»Naredili bomo človeka 21. stoletja: to bomo mi sami«

Ernesto Guevara, O socializmu in internacionalizmu. Prev. Tina Malič. Ljubljana: Založba /*cf., 2020

Katarina Majerhold

V Sloveniji imamo do zdaj že nekaj prevodov Ernesta Cheja Guevare. Tako sta leta 2009 pri Založbi Sanje izšla Bolivijski dnevnik in Motoristov dnevnik – zapisi s potovanja. Izšle pa so tudi biografije različnih pomembnih avtorjev, pri Založbi Učila so na primer leta 2008 izdali prevod dela Che Guevara Fidela Castra, še pred tem pa so davnega 1967 pri Mladinski knjigi izdali Che Guevara: vitez gverile Đuke Juliusa. Za ponovno objavo tekstov »Socializem in človek na Kubi« in »Sporočilo Trikontinentali« sta se avtorja predgovora in uvoda, Garcia z Inštituta Che Guevara v Havani in Ahmad, eden vodilnih marksistov v današnjem času, odločila zaradi njune aktualne politične in aktivistične vrednosti. Teksta sta bila leta 2020 prevedena v 13 jezikov, med drugim tudi v slovenskega, in kakor je naslov enega od tekstov »Sporočilo Trikontenentali«, tako je tudi Založba /*cf. s tem prevodom vzpostavila mednarodno zvezo levih založnikov in postala del mednarodnega kubanskega inštituta Tricontinental.

Drobna, pomembna in še danes navdihujoča teksta – spisa »Socializem in človek na Kubi« (objavljen leta 1965) ter »Sporočilo Trikontinentali« (1967) – se osredotočata na najpomembnejšo teoretsko misel in aktivistično delovanje Cheja Guevare (1928–1967), kjer bo revolucionarni boj omogočil uspešen prehod človeštva iz imperialistično-kapitalistične v socialistično in kasneje komunistično družbeno obliko. A Guevara si ni prizadeval le za socializem, ki bi ljudem ponujal družbeno emancipacijo in osvoboditev, temveč tudi za vizijo »novega človeka, ki bo kot nosilec sprememb nase prevzel boj proti izkoriščanju in vsakršni dominaciji«, kar bi morali upoštevati pri oblikovanju novega človeka 21. stoletja. Socializem pade ali uspe le, če človeku samemu uspe temeljna sprememba, katere vsebina in cilj sta on sam kot posameznik in skupnost oziroma družba. To pa lahko doseže le z ozaveščenostjo in izobraženostjo ter enotnostjo med ljudmi. Tako Guevara socializem vidi kot osvoboditev človeka in vzpostavitev enakosti vseh ljudi oziroma kot strateško pot k novi hegemonski sili vseh zatiranih, izkoriščenih in razlaščenih držav z obrobja.

