Kako naj se družba izvije iz primeža neoliberalizma?

Franček Drenovec, V skritem kraju kapitalizma: brskanje po marksizmu. Ljubljana: Založba /*cf., 2020

Katarina Majerhold

Franček Drenovec je tako rekoč »hišni« avtor Založbe /*cf., saj je v manj kot desetletju to že njegova tretja knjiga, ki so jo izdali.

Drenovec je več kot trideset let delal v Banki Slovenije kot finančni analitik, kar mu je omogočilo spremljanje neoliberalnega osvajanja Slovenije od blizu. Del teh izkušenj je zapisal v več knjigah. Tudi v knjigi V skritem kraju kapitalizma: brskanje po marksizmu, ki vsebinsko in kronološko sledi knjigi O blaginji in napredku: kratki vodnik po neoliberalizmu (2018). A na neoliberalno ropanje države je opozarjal že pred tem, kar lahko zlasti zasledimo v knjigi Kolaps elite: iskanje normalnosti in naprednosti v majhni evropski državi (2013), v kateri so objavljeni avtorjevi prispevki iz različnih revij iz časa od leta 2003 do 2013. Značilnost vseh omenjenih knjig pa je konsistentna kritika neoliberalnih modelov in politik domačih in tujih elit, ki jih definira kot tiste, ki vodijo in oblikujejo družbe prek znanstvenega in tehnološkega napredka. Kritizira jih zato, ker se materialno blagostanje in pravice ljudi v zadnjih desetletjih zmanjšujejo, liberalni napredek pa stagnira. To je tudi sporočilo knjige V skritem kraju kapitalizma, kjer Drenovec govori o nastanku kapitalizma in njegovem razvoju do 21. stoletja.

Bistveno vprašanje Drenovčeve knjige je, ali liberalni kapitalizem s svojo materialno blaginjo, ki jo zagotavljata znanost in tehnologija, še vedno predstavlja družbeni napredek zahodnih demokratičnih držav oziroma ali resnično zagotavlja enakost in svobodo njenih državljanov. Drenovec ugotavlja, da je najnovejša verzija liberalizma, t. i. neoliberalizem, že iztrošena ideologija, ki služi predvsem (korporacijskim) elitam, ostale dele prebivalstva in družbe pa vedno bolj zatira, nadzira in ustvarja takšne in drugačne ekonomske in socialne neenakosti. In ne le to, svojega bogastva ne povečuje le na račun izčrpavanja državljanov in aparatov države, ampak tudi na račun okolja.

Zaradi liberalnega razslojevanja družb in povečevanja neenakosti med državami Drenovec te deli na razvite države ali, kakor jim pravi, države svetovnega jedra in države v razvoju ali države periferije. Termina »razvite države« in »države v razvoju« je skoval Fernand Braudel (1902–1985), ko je raziskoval človeško zgodovino in razvoj Evrope z gospodarskega vidika od 15. do 18. stoletja. Njegove ugotovitve, ki temeljijo na statističnih podatkih, kažejo, da se velike spremembe dogajajo v dolgoročnih socialno-ekonomskih ciklih in da je ekonomski razvoj določene države tisti, ki vsakokrat na novo določi središče ali jedro sveta. V tem smislu je razdelil države na »razvite«, »v razvoju« in »države tretjega sveta«. Drenovca zato omenjene materialne in socialne razlike med državami napeljejo k uporabi marksizma kot orodja kritike, saj je za kapitalizem bistveno podrejanje ljudi s strani lastnikov, ki imajo v lasti produkcijske surovine in tehnologijo, kar po Marxu zdaj ne omogoča več le »formalnega«, ampak tudi »realno« podrejanje ljudi s strani kapitalistov. Zaradi slednjega se Drenovec nikoli ne naveliča ponavljati, da oblikovanje in vodenje družb(e) ne smeta biti prepuščena kapitalističnim gospodarskim elitam, temveč mora družbe voditi in oblikovati politika, zlasti leva, skupaj s preostalimi deležniki, zlasti humanistično-družboslovnimi strokovnjaki.

