so takrat tako imenovali novoodkriti Novi svet), s katerim se Ayroles že na začetku duhovito ponorčuje iz srednjeveških viteških romanov z dolgimi fabulativnimi naslovi. Netipični dramski trikotnik tvorijo tri poglavja, od katerih se prvo z zapletom, v katerem glavni junak pripoveduje svojo življenjsko zgodbo kraljevemu stražniku in ki zavzema kar polovico knjige, konča z vrhom, v drugih dveh poglavjih pa sledi intriganten razplet, poln nepričakovanih obratov. Pablosova zgodba se začne s panoramsko sliko ladje na razburkanem morju, pri čemer ga že na tretji strani zaradi goljufanja pri kartah robati mornarji prav nič nežno vržejo čez krov. Guarnidova obrtno spretna risba je v osnovi realistična, vendar jo avtor brez rešpekta pred akademskim klasicizmom karikira tako pri figuri v gibanju kot pri obrazni mimiki, s čimer doseže pravo pikareskno grotesknost zgodbe. Dogajanje se potem z dinamično filmsko montažo v različnih planih preseli z razburkanega morja v temačno klet, polno najrazličnejših mučilnih orodij, v kateri na svojevrstni Prokrustovi postelji leži shiran, izmučen, ostarel in umirajoč glavni junak, ki smo ga še maloprej videli kot mladega, življenja polnega pustolovca. Neučakani stražnik hoče iz njega čim prej izvabiti skrivnost bisage indijanskega zlata, ki jo je imel pri sebi potepuh, ko ju je usoda združila, vendar mu don Pablos na njegovo jezo in srečo bralcev v flešbekih počasi in izčrpno pripoveduje svojo življenjsko štorijo od otroških let naprej. In jasno, kje bi lahko tak zanikrn avanturist prišel do zaklada, če ne v mitskem Eldoradu, starodavnem zlatem mestu v osrčju amazonskega pragozda, ki še danes razvnema domišljijo nekaterih zgodovinarjev, raziskovalcev in arheologov ter seveda vseh drugih zanesenjakov, v času konkvistadorjev pa je bil sen in cilj vsakega španskega pustolovca. Tako spremljamo Pablosovo pot, polno nevarnosti, spletk in nepričakovanih obratov, skozi zeleni pekel Amazonije, zaraščenih in neprehodnih gozdov, kjer izza vsakega drevesa preži smrt, do samega vrha, izgubljenega indijanskega mesta.
Nekje na polovici knjige, proti koncu prvega poglavja, nas na razkošni dvostranski ilustraciji avtorja pripeljeta prav do zlatih ruševin legendarnega kraljestva, kjer pa nas namesto značilne indijanske arhitekture s piramidami in terasastimi hišami pričakajo ostanki antičnega mesta s korintskimi stebri in ogromnimi spomeniki starogrških božanstev. Seveda je vse iz suhega zlata, kar deluje vizualno precej kičasto, sicer pa se Guarnido, ki se je dolga leta kalil v pariškem Disneyjevem studiu, kar je vidno predvsem po dinamični animaciji likov, v svojih stripih nikoli ni mogel docela otresti disneyjevske barvne osladnosti, in če se je pri mačjem detektivu Blacksadu še precej brzdal, si je pri Indiji dal duška. Vsekakor si je z živopisnim kolorjem pri širšem stripobralstvu pridobil še dodatne simpatije, saj v nasprotnem primeru strip ne bi bil tako komercialno uspešen (gre za najbolje prodajan in največkrat nagrajen samostojni evropski album v letu 2019), pri likovnih poznavalcih pa je nemalokrat vzbudil nelagodje, saj bi lahko z bolj umirjenim naborom barv ravno tako slikovito prikazal blišč in bedo konkvistadorske Amerike. Sicer pa nam Guarnido izjemno natančno in živo predstavi tako takratno nošnjo prebivalcev vseh stanov, od beračev do bogatašev, kot tudi špansko kolonialno arhitekturo in južnoameriško pokrajino, zato ni čudno, da je strip risal kar tri leta. Fascinantni so prizori deroče reke v amazonskem pragozdu, mogočnih zasneženih Andov, kopanja zlata v rudniku ali inkvizicijskega sežiganja trupel indijanskih poglavarjev, s katerim hočejo krščanski španski zavojevalci še dodatno ponižati zasužnjene poganske Indijance in jih obvarovati pred peklom v posmrtnem življenju, čeprav ga imajo že na zemlji.
Ayroles nam s tovrstnimi digresijami nazorno prikaže brutalnost španske vladavine in hipokrizijo katoliške cerkve, prav tako pa ne opravičuje moralnih prestopkov glavnega junaka, s katerim se bralec kljub njegovim lažem in prevaram ter celo uboju zlahka identificira in sočustvuje z raznovrstnimi nezgodami, ki so ga doletele. Pisec ga vešče in suvereno vodi skozi celoten strip ter igraje preskakuje med različnimi časovnimi obdobji, pri čemer prizore iz Pablosove mladosti črpa neposredno iz Quevedovega romana, skupaj z značilnim satiričnim slogom pisanja, saj se skuša čim bolj približati avtorju originala, kar je v lucidnem slovenskem prevodu zasluga Špele Žakelj. Poleg svojevrstnega hommagea pisatelju v obliki pričujočega albuma ima nemajhno vlogo v stripu tudi njegov likovni sodobnik, španski baročni slikar Diego Velazquez (1599–1660), kar je razvidno že iz sijajne naslovnice, saj je portret don Pablosa svojevrstna kopija slikarjevega avtoportreta iz leta 1645. Poleg tega osrednjo zgodbo oklepata prolog in epilog s prikazom samega Velazqueza in španske kraljeve družine na dvoru, kakšno vlogo pa ima v stripu njegova znamenita slika Spletične (Las meninas, 1656), ki z zapleteno in zagonetno kompozicijo še danes razvnema umetnostne zgodovinarje in sproža vprašanja o resničnosti in iluziji ter ustvarja negotovo razmerje med gledalcem in upodobljenimi figurami, pa bo – če za konec citiram duhoviti naslov zadnjega poglavja iz albuma – videl tisti, ki bo prebral besede in si ogledal slike.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.