Seveda je realnost, da je v boju med kapitalizmom in socializmom zmagal kapitalizem, a zdaj, ko je tudi ta vedno bolj upehan, se je vredno ponovno spomniti Guevarovih misli in jih na novo ovrednotiti v sedanjih neoliberalističnih okoliščinah tretje faze globalnega kapitalizma. Predvsem zato, ker med njegovimi mislimi in čustvi, njegovim entuziazmom in prepričanostjo, obstaja »popolna« simetrija z njegovimi dejanji. Guevara je zato »popoln« pripadnik marksizma, kakor je ta uresničitev enakosti ponudil v duhu slovite 11. teze o Feuerbachu: »Filozofi so svet samo različno interpretirali; gre pa za to, da ga spremenimo.« To se je nato predstavljalo kot revolucionaren politični nauk, edini, katerega usoda naj bi bila utelešenje v obliki državnega nauka. Kot ideja o gospostvu negospostva oziroma vladavini socializma na poti v komunizem, ki naj bi se udejanjila skozi diktaturo proletariata (poenotenje vladajočih in vladanih), skozi narodnoosvobodilne protiimperialne vojne (poenotenje ljudstva in naroda) in skozi delavsko gibanje (poenotenje delavca in državljana), je marksizem obljubljal uresničitev revolucionarne filozofije v praksi. In natanko to Guevara predstavi v svojih tekstih. Oglejmo si to podrobneje. »Socializem in človek na Kubi« in »Sporočilo Trikontinentali« se sicer osredotočata na različne plati Guevarovega intelektualnega delovanja, vendar lahko obe besedili beremo kot dialektično povezavo med socializmom/komunizmom in protiimperializmom (neo)liberalizma naše dobe, pri čemer je imperializem svetovni sistem, zadnja faza kapitalizma, ki jo je treba premagati v svetovnem konfliktu, da bi se razvil resničen proletarski internacionalizem z mednarodnimi proletarskimi vojskami. Zlasti tekst »Sporočilo Trikontinentali« je brati kot poziv proletarskim vojskam. Tekst je nastal ob obletnici prve tricelinske konference za solidarnost med ljudstvi Afrike, Azije in Latinske Amerike, ki se je odvijala v Havani januarja 1966 in se je je udeležilo 512 delegatov ter več kot 270 gostov in opazovalcev iz 82 držav. Ob koncu konference so ustanovili Organizacijo za solidarnost med ljudstvi Afrike, Azije in Latinske Amerike, v okviru tega so tudi izdajali Tricelinski bilten, ki je razširjal novice o protiimperialističnih bojih z vseh koncev treh celin in v katerem so 16. aprila 1967 objavili »Sporočilo Trikontinentali«. V tekstu se Guevara sprašuje o miru, a kako je ta mir varljiv, pokaže na primeru glavne imperialistične svetovne sile, ZDA, ki netijo nenehne vojne po vsem svetu. Tako omenja zlasti Severno in Južno Korejo (ki sta še danes v sporu) ter Vietnam (vojna je trajala od leta 1955 do 1975) kot glavna primera številnih konfrontacij, ki so jih ZDA od 2. svet. vojne vsilile zatiranim ljudstvom po vsem svetu: »Vse kaže, da je ta mir zdaj spet v nevarnosti, da […] ga prekine nepovraten in nesprejemljiv korak Severnoameričanov. Kaj pa mi, izkoriščani sveta, kakšna vloga pripada nam? Ljudstva treh celin opazujejo Vietnam in se učijo svoje lekcije. Kajti ob imperialističnih grožnjah z vojno in izsiljevanju človeštva je pravilen odziv, da se vojne ne bojimo. Ostro in nenehno napadati ob vsaki sporni točki mora biti splošna taktika.« Guevara je stal na stališču, da ni pomembna le empatija z žrtvijo agresije, ampak tudi konkretna solidarnost z njo, pripravljenost boriti se in deliti njeno usodo, saj je bil to glavni cilj Tricelinske konference: koordiniran oborožen revolucionarni upor na vseh treh celinah, s katerim bi imperializem porazili tako, da bi svoje sile razpršili po vsem svetu in mu s tem naprtili tolikšne vojaške stroške, da bi spodjedli njegovo gospodarsko moč. A to ni teoretični boj, ampak praktični, dejanski boj, za katerega revolucionarni socialistični borci zastavljajo lastno življenje v gverilskih oboroženih bojih mest in vasi, posameznikov in družin, ki se borijo proti silam oligarhij in demagogiji vladajoče elite. In tega se je najprej in dobro zavedal tudi sam Guevara, saj je umrl v boju proti imperialističnim »okupatorjem« ZDA. Vendar Guevara v tekstu ni kritičen le do ZDA in ostalih držav Zahoda, ki jih obtožuje imperialistične nadvlade nad tretjim svetom prek vojn in gospodarstva, temveč trdi, da sta k takšnemu stanju s svojim sporom pripomogli tudi socialistični velesili, Kitajska in Sovjetska zveza. Iz teksta tako sledi, da Guevara nikoli ni zagovarjal teze o mirni poti in političnem boju – sicer pa je tudi v drugih tekstih kritiziral ostale socialistične države in gojil nezaupanje do sposobnosti komunističnih partij Latinske Amerike, da bi vodile množice v revolucijo. Kako prav je imel, se je izkazalo, ko je leta 1964 odšel s Kube v Kongo in so se številni voditelji KP Latinske Amerike izrekli proti poskusom kontinentalne revolucije, ki jo je predlagal. Zavrnili so tudi kubanske očitke Sovjetski zvezi, da trgovina z vladami Latinske Amerike in dajanja kreditov podpirata oligarhijo protirevolucionarnih gibanj, kakor navaja Đuka Julius v knjigi Che Guevara: vitez gverile (1967).