Skratka, kapitalizem je že dolgo v krizi, izhod iz katere vidi Drenovec v odpiranju v postmaterialno in novo javno oziroma kolektivno. A ko Drenovec prevprašuje različne oblike izhoda iz (neo)liberalne krize prek nove politike in postmaterialnosti ter poziva k novi obliki družbenosti z osredotočanjem na vrednote empatije in solidarnostnega povezovanja med lokalnim in mednarodnim, poziva skoraj k drugačni človeškosti. Kajti tisto, kar Drenovec kritizira, je človekovo mišljenje, čustvovanje in delovanje, zato se je vredno spomniti idej, ki so botrovale nastanku kapitalizma ali so že pred tem ugotavljale neenakosti in ponujale enakost ter solidarnost. Ko Drenovec govori o pomenu vodenja politike ali kritizira utrženje odnosov, mi na misel pride razprava glavnih teoretikov kapitalizma v 17. in 18. stoletju o strasteh in čustvih. V tistem obdobju so veliko pozornosti namenjali strastem, kot so pohlep, zavist, oblastiželjnost. Menili so, da je strasti bolje uporabiti kot zatirati, pri čemer naj bi podvig uporabe moči strasti opravila družba oziroma prav država. Tako so o strasteh, kot so pohlep, lakomnost, koristoljubje, sklenili, da jih je mogoče koristno uporabiti pri brzdanju drugih strasti, kot so častihlepje, oblastiželjnost ali pohota, kakor pravi Albert O. Hirschman (1915–2012). »Gre za povzdignjenje lakomnosti v prednostno strast, ki zdaj postane interes in ki naj bi krotila ostale divje strasti ter tako bistveno pripomogla k veščini vodenja države« (Hirschman, 2002: 89). Tako blaginja celotne družbe napreduje, ko je vsakemu državljanu dovoljeno, da sledi svojim zasebnim interesom. Na ta način se je vzpostavila z(a)veza interesa (ekonomije) in politike (vladanja). Ko Drenovec omenja vzpostavitev kozmopolitske simpatije v ljudeh, se spomnimo stoikov, ki so verjeli, da je dobro enega človeka intrinzično povezano z dobrim drugega človeka. Že Seneka piše: »Nihče ne more živeti srečno, če misli pri tem samo nase in vse uporablja zgolj v svoj prid« (Seneka, v Nussbaum, 1994: 342). Podobno razmišlja tudi Hierokles, ki pravi, da je vsak izmed nas obkrožen z nizom koncentričnih krogov. Prvi krog predstavlja nas same, naslednji je družina, naslednji sorodniki, nato naši sosedje, someščani, sodržavljani, najzunanjejši krog pa predstavlja celotno človeštvo. Naloga razumne osebe je pomakniti kroge proti centru in zunanje člane približati notranjim. Omenjeno se lahko zgodi, ker imajo vsi ljudje božanski razum, ki jim to omogoča. Skratka, tako stoicizem kot novi vek sta ponudila novo prioriteto vrednot, razuma in strasti za pomen medčloveških odnosov. In ko Drenovec kot možen izhod iz krize omenja postmaterialnost 21. stoletja, je prav povedati, da ta ponuja novo obliko človeškosti in družbenega. Namreč, postmaterialnost kot četrta industrijska revolucija je prva transhumanistična revolucija, ki briše razlike med fizičnim, digitalnim in biološkim, saj predstavlja sotočje tehnologij, kot so umetna inteligenca, robotika, internet stvari, avtonomna vozila, 3D tiskanje, nanotehnologija, biotehnologija, kvantno računalništvo. Ta revolucija predstavlja možnost, da bomo imeli ljudje vgrajene čipe, s katerimi bomo povezani z računalniki, mobilnimi telefoni, avtomobili, pametnimi napravami v stanovanjih in zgradbah ipd. Napredek v nevrotehnologiji bo povečal naše kognitivne zmožnosti, napredek v genetiki pa povzročil, da bomo lahko bolje manipulirali z lastnimi geni in z geni otrok. Ko bomo imeli poleg tega vgrajene tudi na primer različne proteze, bomo postali bionični ljudje. Kakor pri predhodnih revolucijah je tudi cilj četrte predvsem zvišanje BDP-ja držav in izboljšanje kakovosti življenja za ljudi. A hkrati tudi že sami snovalci te revolucije vsaj delno priznavajo, da »orodja četrte industrijske revolucije omogočajo nove oblike nadzora in zatiranja, ki jih do zdaj nismo poznali« (Schwab, 2016: 16). Mogoče bi bilo vredno, da bi Drenovec to podrobneje raziskal v naslednji knjigi in predlagal kak konkreten možen izhod iz (neo)liberalne krize.

