Roman Sedem strahov Selvedina Avdića je v več kot desetletju, ki je minilo ob objave, obveljal za nekakšnega tihega klasika sodobne bosanske in širšeregionalne književnosti. Tihega v smislu, da ga kritiki in profesorji upoštevajo, bralci berejo, pa vendarle velja za nekakšen unikum, za nekaj, kar se omenja v drugačnem kontekstu – in zato bržkone v manjši meri – kot dela nekaterih najbolj izpostavljenih avtorjev tega področja.

Barbara Vogrinec Švigelj je z Mojco Zvezdano Dernovšek, Luko Agrežom, Anjo Ibrčič in Draženom Šumigo napisala Priročnik o izkušnji osebnostne motnje (Založba ZRC, 2021), saj se zadnja leta ukvarja s pomočjo ljudem v duševnih težavah. Sicer pa je knjiga Pomagala bi filozofija, ki je njen prvenec, prav tako usmerjena v pomoč drugim, predvsem t.i. ranljivim skupinam.

Botrovo darilo je slikanica, ki ob desetletnici opozarja na projekt Botrstva in ga tudi podpira, saj gre del od nakupa knjige prav pogramu, ki je nastal pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Njegov namen je pomoč otrokom in mladostnikom, ki so v materialni stiski, da vendarle lahko razvijajo svoje talente in se ukvarjajo s prostočasnimi dejavnostmi, ki jih veselijo.

Amplituda je največji odmik nihajoče fizikalne količine od ravnovesne lege, je izmikajoča se, prehajajoča iz ene skrajnosti v drugo. Ta definicija je hkrati tudi dober opis romana Amplituda Nataše Sukič, izdanega leta 2020 pri Založbi Škuc.

Ko se je Gregor Samsa zjutraj zbudil iz nemirnih sanj, je ugotovil, da se je med spanjem preobrazil v velikanski mrčes. Ta prvi stavek je poleg tistega iz Camusovega Tujca zagotovo najbolj znan začetek kakšnega literarnega dela. Kot Camusov junak je bil tudi Kafka tujec.

Tokratna kritiška obravnava Ostijeve zadnje, posthumne zbirke bo najbrž nekoliko posebna. Kljub temu da gre za enega bolj uveljavljenih sodobnih slovenskih pesnikov, kljub številnim nagradam, ki jih je prejel, in kljub njegovi medijski prisotnosti je Panova piščal za podpisanega prvi vstop v avtorjevo poezijo.

Pred nami je zbirka z zavajajočim naslovom – zgodbe izpod peresa prominentnega danskega pisatelja in filozofa so vse prej kot nenevarne. Kljub igrivi lahkotnosti premorejo kritično ostrino, utegnejo pa nas celo pahniti v globoko brezno bivanjskih vprašanj.

O zgodbi Krasnih dni morda ni treba reči veliko, saj je v svoji družinski drami na neki način univerzalna: Dušan Šauta, upokojen zdravnik in vdovec, želi na vsak način najti svojo hčer Lejo, ki jo iščejo tudi kriminalisti, saj naj bi bila priča umoru, pri čemer nam roman razgrne tudi njen odnos z ljubimcem Juntezom.

Nekaj zelo aktualnega in nujnega je v poeziji Pat Parker (1944–1989). O poeziji sicer na splošno radi govorimo, da je aktualna in nujna, a v pričujočem primeru te ta nujnost na polno zadene, že ko prebereš nekaj prvih pesmi – in to ne da bi se sploh moral spraševati, zakaj je tako zelo potrebna in kje je njen subverzivni potencial.

Ne dogaja se prvič, da je uspelo Manki Kremenšek Križman, eni najbolj vzdržljivih in nemara spregledanih kratkozgodbašic pri nas, v sila preprost naslov ujeti bistvo svojih pripovedi.