V tekstu »Socializem in človek na Kubi« pa Guevara govori o tem, kako kapitalistični nasprotniki socializma temu očitajo zatiranje posameznika v prid množice in celote, a na to odgovarja, da so bili v socialistični revoluciji na Kubi za njen uspeh zaslužni prav predani posamezniki, ki so bili zavezani idealom socialistične revolucije, saj je temeljni dejavnik socialistične revolucije prav človek. Ta človek seveda še ni izdelan in njegova stvaritev je stvar procesa vsesplošnega izobraževanja posameznika in celotne družbe, kakor tudi samoizobraževanja. A hkrati Guevara prizna, da gre pri socializmu na Kubi vsaj do neke mere za podreditev posameznika množici in še bolj Fidelu Castru kot njenemu voditelju. Seveda se občasno zgodijo napake in zmote glavnega vodje, ki v ljudstvu zato ne izzovejo navdušenja, sčasoma pa privedejo tudi do resignacije v izpolnjevanju nalog. Takrat se mora vodja ljudstvu opravičiti in napako popraviti. A ko Guevara opisuje to povezavo med voljo in željo posameznika in občestvom prek vodje, omeni, da se to dogaja na podlagi intuitivne metode. »Kdor ne živi revolucionarne izkušnje, težko razume to trdno dialektično enotnost med posameznikom in množico, v kateri se ta dva medsebojno povežeta, obenem pa se množica kot skupek posameznikov vzajemno povežeta z voditelji.« A prav tako pravi, da Castro ni edini vodja, temveč obstaja tudi precej drugih pomembnih funkcionarjev, ki jim množica sledi. Sledi pa jim zato, ker se po stiku z njimi počutijo celovitejše, notranje bogatejše in odgovornejše, saj pravi voditelji intuitivno dojamejo, kaj so želje, volja in hrepenenje ljudstva, ki mu služijo in so mu zavezani.

Kakor že rečeno, novega človeka socializma (sedanjosti in prihodnosti) ustvarimo na dva načina, s splošnim izobraževanjem in samoizobraževanjem za nove medčloveške odnose, ki bodo temeljili na osvobojenem delu in v izrazu »lastne človeškosti s pomočjo kulture in umetnosti. […] Tak človek v svojem delu začenja videti svojo podobo in iz ustvarjenega objekta, opravljenega dela, dojemati svojo človeško veličino.« A tudi za umetnost se mora novi človek izobraziti. »Ni veliko umetnikov, ki bi uživali veliko avtoriteto, hkrati pa bi veliko avtoriteto imeli tudi kot revolucionarji. Ljudje iz partije se morajo tej ideji posvetiti in poiskati pot za glavno dosego cilja: izobrazbe ljudstva.« Zato imata na poti novega človeka 21. stoletja veliko vlogo mladina in partija. »Zlasti pomembna je prva, saj je gnetljivo ilo, iz katerega lahko ustvarimo novega človeka brez poprejšnjih hib. Z njo ravnamo v skladu s svojimi prizadevanji. Vse bolj celovito je izobražena in že od samega začetka je vključena v delovni proces […]. Partija je avantgardna organizacija. Za vstop vanjo najboljše delavce predlagajo njihovi tovariši. Je manjšinska, vendar ima zaradi kakovostnih kadrov veliko avtoriteto […]. Partija je živ vzor«.

Branje te knjižice je po eni strani nedvomno navdihujoče, po drugi strani pa si ne moremo kaj, da ne bi tisti, ki smo vsaj del socialistične družbene ureditve tudi sami doživeli, pomislili, da je socializem spodletel projekt – spodletel zaradi ljudi samih, ki so ugotovili, da jim bolj ustreza kapitalistični imperializem s svojim narcisoidnim individualizmom, ki ga prežemajo tri glavne strasti, pohlep, častihlepje in oblastiželjnost. Če se takšni narcisoidni, egoistični individui združujejo v skupnost in so pripravljeni brzdati omenjene strasti, to počno le zato, kakor zariše Thomas Hobbes v Leviatanu (1651, slo. prevod 1996), da bi ohranili mir in lastno ugodje. Hobbes je verjel, da je predmet zavestnih dejanj vsakega človeka neko dobro za njega samega, zato izključuje možnost altruizma. Edina možnost, da bi žrtvovali lastne interese in delovali v interesu drugega, je, da opazimo, da je to v našem interesu, in na tej osnovi je Hobbes predlagal družbeno pogodbo oziroma teorijo družbene pogodbe. Brez moralnih pravil smo pod udarom sebičnih interesov drugih in tudi njihove žrtve – naša lastnina, družina in celo življenja bi bila v nevarnosti. In kakor že omenjeno: če bo kapitalizem nekoč omahnil v svoje lastno brezno in implodiral, bo zato, kakor je nakazal že Marx sam, odmrl na podlagi notranjih protislovij in zaradi lastne izgorelosti in iztrošenosti – o čemer spregovori tudi Guevara in kar se v 21. stoletju deloma že dogaja. Tudi s tega vidika se je, ko se zdi, da je neoliberalni kapitalizem sam na svoji poti konca, ob primerni umeščenosti v sedanji družbeni, politični in zgodovinski kontekst vredno spomniti glavne Chejeve misli in dejanja: »Mi, socialisti, smo svobodnejši, ker smo bolj izpolnjeni, bolj izpolnjeni smo, ker smo svobodnejši […]. Naše žrtvovanje je zavestno; prispevek za plačilo svobode, ki jo gradimo […], naredili bomo človeka 21. stoletja: to bomo mi sami.«