A ne glede na to lahko rečem, da je knjiga V skritem kraju kapitalizma aktualna, sveža in zanimiva. Drenovec v jasnem miselnem loku lepo utemelji in predstavi izvor in glavne značilnosti kapitalizma ob njegovem nastanku ter razvoju v nadaljnjih dvesto letih, skladno z znanstveno-tehnološkim razvojem. Prav tako nas nikoli ne dolgočasi s predstavljanjem dolgih teoretskih utemeljitev ali ekonomskimi teorijami in modeli. Ne spušča se tudi v opredeljevanja tržne vrednosti blaga, obdavčenja, BDP-ja in podobnih zadev, saj pove, da to ni glavni namen knjige in da to spada na področje ekonomije, njega pa zanima povezava med družbo in kapitalom. Pravilno pa nekajkrat opozori, da lahko pretirano oklepanje »preživetih« paradigem in »starega« monopolnega kapitala privede v vojne in diktature, okoljske katastrofe ali nerealne ekonomske statistične modele, zato je za elite pomembno, da se, če naj se omenjenim izognemo, primerno odzovejo na potrebe in želje družbe v celoti. Pravilno tudi opozori, da je napredek družbe stvar politike, javnega in kolektivnega, zato je jasno, da se morajo spremembe zgoditi tudi v politiki, ki se mora tako preusmeriti od podpiranja zasebnih korporacij prek centralnih bank k podpiranju javnega in kolektivnega, pri čemer še posebej apelira na leve stranke. Kar me je občasno zmotilo, je pogosta uporaba temeljnih terminov, kot so »svetovno jedro«, »zasebni interes«, »utrženje odnosov«, »napredek skozi postmaterialno«, ne da bi jih avtor, ki si sicer v prizadeva za pojasnitev ostalih temeljnih pojmov, razložil.

A ne glede na omenjeno je Drenovčevo znanje, ki ga ponuja v knjigi, pomembno ter kaže na doprinos slovenskega znanja in izkušenj za izhod iz krize, saj se strinjam, da slovenske neoliberalne elite ne cenijo slovenskega znanja, ki bi lahko pripomoglo tako k izboljšanju kakovosti slovenske (inovativne) produkcije kakor tudi k izboljšanju življenja državljanov. Kajti kakor pravi Drenovec, je značilnost držav periferije prav to, da večino znanja in tehnologije uvažajo, namesto da bi realizirale potenciale svojega znanja, ki s pravim razumevanjem lajša tako delovanje gospodarstva kakor tudi življenje državljanov s pravo socialno politiko in pravnimi regulativami. Temu še zlasti pritrjujem, saj smo s svojim znanjem v času tranzicije že dokazali, da smo lahko konkurenčni, da znamo uspešno nastopati na mednarodnem trgu in poznamo uravnoteženost finančnih, pravnih in socialnih vidikov. Prav slednje bi bilo lahko slovenski izhod iz (neo)liberalne krize, kakor je bilo v času tranzicije izhod iz jugoslovanske krize.

O avtorju. Katarina Majerhold je diplomirala in magistrirala iz filozofije na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Študirala je tudi v tujini (Danska, Norveška). Ukvarja se s filozofijo ljubezni, čustev, filozofskim svetovanjem in etiko, občasno tudi s pisanjem scenarijev za igrane in dokumentarne filme za RTV Slovenija. Občasno piše poezijo in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kafka po Kupru

    Iztok Sitar

    Naslov pričujoče recenzije je povzet po avtorjevem predgovoru, v katerem bralcem uvodoma predstavi svoje prvo srečanje s Kafko in razloge, zakaj se je sploh odločil za stripovsko priredbo. Vsak risar seveda na književno delo, ki ga bo priredil v strip, gleda drugače. Eden najznačilnejših primerov so adaptacije kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja, zagotovo enega med striparji najpriljubljenejših pisateljev, saj so izšle v kakšnih tristo različnih variantah.

  • Od Alcott preko Beauvoir do …?

    Aljaž Krivec

    Če bi želele_i Male ženske (Little Women), klasiko, pod katero se je podpisala Louise May Alcott, predstaviti z vidika recepcije, adaptacij, prevodov itd., bi bilo o tem mogoče napisati novo in verjetno še daljšo knjigo od njih samih. Katere Male ženske? Že tu se zaplete … Male ženske so skoraj nekakšna institucija, ki zahteva dodatno kanonizacijo.

  • Ekologija pesmi

    Muanis Sinanović

    Delo Denise Levertov, ene najvidnejših ameriških pesnic 20. stoletja, je bilo slovenskim bralcem predstavljeno že v dveh pesniških knjigah: izbranih pesmih z religiozno tematiko, naslovljenih Potok in safir, ki so izšle pri KUD Logos, ter še enem izboru brez tematskega predznaka z naslovom Proti točki nič, izdanem pri KUD Kentaver. Še tretja prevedena knjižna izdaja najbrž priča o njenem sicer tihem, podtalnem pronicanju v slovensko poezijo.

Izdelava: Pika vejica