Zabaven trk živih in živih mrtvecev

Sfar, pomembna figura novega francosko-belgijskega stripa, pa tudi romanopisec in režiser, nagrajevan in prevajan, tudi slovenskemu bralcu nikakor ni neznan; pred kratkim je njegovo ime zazvenelo ob Graščini, še prej ob zabavnih stripih o Merlinu itd. Vampirček gre v šolo, ki je izšel v sozaložništvu Zavoda Stripolis in Mladinske knjige, pričenja novo zbirko Stripeki, ki je še en dokaz, da je strip (za vse starostne kategorije) pri nas vse bolj prisoten in – upati je – tudi zaželen in bran. Vsekakor je kakovostnih primerkov razveseljivo veliko, kar dokazuje tudi fin izbor nominirancev (v različnih kategorijah) za letošnjo nagrado zlatirepec.

Med kakovostne primerke sodi tudi omenjeni Vampirček, primeren za bralce z začetka osnovne šole, v katerem na zabaven način trčita svet živih in svet živih mrtvecev, natančneje fanta Marcela in Vampirčka. V družbi, na čelu katere je Kapitan mrtvih, vse poteka po ustaljenem redu – mrliči vstajajo iz grobov, duhovi rožljajo z verigami, pošasti se potikajo naokoli –, dokler neke noči Vampirček ne izrazi želje, da bi šel v šolo. Njegovi bližnji, osupli, da res nima pametnejših opravkov, slednjič privolijo in Vampirček se v družbi svojega psa Dohodajza (ki je seveda rdeč in leteč, kaj pa drugega) z velikimi pričakovanji odpravi v bližnjo šolo. Toda kje so vsi? Logično! Neusklajeni urniki! Vampirčkov življenjski slog omogoča šolanje ponoči, medtem ko človeški učenci kajpada mirno drnjohajo in se morda prvič prekobalijo na drugi bok šele ob svitu, ko kreature noči smuknejo v postelje, jame in špilje ter si zaželijo »Lahek dan!«. In »Lepe nočne more!«. Kapitan najde rešitev za to težavo v tem, da v šolo nažene vso svojo druščino, ki predstavlja Vampirčkove sošolce, sam pa prevzame poučevanje. Obstaja pa eno pravilo – mrliči si morajo zapiske delati v svoje beležke, da ne bi slučajno pisali v zvezke dnevnih učencev in se tako izdali! Vampirček je edini, ki tega ne upošteva in trmasto piše v zvezek nekega Marcela. Ta na svoje veliko začudenje odslej v zvezku vsakič najde (pravilno) rešeno domačo nalogo, ob čemer ga slednjič premaga radovednost, kdo je skrivni dobrotnik. V zvezku mu pusti sporočilce in lahko si mislimo, da je nad odgovorom, kdo mu rešuje naloge, kratko malo zaprepaden. Sledi zabavno dopisovanje med fantom in Vampirčkom, ki na koncu po Kapitanovem navodilu privede do srečanja v živo. Na srečo Marcel, za katerega se izkaže, da je sirota, ki živi z babico in dedkom, in je vzgojen v duhu judovske vere, po začetnem šoku in strahu ne komplicira in ne zastavlja neumnih vprašanj. Druščina mu pravzaprav nemudoma priraste k srcu, celo tako zelo, da na koncu sklene: pri domačih nalogah se ne bo več zanašal na druge, pač pa jih reševal sam … ne ne, brez skrbi, ne gre za pedagoško finto, češ, dajmo otrokom malo zabave, ampak na koncu ne pozabimo na nauk. Jasno je, da Marcel domačih nalog ne rešuje zaradi vere v pomen izobrazbe, pač pa iz enega in edinega razloga – da bosta imela ponoči z Vampirčkom več časa za igranje!

Sfar zna biti zelo zabaven, tako na ravni jezika (ko pride babica zbudit Marcela po nočni pustolovščini, opazi, da je zelo utrujen, kar poskuša fant nemudoma izkoristiti v svoj prid in se narediti bolnega, pri čemer predlaga, da ima morda opice (misli seveda ošpice), kar babica prijazno zavrne z besedami, da je on ena opica) kot na ravni dialogov in situacij, pri čemer se – tematiki primerno – ne izogiba niti črnemu humorju (takoj v drugem prizoru, ki je pospremljen z uvodom »Mrliči so vstajali iz grobov v svojih nedeljskih oblekah«, k dvema mrličema pristopi tretji in ju zaprosi za roko njune hčere, na kar starša odvrneta: »Izgubila sva jo. Noga je še, če bi?«). Hkrati pa se, čeprav je poudarek na nenehnem dogajanju in je splošni vtis, kot rečeno, lahkotno zabaven, pravzaprav kar veseljaški, Sfar kot da mimogrede dotakne tudi resnejših tem, denimo vprašanja obstoja boga in smrti, in tako ponudi kost za glodanje tudi bolj razmišljujoče nastrojenim (in morda nekoliko starejšim) bralcem. Če naj bom še malo aktualna, lahko dodam še to, da je Vampirček gre v šolo tudi strip o odprtem sprejemanju drugačnosti in prijateljstvu, ki se porodi iz tako rekoč neverjetnih okoliščin – trka dveh svetov, ki bi prav lahko za vedno ostala vzporedna. Tudi prevladujoče temna barvna paleta, ki seveda ustreza dogajalnemu času, ne utiša vedrosti sveta živih mrtvecev, da o kreativnosti pri izumljanju vseh mogočih kreatur niti ne govorim! Živeli živi, mrtvi in vsi vmes!