A socializem kot družbeni sistem je izgubil predvsem zato, ker se je diktatura proletariata izkazala za simetrično diktaturi buržoazije. Marksisti so se ne glede na to, ali so se zavzemali za reformističen (prevzem oblasti z udeležbo na volitvah in uvedbo sprememb s parlamentarnimi sredstvi) ali pa revolucionaren pristop (hitro osvojitev oblasti z oboroženim bojem), vedno zavzemali za osvojitev države. Vsi veliki marksistični revolucionarji in teoretiki 20. stoletja (Vladimir I. Lenin, Rosa Luxemburg, Lev Trocki, Mao Zedong, Che Guevara) so trdili, da se socialistična revolucija lahko uresniči le tako, da tudi marksisti postanejo oblast, prek katere nato s sredstvi državnega aparata (politike, gospodarstva, prava, izobraževanja, vojske itd.) ustvarijo novega človeka in vzpostavijo enakost v družbi. Ta ideja je bila vodilo v revolucionarni praksi večine 20. stoletja, ne le v Sovjetski zvezi, Jugoslaviji in na Kitajskem, temveč tudi v gverilskih gibanjih v šestdesetih in sedemdesetih letih, kakor pravi John Holloway v knjigi Spremenimo svet, ne da bi prevzeli oblast (2002). A tako kot oktobrska revolucija (1917), ki ji je bila vzor francoska buržoazna revolucija (1789), tudi preostale revolucije in boji niso spremenili oblastnih razmerij, ki so podlaga za delovanje države, saj so se novi voditelji izkazali le za oblastnike v novih cesarjevih oblačilih – Guevara bi bil nad takšnim izidom nedvomno scela razočaran. Ali pa bi morda uvidel, da je človek bitje, ki je najprej naravnano predvsem na samo-ljubje (amour de soi, rečeno po rousseaujevsko), torej lastno ohranitev in blagostanje, šele nato v ospredje stopijo ostale vrednote, kot so enakost, pravičnost, dobrota. In prav tako bi spoznal, da se tudi omenjene vrednote v družbenem smislu ravnajo po principu amour de soi, da je imel torej Protagora prav, ko je dejal, da je »človek mera vseh stvari, ki so in ki niso«.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Katarina Majerhold je diplomirala in magistrirala iz filozofije na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Študirala je tudi v tujini (Danska, Norveška). Ukvarja se s filozofijo ljubezni, čustev, filozofskim svetovanjem in etiko, občasno tudi s pisanjem scenarijev za igrane in dokumentarne filme za RTV Slovenija. Občasno piše poezijo in … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako naj se družba izvije iz primeža neoliberalizma?

    Katarina Majerhold

    Franček Drenovec je tako rekoč »hišni« avtor Založbe /*cf., saj je v manj kot desetletju to že njegova tretja knjiga, ki so jo izdali. Drenovec je več kot trideset let delal v Banki Slovenije kot finančni analitik, kar mu je omogočilo spremljanje neoliberalnega osvajanja Slovenije od blizu. Del teh izkušenj je zapisal v več knjigah.

  • Zabaven trk živih in živih mrtvecev

    Gaja Kos

    Sfar, pomembna figura novega francosko-belgijskega stripa, pa tudi romanopisec in režiser, nagrajevan in prevajan, tudi slovenskemu bralcu nikakor ni neznan; pred kratkim je njegovo ime zazvenelo ob Graščini, še prej ob zabavnih stripih o Merlinu itd. Vampirček gre v šolo, ki je izšel v sozaložništvu Zavoda Stripolis in Mladinske knjige, pričenja novo zbirko Stripeki, ki je še en dokaz, da je strip (za vse starostne kategorije) pri nas vse bolj prisoten in – upati je – tudi zaželen in bran.

  • Človeško, prečloveško, onkraj-človeško

    Silvija Žnidar

    »Da, vem, da vas bo to spravilo ob živce in razjezilo, toda človekovo življenje je mogoče predvideti. Obstajajo orodja za to,« pravi psihologinja iz kratke zgodbe »Gora vseh svetih«. A če v splošnem Bizarne zgodbe Olge Tokarczuk o čem pričajo, pričajo – ravno nasprotno – o nepredvidljivosti obstoja, o čudaških, abnormalnih celicah človeškega življenja, ki zmotijo njegov ustaljeni tok, o njegovih bizarnih izpeljavah v neki prihodnosti, v nekem distopičnem scenariju.

Izdelava: Pika vejica